Jedro

Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.

Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vzpostavitve delovnega razmerja, priznanja pravic iz delovnega razmerja in povrnitev presodnih stroškov postopka (I. točka izreka) ter podredni zahtevek glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačila denarnega povračila (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Vztraja, da je odpoved prepozna. Navaja, da toženka ni dokazala, da je odpoved podala pravočasno, s tem v zvezi ni predlagala niti zaslišanja direktorice. Datumi v detektivskemu poročilu so prilagodljivi, poleg tega niso natančni, saj je poročilo o vročitvi, predvidoma izredne odpovedi, datirano na 16. 4. 2021, nanaša pa se na dogodke od 16. 7. do 19. 7. 2021. Sodišče in toženka se nista opredelila do navedb, da ni življenjsko, da bi toženka za očitane kršitve izvedela šele 16. 6. 2021. Priče so potrdile, da je bil tožniku prvi in neposredno nadrejeni vodja premika. Nihče od vodij premika ni opazil, da tožnika ne bi bilo na delu, prav tako ni nihče izpolnil obrazca o neupravičeni odsotnosti, takšna informacija niti ni prišla do A. A. To pomeni, da je tožnik 16. 4. 2021 delovno mesto zapustil zaradi odmora, ob dogovoru z vodjo premika B. B. Preostale dneve je bil na delovnem mestu. Njegovo vozilo ni bilo parkirano na istem mestu kot ob prihodu na delo, ker si ga je izposodil brat, poleg tega se je z njim premikal po delovišču. Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj se je tožnik zadrževal v svojem vozilu. To je zaradi epidemije COVID-19 in slabih higienskih razmer v skupnih prostorih. Dosegljiv je bil preko UKV postaje, kjer se je odrejalo delo, toženka pa mu niti ne očita, da ne bi opravil dela. Če bi manjkal, bi vodja premika to opazil in napisal poročilo. Sodišče je zaključilo, da je toženka delavce večkrat izobraževala o pravilih glede delovnega časa in posredovala navodila, vendar takšen zaključek ne temelji na nobenem od izvedenih dokazov. Toženka prav tako ni dokazala nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Nihče ni zaznal tožnikove odsotnosti, delovni proces ni trpel, sodišče pa se do tega ne opredeli. Toženka je zatrjevala, kaj bi se hipotetično lahko zgodilo, nobena od prič pa ni povedala, da bi se kaj takega res zgodilo. Tožnik je bil zadnji v verigi delovnega procesa, pred njim jih je bilo več, ki so bistveno bolj dogovorni za to, da ne prihaja do zastojev in nesreč. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih navedb ter pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet presoje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 16. 7. 2021 iz razloga po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožniku se očita, da je samovoljno zapuščal delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja predpostavljenih in ne da bi svojo odsotnost opravičili ali evidentiral ter kršitev navodil bolniškega reda oziroma nespoštovanje navodil osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je očitek o kršitvi navodil bolniškega reda neutemeljen, kljub temu pa je toženka dokazala, da je bil tožnik dne 16. 4., 24. 4. in 2. 5. 2021 dlje časa neupravičeno odstoten z delovnega mesta, zaradi česar je izgubila zaupanje v delo tožnika in z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se jim pridružuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do bistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni izkazala pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni dokazala, kdaj je dejansko prejela poročilo detektivske družbe in o tem ni predlagala izvedbe dokazov. Tožnik je sicer nasprotoval pravočasnosti podaje odpovedi, ni pa prerekal navedb toženke, da je direktorica toženke dne 16. 6. 2021 prejela poročilo detektivske družbe, na podlagi katerega se je odločila za podajo izredne odpovedi. To je toženka zatrjevala v odgovoru na tožbo, tožnik pa datuma prejema detektivskega poročila ni prerekal. Ker se neprerekanih dejstev ne dokazuje (drugi odstavek 214. člena ZPP), toženka ni bila dolžna predlagati izvedbo dokazov glede datuma prejema detektivskega poročila, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da se je direktorica toženke seznanila z očitanimi kršitvami 16. 6. 2021, ko je prejela poročilo. Glede na navedeno je očitna tiskarska pomota na poročilu o vročitvi izredne odpovedi nepomembna.

8. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje trditve, da ni življenjsko, da se je toženka z očitanimi kršitvami glede odsotnosti z delovnega mesta aprila in maja 2021, seznanila šele 16. 6. 2021. Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitve direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je bila toženka s kršitvami seznanjena že pred prejemom poročila, so posledično neutemeljene.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta bila za odobravanje daljše ali izredne odsotnosti z delovnega mesta pristojna C. C. in A. A. in ne vodje premika. Priče so potrdile, da so bili prvo nadrejeni tožniku vodje premika, vendar pa slednji niso bili pristojni za odobritev daljše odsotnosti z delovnega mesta. To izhaja že iz 16. člena Navodila toženke ... za razporejanje in evidentiranje delovnega časa, ki določa, da lahko izhod v času obvezne prisotnosti dovoli vodja organizacijske enote. Da je bilo potrebno daljšo odsotnost oziroma izredne odhode uskladiti z C. C. ali A. A., so potrdile tudi priče B. B., A. A., D. D., E. E. in F. F. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik z Navodilom ... glede evidentiranja delovnega časa seznanjen, saj je priča A. A. povedala, da so imeli zaposleni dvakrat letno šolanje glede pravil o odsotnosti z dela, zato so pritožbene navedbe, da ta ugotovitev ne temelji na izvedenih dokazih, neutemeljene.

10. Tožniku se očita, da je bil dne 16. 4. 2021 večkrat dlje časa odsoten z delovnega mesta, in sicer od 20:08 do 23:10 ure, od 23:12 do 23:35 ure in od 4:08 do 4:12 ure, skupaj 3 ure in 29 minut. Tožniku je, upoštevajoč trajanje njegove delovne izmene in 106. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, pripadal odmor v trajanju 50 minut. Njegova odsotnost z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti dne 16. 4. 2021 bistveno presega čas odmora, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za odsotnost v času malice, katero je tožnik usklajeval z vodjo premikov. Šlo je za izredno odsotnost, za katero bi moral imeti izpolnjen obrazec P7 - izredni izhodi, katerega bi morala odobriti ali C. C. ali A. A. Takšnega obrazca tožnik ni imel ne izpolnjenega ne odobrenega, torej je bil v času obvezne prisotnosti dlje časa neupravičeno odsoten z delovnega mesta. Tudi B. B., za katerega tožnik zatrjuje, da mu je odobril odhod na malico tega dne, je zanikal, da bi tožniku odobril odsotnost z delovnega mesta.

11. Za dne 24. 4. 2021 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto ob 23:42 uri, to je brez dovoljenja nadrejenih in ne da bi svojo odsotnost opravičil ali evidentiral. Tožnik je odšel domov, kjer je ostal vsaj do 25. 4. 2021 do 6:30 ure, pri čemer se je njegova delovna obveznost zaključila 25. 4. 2021 ob 6:00 uri. Z dela je bil neupravičeno odsoten več kot 6 ur, kar dokazujejo, poleg izpovedi G. G. in detektivskega poročila, tudi fotografije detektiva, ki je fotografiral gibanje tožnika na sporne dneve. Tožnik tako ni sedel v svojem osebnem vozilu in čakal na delo, prav tako se ni vozil po delovišču niti si vozila ni izposodil njegov brat. 12. Dne 2. 5. 2021 je tožnik trikrat zapustil delovno mesto, in sicer od 20:55 uri in se vrnil ob 21:48 uri, ob 22:10 uri in se vrnil ob 23:24 uri ter ob 0:44 uri, pri čemer se na delovno mesto ni vrnil do zaključka delovne izmene dne 3. 5. 2021. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je bil tožnik ob prvem odhodu na parkirišču v bližini Pošte, na naslovu H., nato na bencinskem servisu I. na naslovu J. in v restavraciji K. na naslovu L. Ob drugem neupravičenem odhodu z delovnega mesta ob 22:10 uri je odšel v smeri centra Ljubljane in ob 22:23 uri zapeljal v parkirno hišo na M. trgu. Ko je ob 00:44 uri ponovno zapustil delovno mesto, je najprej odšel h gostinskemu ponudniku N. na naslovu O., nato pa se je ob 00:56 uri odpeljal v neznano smer in se ni vrnil na delovno mesto do zaključka izmene 3. 5. 2021. Tudi za navedeni dan tako tožnik neutemeljeno navaja, da je bil prisoten na delovnem mestu, vendar je čakal na delo v svojem osebnem vozilu oziroma slednje ni bilo na istem mestu kot ob prihodu v službo, ker si ga je ali izposodil njegov brat ali pa se je z njim premikal po delovišču. 13. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov, zakaj se je tožnik dne 16. 4. 2021 od 23:50 do 4:08 ure, zadrževal v svojem vozilu namesto v skupnih prostorih. Sodišče prve stopnje je v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da morebitna neustreznost prostorov, kjer bi delavci morali čakati na nadaljnja navodila, ni opravičljiv razlog, da se je tožnik nahajal v svojem osebnem vozilu. Priče B. B., A. A., D. D. in F. F. so vse povedale, da so zaposleni morali čakati na poziv na delo v službenih prostorih, in sicer na vrhu "drče". Le P. P. je povedal, da niso bili opozorjeni, da ne smejo čakati v avtu, vendar je sodišče prve stopnje glede na izpovedi ostalih prič pravilno ugotovilo, da čakanje v osebnem vozilu ni bilo ne predvideno ne dovoljeno. S tem, ko tožnik v delovnem času ni bil na mestu, kjer bi moral biti dosegljiv za opravljanje dela, ni zagotavljal svoje dosegljivosti za delo, pri čemer UKV zveza, katero naj bi imel pri sebi, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje ni bila namenjena pozivu na delo, ampak posredovanju ukazov pri delu oziroma premikih.

14. Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti dne 16. 4., 24. 4. in 2. 5. 2021 brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe, pri čemer je bil dne 16. 4. 2021 tožnik med 23:50 in 4:08 uro prisoten na kraju opravljanja dela, vendar je sedel v svojem vozilu namesto na za to odrejenem mestu. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno je nepomembno, zakaj vodje premikov niso zaznali, da je bil tožnik na sporne dneve več ur odsoten z delovnega mesta in niso izpolnili ustreznega poročila o tem. Morebitna opustitev nadzora s strani vodji premika ne vpliva na obstoj kršitev tožnika.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni izkazala nadaljnjega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz R., varnost v železniškem prometu, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prič A. A. in D. D., je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem je nepomembno, da so v delovnem procesu tudi drugi zaposleni, ki so odgovorni za to, da ne prihaja do zastojev in nesreč. Za obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 prav tako ni potrebno, da posledice, ki bi zaradi kršitve lahko nastale, tudi nastanejo. Delodajalec od delavca utemeljeno pričakuje, da bo v času obvezne prisotnosti na za to odrejenem mestu in bo opravil delo, ko bo to potrebno in to ne glede na to, ali nadrejeni opazijo delavčevo neupravičeno odsotnost. Ker navedene okoliščine, niso relevantne za presojo pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).