Jedro

Za odločitev o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti so odločilna naslednja vprašanja:

1. ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari,

2. ali je bila posest res motena,

3. ali je tožena stranka tista, ki je motila posest,

4. ali je dejanje res motilno in

5. ali je dejanje samovoljno ter protipravno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora druga toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje na poti parc. št. 4/7 k. o. X, ki jo je s spodkopavanjem zožila za približno pol metra in da se ji v bodoče prepove na tak ali podoben način ovirati tožničino posest. Tožnici je naložilo, da mora drugi toženki povrniti 485,50 EUR pravdnih stroškov.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s stališčem, da tožeča stranka ni dovolj jasno specificirala, kje je prišlo do motilnih ravnanj in kakšna so bila, zato ni zadostila trditvenemu bremenu.

2. Zoper tak sklep se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Meni, da je dovolj določno opredelila poseg v njeno posest, saj je navedla, da je druga toženka od začetka aprila do 13. 4. 2014 spodkopavala pot na nepremičnini, tako da se je ta zožila za približno pol metra in po njej ni več mogoče peljati z večjimi vozili, kombiji in tovornjaki. Zahteva varstvo posesti na celotni dolžini poti, saj ni nujno, da bi toženka naslednjič spodkopala pot na istem mestu. Druga toženka priznava motilno dejanje. Sodišče bi moralo izvesti dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je sodišče menilo drugače, pa bi moralo tožečo stranko na pomanjkljivosti opozoriti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik nosi trditveno (in dokazno) breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Trditveno in dokazno breme (posredno) določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bo njena tožba uspešna.(1)

7. V skladu z z določbo 426. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe 32. do 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Posest v smislu določb SPZ pomeni neposredno ali posredno dejansko oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Pri tem je bistveno, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Za odločitev o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti so torej odločilna naslednja vprašanja: 1) ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari, 2) ali je bila posest res motena, 3) ali je tožena stranka tista, ki je motila posest, 4) ali je dejanje res motilno in 5) ali je dejanje samovoljno ter protipravno.

Kako podrobno se bo moralo sodišče ukvarjati s posameznimi vprašanji, je seveda odvisno tudi od obsega in vrste ugovorov tožene stranke.

8. Pritožnica utemeljeno opozarja, da iz tožbenih trditev izhajajo navedbe, da je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari (... po poti ... dostopa do svoje nepremičnine ...), da je tožena stranka tista, ki je motila posest (... toženi stranki sta začeli izkopavati pot s svoje parcele ...), opis motilnega ravnanja (izkopavanje in s tem oženje poti) ter da je posest motena (... ker je pot ožja za pol metra, je onemogočena vožnja večjem vozilom, kombijem in tovornjakom ...). S temi trditvami so dovolj določno opredeljeni kraj, način in obseg zatrjevanega motenja (na kar kaže tudi to, da toženka z identifikacijo teh treh tožbenih sklopov ni imela nobenih težav). Višje sodišče ne najde nobene podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi iz tožbe moralo izhajati, koliko je bila pot široka pred motenjem in koliko po motenju. Kaj drugega naj bi še manjkalo v trditvah tožeče stranke, pa sodišče prve stopnje ne navede.

9. Višje sodišče je zato v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje, da bo izvedlo dokazni postopek in šele nato odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevaje zgoraj nanizana materialnopravna izhodišča. Hkrati višje sodišče opozarja, da mora sodišče prve stopnje v skladu z določbo 425. člena ZPP pri določanju rokov in narokov paziti na to, da je treba zadevo zaradi motenja posesti (resda po naravi vsakega posameznega primera) hitro rešiti.

10. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica (delne) razveljavitve sklepa. V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Zobec, J., v: Ude, L. in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 345.