Jedro

Ocena izvedenih dokazov v sodbah sodišča prve in druge stopnje je obsežno in logično pojasnjena in iz nje jasno izhaja, da sta bili družini pravdnih strank medsebojno udeleženi v številnih sporih in da je toženec namerno napadel tožnika ter ga telesno poškodoval. Da ga je udaril s kolom, sta sodišči ugotovili predvsem iz dejstva, da so policisti v toženčevi delavnici našli palico, na kateri so bili lasje. Ali se imenuje lesen kol ali bukova palica ni relevantno, bistveno je, da je to sredstvo tudi po mnenju obeh izvedencev lahko povzročilo poškodbe. Revizijski očitek izvedencema, češ da nista ugotavljala tožnikove vinjenosti pa ni utemeljen, ker za to nista imela medicinske podlage, drugih dokazov (razen izpovedi njegove matere v kazenskem postopku) v zvezi s trditvijo, da je bil tožnik vinjen, pa toženec ni predlagal. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči pravilno uporabili splošna načela o odgovornosti, konkretno 1. odstavek 154. člena ZOR.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu o plačilu pravdnih stroškov se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 330.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe pred sodiščem prve stopnje do plačila. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec 21.12.1990 napadel tožnika in ga telesno poškodoval. Ker je toženec za to krivdno odgovoren, je sodišče ugotovilo obseg nepremoženjske škode in tožniku prisodilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 80.000 tolarjev, za strah 50.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000 tolarjev. Proti sodbi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodne drugostopenjskega sodišča ali spremembo zaradi tožnikove sokrivde. Po njegovem je sodišče kršilo določila materialnega prava, ker ni pravilno ocenilo tožnikove vloge pri nastalem dogodku, saj v zvezi s kazenskim postopkom ni upoštevalo, da je civilna odgovornost strožja in širša od kazenske. V reviziji povzema izpoved toženčeve matere in očita sodiščema zmotno dokazno oceno o tem, da je tožnik povzročil kritično situacijo. Tako pritožbeno sodišče na 4. strani utemeljitve sodbe priznava, da je bila v sporu udeležena tudi toženčeva mati, ki jo je sin želel zaščititi in je ravnal v silobranu. Sodiščema tudi očita, da sta zmotno menili, da je bila toženčeva mati "za neč", saj je bila čila in je delala na kmetiji, poleg tega pa je tožnik povedal, da mu je iz roke iztrgala kol. Opozarja še na njeno izpoved, da je bil tožnik vinjen. Napada tudi ugotovitev, da je toženec udaril tožnika s kolom, ker je v kazenskem spisu navedeno, da je bila bukova veja in trdi, da z njo toženec ni mogel povzročiti takih poškodb, in da ne drži, da je policija pri tožencu našla prav ta kol. Dodaja, da sta izvedenca dr. T. in dr. B. podala različni mnenji. Po njegovem sodišče mnenja prvega izvedenca ne bi smelo upoštevati, ker ni imel na razpolago "sprejemnega zapisnika". Toda sodišče je upoštevalo obe mnenji ter ju je nepravilno ocenilo. Mnenju izvedencev očita pomanjkljivost, ki je v tem, da nista ugotavljala, če je bil tožnik vinjen. Glede protislovja v zvezi s tožnikovimi posledicami, ki jih trpi zaradi poškodb, pa meni, da sodišče ne bi smelo prisoditi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Na koncu se revizija obširno ukvarja s pravdnimi stroški. Po njenem bi moralo sodišče pozivati toženca, naj jih priglasi, drugače bi moralo določiti toženčev uspeh v pravdi in ker sodiščema očita, da nista pravilno odmerili stroškov, predlaga, da to stori revizijsko sodišče. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (382. člen ZPP 1977). Gre namreč za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki je namenjeno predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 pa je izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje ni dovoljena in revizijsko sodišče nanjo ne bo odgovarjalo.

