Jedro

Ker monitoring odpadnih voda ni bil izveden v skladu z določbami Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnemu monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96) in Uredbo o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja (Ur. l. RS, št. 35/96), in sicer glede trajanja vzorčenja, načina vzorčenja in merjenja pretokov, razporeditve meritev skozi celotno letno obdobje in predpisanega nabora parametrov ter posledično izračuna enot obremenitve, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je obračun takse oprl na 17. člen Uredbe o taksi. Navedena določba Uredbe o taksi pa upravnemu organu daje le podlago, da za obračun takse uporabi za vsak posamezni obravnavani primer ustrezne verodostojne podatke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 27.01.2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Uprave Republike Slovenije za varstvo narave z dne 28.10.1999, s katero je prvostopni organ tožnici odmeril takso za obremenjevanje vode za leto 1998 v znesku 74.052.300,00 SIT in odločil, da mora znesek odmerjene takse plačati v celoti v 15 dneh od prejema odločbe, saj med letom ni bila plačana nobena akontacija. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da mora zavezanec za plačilo takse po določbah Uredbe o taksi za obremenjevanje vode (Uradni list RS, št. 41/95, 44/95, 8/96 in 2/97, v nadaljevanju Uredba o taksi) do 31. marca tekočega leta vložiti napoved za plačilo takse za preteklo leto, v napovedi pa mora navesti vse potrebne podatke za odmero takse. Taksa se plačuje od seštevka enot obremenitve, doseženih z izpuščanjem tehnoloških odpadnih voda na vseh izpustih v koledarskem letu s tem, da je zavezanec dolžan kakovost in količino odpadnih voda ugotavljati na podlagi predpisanega obratovalnega monitoringa za odpadne vode kar pomeni, da mora podatke za odmero takse za obremenjevanje vode v svoji napovedi zagotoviti tožnik kot zavezanec.

V obravnavanem primeru prvostopni organ pri izdaji odločbe ni upošteval napovedi za odmero takse, ki jo je vložila tožeča stranka, ker je štel da obratovalni monitoring za odpadne vode, na katerem temelji napoved, ni izveden skladno z določili Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnemu monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96, v nadaljevanju Pravilnik o prvih meritvah), kar je po presoji tožene stranke pravilno, prvostopni organ pa je tudi zelo natančno analiziral vse dejanske okoliščine, ki so vplivale na oblikovanje končnega sklepa o dejanskem stanju. Tožeča stranka kot zavezanec za plačilo takse mora zagotavljati vse ustrezne podatke, kot določa Pravilnik o prvih meritvah, tega pa v obravnavanem primeru ni storila. Prvostopni organ je po presoji tožene stranke ravnal pravilno, ko je tožnici odmeril takso na podlagi razpoložljivih podatkov, in sicer elaborata "Poročilo o meritvi emisij odpadnih vod – A." iz julija 1996. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na obrazložitev prvostopne odločbe in dodaja, da mora tožnik kot zavezanec za plačilo takse kot tudi izvajalec monitoringa, tako glede načina in obsega vzorčenja odpadne vode kot merjenj pretokov in razporeditve meril povsem slediti določbam Pravilnika o prvih meritvah, če pa tega ne stori, lahko upravni organ uporabi za omenjeni namen najverjetnejše podatke.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno obračunane takse za leto 1998 in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Tožeča stranka je glede na 10. člen Uredbe o taksi za obremenjevanje vode pravočasno na predpisanih obrazcih pri Upravi RS za varstvo narave vložila napoved in navedla vse potrebne podatke. Napovedala je več kot 500.000 m3 odpadnih voda in v smislu 8. člena Pravilnika o prvih meritvah opravila 12 meritev v trajanju 24 ur. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da monitoring odpadnih voda ni bil izveden po določilih Pravilnika o prvih meritvah navaja, da je bil čas izvajanja monitoringa krajši le za 1,6 %, to minimalno odstopanje pa je bilo tudi dovolj ekzaktno in razumljivo pojasnjeno. Tako v teoriji in praksi izvajanja monitoringa odpadnih voda je odstopanje za 1,6 % od zapisanih parametrov znotraj dopustnih toleranc, zato ne drži trditev tožene stranke, da je bil monitoring izveden nepravilno. Meritev tožeče stranke sicer časovno minimalno odstopa, meritev, na katero se sklicuje tožena stranka pa poleg odpadne vode tožeče stranke upošteva še odplake vrste drugih onesnaževalcev, med drugimi tudi celotnega Športno rekreacijskega kompleksa Hale A. z bazenom vred. Tožena stranka je namreč kot osnovo za ugotovitev dejanskega stanja nekritično prevzela ugotovitve iz naloge podjetja B. d.d. iz julija 1996 z naslovom "Poročilo o meritvi emisij odpadnih voda pomembnejših industrijskih emitentov: A.", ki je bila opravljena na podlagi naročila javnega podjetja C., vendar pri tem tožena stranka ne na prvi in ne na drugi stopnji ni upoštevala na 3. strani citirane naloge zapisane navedbe, da dotekajo na merilno mesto poleg odpadnih voda tožeče stranke tudi ".....še sanitarne odpadne vode in drenažne vode dela A. s športnim parkom S. - rekreacijski center z bazenom, športna hala, muzej, in sanitarne odpadne vode predela na C. cesti med A. in B.". Tudi na skici na 4. strani naloge je jasno prikazano, kje je bilo merilno mesto, vidi pa se tudi, kje bi moralo biti. Te meritve zato nikakor ne morejo dati in ne dajejo točne slike, saj se v tem kanalu ne nahajajo samo odpadne vode tožeče stranke, ampak odpadne vode velikega kompleksa od železniškega nadvoza na C. cesti do B. severno od A. Tožena stranka pa v postopku ni poskušala ugotoviti, kolikšen del odpadnih voda na merilnem mestu izvira od tožeče stranke in kolikšen del odpade na druge onesnaževalce, zato je ugotovitev izpodbijane odločbe o količini in obremenjenosti odpadnih voda nepravilna in zmotna. V zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni opravila meritev parametrov cink in baker, od katerih je baker še posebej pomemben, ker je predmet taksiranja, tožeča stranka navaja, da je že več kot eno leto prej poslala pisno pobudo, naj se presodi smiselnost meritev za ta dva parametra, ker tožeča stranka pri svojem proizvodnem procesu uporablja zgolj opremo iz nerjavečega jekla in do izločanja cinka in bakra sploh ne more priti. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka na prvi stopnji kot tudi v pritožbenem postopku nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da dopusti in izvede predlagane dokaze in nato razsodi, da se odločba prvostopnega in drugostopnega upravnega organa odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v novo odločanje.

Dne 04.03.2002 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavnem primeru je med strankama sporno ali so podatki, na katerih temelji napoved za plačilo takse za leto 1998, ki jo je pravočasno vložila tožnica, zbrani ustrezno in bi bilo treba takso odmeriti na podlagi napovedi ali pa zbiranje podatkov, ki so uporabljeni v napovedi ni bilo v skladu s predpisi in je bilo zato treba takso odmeriti na podlagi razpoložljivih podatkov, s katerim razpolaga prvostopni organ. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96, v nadaljevanju: ZVO) v 80. členu določa, da onesnaževalec plača takso za obremenjevanje vode, da je osnova za plačilo takse vrsta in količina onesnaženja, da višino takse, način obračunavanja, odmere in plačevanja ter merila za zniževanje in oprostitve plačila (tudi za obremenjevanje vode) določi Vlada RS, da se pri čezmerni obremenitvi taksa stopnjuje, odvisno od količine in trajanja čezmerne obremenitve. Višino takse, način obračunavanja, odmere in plačevanja takse za obremenjevanje vode z odvajanjem odpadnih voda določa Uredba o taksi, ki v 10. členu predpisuje, da je zavezanec dolžan pri prvostopnem organu do 31. marca tekočega leta vložiti napoved za plačilo takse za preteklo leto. V napovedi mora navesti vse potrebne podatke za odmero takse. Po določbi 1. odstavka 4. člena Uredbe o taksi je zavezanec za plačilo takse z odvajanjem tehnološke odpadne vode pravna oseba, ki mora izvajati obratovalni monitoring skladno z zakonom. Ker pa v obravnavanem primeru količina tožničinih odpadnih voda presega 100.000 m3 na leto, bi morala tožnica zagotoviti trajne meritve na podlagi Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja (Uradni list RS, št. 35/96, v nadaljevanju: Uredba o emisiji), česar nesporno ni storila. Obratovalni monitoring za odpadne vode je predpisan v Pravilniku o prvih meritvah, ki določa vrste parametrov odpadnih vod, ki so predmet prvih meritev in obratovalnega monitoringa, metodologijo vzorčenja in merjenja parametrov in količin odpadnih vod, vsebino poročila o prvih meritvah in emisijskem monitoringu, ter način in obliko sporočanja podatkov ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. Po določbi 6. člena Uredbe o taksi se taksa plačuje od seštevka enot obremenitve, doseženih z izpuščanjem tehnoloških odpadnih voda na vseh izpustih v koledarskem letu s tem, da je zavezanec dolžan kakovost in količino odpadnih voda ugotavljati na podlagi predpisanega obratovalnega monitoringa za odpadne vode. Po določbi 12. člena Uredbe o taksi odmeri takso uprava (prvostopni organ) z odločbo. Po določbi 17. člena Uredbe o taksi pa v primeru, če ugotovi, da zavezanec v napovedi ni pravilno obračunal osnove za plačilo takse ali da napovedi ni vložil v predpisanem roku, uprava zavezancu naloži, da v 15 dneh po prejemu odločbe plača obveznost z zamudnimi obrestmi. Osnovno vprašanje v obravnavni zadevi je, ali je Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih vod - leto 1998, ki ga je tožnica uporabila za napoved za plačilo takse za obremenjevanje vode izdelano v skladu s predpisi. Sodišče se strinja s toženo stranko, ki je potrdila odločitev in ugotovitve prvostopnega organa, da monitoring odpadnih voda ni bil izveden v skladu z določbami Pravilnika o prvih meritvah in Uredbo o emisiji, in sicer glede trajanja vzorčenja, načina vzorčenja in merjenja pretokov, razporeditve meritev skozi celotno letno obdobje in predpisanega nabora parametrov ter posledično izračuna enot obremenitve, zato je po presoji sodišča ustrezno obrazložitev podal prvostopni organ, tožena stranka pa se nanjo v izpodbijani odločbi sklicuje v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZUP. Poleg tega pa tožnica sama priznava, da nekatere od teh meritev niso trajale nepretrgoma 24 ur, čeprav gre le za minimalno, v povprečju le 1,6 % odstopanje in da podatkov o parametrih baker in cink ni zagotovila kljub temu, da so v Pravilniku o monitoringu predpisani. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je obračun takse oprl na 17. člen Uredbe o taksi. Po presoji sodišča pa tožena stranka ni ravnala v skladu s procesnimi predpisi, saj se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ni opredelila o pritožbenih navedbah tožeče stranke glede pravilnosti in zakonitosti opravljanja meritev. Čeprav je v obravnavanem primeru izkazana podlaga za uporabo določbe 17. člena Uredbe o taksi to še ne pomeni, da je taksa pravilno tudi obračunana. Po presoji sodišča navedena določba Uredbe o taksi upravnemu organu daje le podlago, da za obračun takse uporabi za vsak posamezni obravnavani primer ustrezne verodostojne podatke. Prvostopni organ je v obrazložitvi prvostopne odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje pojasnil, da je količino porabljene vode izračunal na podlagi normativov iz "Poročila o meritvi emisij odpadnih vod – A." in podatkov Inšpektorata RS za okolje in prostor. Za izračun količine odpadne vode je bil iz "Poročila" vzet normativ, da pri proizvodnji 1 m3 piva nastane 5,5 m3 odpadne vode, pri proizvodnji 1 tone proizvedenega kvasa pa 29 m3 odpadne vode, količine teh proizvodov tožnice A. A.A za leto 1998 so pridobljene iz podatkov Inšpektorata RS za okolje in tako ugotovljeno, da je letna količina odpadne vode 596.469 m3, pri tem pa drugi proizvodi tožnice niso upoštevani, ker za njih prvostopni organ ni imel normativov za odpadno vodo. Na pritožbene navedbe tožnice, da količina vode ni pravilno izračunana, ker niso upoštevana sezonska nihanja in posodobitev opreme pri tožnici tožena stranka ni odgovorila in se do njihove utemeljenosti sploh ni opredelila, temveč se je po presoji sodišča v tem delu neutemeljeno sklicevala na obrazložitev prvostopne odločbe, ki o tem vprašanju ne vsebuje navedb. Ker pa bi ob ugotovitvi, da so ti ugovori utemeljeni, lahko prišlo do drugačne odločitve v tej zadevi, je bila s tem po presoji sodišča storjena bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZUS, kar je razlog za odpravo odločbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni odgovorila na pritožbene navedbe glede količine odpadnih voda, zajete v "Poročilu o meritvi emisij odpadnih voda pomembnejših industrijskih emitentov: A. A.A", ki ga je prvostopni organ uporabil pri svojem izračunu takse, kar bi po presoji sodišča lahko vplivalo na pravilnost odločitve in gre po presoji sodišča tudi v tem primeru za bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), zaradi katere je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Ker se o navedenih pritožbenih navedbah tožena stranka ni opredelila, sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane določbe ter tudi ne izračuna onesnaženosti odpadne vode, ki niti v prvostopni odločbi ni povsem natančno prikazan in obrazložen.

Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek v smislu drugega in tretjega odstavka 60. člena ZUS.