Kolikor revizija meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je treba pojasniti, da sta obe sodbi razumljivo utemeljeni, tako da revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav pri njunem preizkusu. Ocena izvedenih dokazov je obsežno in logično pojasnjena in iz nje jasno izhaja, da sta bili družini pravdnih strank medsebojno udeleženi v številnih sporih in da je toženec namerno napadel tožnika ter ga telesno poškodoval. Da ga je udaril s kolom, sta sodišči ugotovili predvsem iz tožnikove izpovedi in iz dejstva, da so policisti v toženčevi delavnici našli palico, na kateri so bili lasje. Ali se imenuje lesen kol ali bukova palica ni relevantno, bistveno je, da je to sredstvo tudi po mnenju obeh izvedencev lahko povzročilo poškodbe (zlasti na roki).

Revizijski očitek izvedencema, čaš da nista ugotavljala tožnikove vinjenosti, pa ni utemeljen, ker za to nista imela medicinske podlage, drugih dokazov (razen izpovedi toženčeve matere v kazenskem postopku) v zvezi s trditvijo, da je bil tožnik vinjen, pa toženec ni predlagal. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči pravilno uporabili splošna načela o odgovornosti, konkretno prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Toženčevih izvajanj o tem, da je škodo povzročil v silobranu po 161. členu ZOR oziroma, da je tožnik sokriv za nastalo škodo, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je na 5. strani, pritožbeno sodišče pa na 6. strani utemeljitve sodbe analiziralo predhodno dogajanje med tožnikom in toženčevo materjo, ki ga toženec ni videl. Sodišči sta ugotovili, da je bila v sporu udeležena tudi toženčeva mati, ki pa kot 80-letna ženska ni mogla aktivno poseči v dogajanje. Zato sodišči nista verjeli tožniku, da bi mu izpulila zadržani kol, oziroma palico; ugotovitev, da je tožnik pred napadom toženca ni imel namena poriniti ali udariti, ker bi tak namen v toženčevi odsotnosti lahko uresničil, pa je logična in ne omalovažuje njenih siceršnjih telesnih zmogljivost (kakor hoče prikazati revizija). Ob tem tudi ni prezreti, da po dogodku ni potrebovala zdravniške pomoči. Dejstvo, da je sodišče upoštevalo mnenji obeh izvedencev, ki ju je postavilo, je procesno pravilno. Mnenji se res nekoliko razlikujeta, vendar se dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Enako opisujeta možne mehanizme za nastanek poškodb, diagnozo tožnikovih poškodb in potek zdravljenja. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin sicer različno ocenjujeta, toda sodišči sta razlikovanje pojasnili in za ocenjeno trpljenje tožniku pravilno priznali odškodnino v znesku 80.000 tolarjev. Tudi odškodnina za strah v znesku 50.000 tolarjev je pravična, ker se je tožnik lahko utemeljeno bal, kako bo potekalo zdravljenje in kakšne bodo posledice, toda strah ni mogel biti zelo intenziven. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta izvedenca enako opisala (in ne različno, kot trdi revizija). Oba sta jih opisala kot blago izražen sindrom po pretresu možganov, ki se kaže z občasnimi glavoboli in občutljivostjo ob menjavi vremena (oziroma kot občutljivost na sonce). Razlika je le v tem, da je izraz: duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravni pojem, ki ga medicinska znanost ne pozna in mu celo nasprotuje. Toda ker se bo opisana občutljivost na vreme odražala v bodočih bolečinah in bo zaradi tega tudi vplivala na tožnikovo aktivnost, je sodišče pravilno upoštevalo, da bo ta rahlo zmanjšana, za kar mu je pravilno prisodilo 200.000 tolarjev.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo proti sodbi.

Revizija proti sklepu o pravdnih stroških pa ni dovoljena.

Kot je bilo že pojasnjeno, je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti samo v zakonu predvidenih primerih. Načeloma je dovoljena proti nekaterim sodbam, proti sklepom pa samo v tistih primerih, ki so posebej navedeni v 400. členu ZPP 1977. V prvem odstavku tega člena je sicer navedeno, da stranke lahko vložijo revizijo proti sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; toda sklep o povrnitvi pravdnih stroškov ni tak sklep, ker je odločitev o njih akcesorne narave in ni mogoče govoriti o tem, da se z njo konča pravdni postopek o glavni stvari. Zato je Vrhovno sodišče po 389. členu, v zvezi s 399. členom ZPP 1977 tisti del revizije, ki se nanaša na pravdne stroške, zavrglo.

Ker revizija deloma ni bila uspešna, deloma pa sploh ni bila dovoljena, je sodišče po 166. členu v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov.