Jedro

Ker toženka ni predložila dokazila o uspešno opravljenem letniku, za katerega je prejela štipendijo, je nastala obveznost vračila štipendije (44. člen Pravilnika o štipendiranju).

V 336. členu OZ je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni drugače določeno. V tem sporu tožnica uveljavlja povračilo štipendijskih prejemkov. Skladno s 3. odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Zastaranje je glede na citirano določbo začelo teči od zapadlosti terjatve tožeče stranke, to pa je od trenutka, ko je odpadla pravna podlaga za prejemanje republiške štipendije. Triletni zastaralni rok za zastaranje iz 347. člena OZ je tako začel teči od dokončnosti odločbe z dne 25. 8. 2005, s katero je toženki prenehala pravica do republiške štipendije pred zaključkom šolanja. Zato je bila tožba za vrnitev štipendije z dne 25. 9. 2006 pravočasno vložena in je ugovor zastaranja neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita 1. in 2. točka izreka sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbe.

III. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožeči stranki plača 1.639,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 392.924 SIT za čas od 25. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.639,64 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh (1. tč. izreka). Toženko je še obvezalo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 24,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje (2. tč. izreka). V delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. izreka). Sklenilo je še, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrne.

2. Zoper sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa le deloma in sicer v njenem ugodilnem delu (1. in 2. tč. izreka sodbe), ter zoper sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izreka prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi nejasni in protislovni. Trdi, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila pozvana na sklenitev poravnave. Poravnalnega dogovora o vračilu štipendije toženka ni nikoli prejela. Za takšno listino ni mogoče šteti opomina pred tožbo, ki ga je predložila tožeča stranka, in ki zgolj napotuje na možnost sklenitve poravnave. Tožeča stranka bi jo lahko izvensodno pozvala k sklenitvi poravnave, česar pa ni storila, niti ni izkazala, da toženka na poravnavo ni pristala. Predlog poravnave toženki ni bil vročen, zato je zaključek sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi opomina brez dokazne ocene in napačen. Dejstvo, da je pravica do prejemanja republiške štipendije prenehala, še ne pomeni obveznosti njenega vračila. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja, saj se triletni zastaralni rok šteje od trenutka izdaje odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do republiške štipendije. Ne strinja se z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ker sodišče samo pridobi listine, potrebne za odločanje o oprostitvi. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku in uveljavlja povračilo stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne in določne razloge, sodišče pa se je v sprejeti dokazni oceni zadostno opredelilo tudi do poziva k sklenitvi sodne poravnave, ki ga je tožeča stranka poslala toženki pred uveljavljanjem sodnega varstva. Tako se sodba sodišča prve stopnje da preizkusiti tako glede izreka kot razlogov in v njej ni nasprotij med izrekom in razlogi ter razlogi in izvedenimi dokazi oziroma listinami v spisu. V pritožbi smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

5. Po vsebinskem preizkusu zadeve v obsegu, ki se nanaša na toženko neugodne dele sodbe (1. in 2. tč. izreka) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Kot izhaja iz listin v sodnem spisu, je bila z dopisom št. 341-1102-2002/1023-4 z dne 5. 4. 2006 (priloga v sodnem spisu A/6) toženka pozvana na sklenitev sodne poravnave. Iz vročilnice, pripete k dopisu, je tudi razvidno, da je bila toženka dne 7. 4. 2006 obveščena o prispeli pošiljki, ki je bila dne 24. 4. 2006 puščena v hišnem predalčniku, vendar poziva očitno ni dvignila. Ti dejanski zaključki sodišča prve stopnje povsem zadoščajo za materialno pravno presojo o pravilni vročitvi poziva. Z upoštevanjem pravila o osebnem vročanju iz 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je sodišče utemeljeno štelo, da je bil vročitev poziva na sklenitev sodne poravnave opravljena (t. i. fiktivna vročitev), ne da bi bilo potrebno ugotavljati dodatnih dejstev v zvezi z vročanjem te odločbe. Drugačne pritožbene navedbe v zvezi s tem so torej protispisne, hkrati pa dejstvo opravljene vročitve poziva na sklenitev sodne poravnave pomeni, da se je tožeča stranka prizadevala in v ta namen storila vse potrebno, da bi se s toženko izvensodno dogovorila o načinu in rokih za vrnitev štipendije. Ker toženka pošiljke ni dvignila in se vabilu na sklenitev izvensodne poravnave ni odzvala, je tožeča stranka na podlagi 45. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik) utemeljeno začela postopek za vračilo štipendije po sodni poti. Glede na povedano zadošča, da je bil opomin pred tožbo s pozivom na sklenitev poravnave pravilno vročen in je pritožbeno zavzemanje, da bi morala toženka posebej prejeti še vsebino poravnalnega dogovora o vračilu štipendije, neutemeljeno.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede dokazne ocene odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije. Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev zavzelo stališče, da mora upravni organ v primeru, ko z odločbo prizna določeno pravico, tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je z odločbo priznana, odločiti z odločbo. Ob ugotovitvi, da toženka za študijsko leto 2002/2003 ni predložila dokazila o opravljenem letniku, je tožeča stranka o prenehanju z odločbo št. 341-1102-2002/1023-1 z dne 28. 10. 2002 priznane pravice do republiške štipendije za študij za pridobitev strokovne izobrazbe, odločila z odločbo iste št. z dne 25. 8. 2005. Iz nje je med drugim razvidno, da tožencu preneha pravica do republiške štipendije pred zaključkom šolanja. Glede na to, da toženka ni predložila dokazila o uspešno opravljenem letniku, za katerega je prejela štipendijo (študijsko leto 2002/2003) – za to obdobje pa ji je tožeča stranka izplačala vtoževani znesek – je nastala obveznost vračila štipendije (44. člen Pravilnika).

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi glede podanega ugovora zastaranja. V 336. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju: OZ) je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni drugače določeno. V tem sporu tožnica uveljavlja povračilo štipendijskih prejemkov. Skladno s 3. odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Zastaranje je glede na citirano določbo začelo teči od zapadlosti terjatve tožeče stranke, to pa je od trenutka, ko je odpadla pravna podlaga za prejemanje republiške štipendije. Triletni zastaralni rok za zastaranje iz 347. člena OZ je tako začel teči od trenutka, ko je odpadla pravna podlaga, to je od dokončnosti odločbe z dne 25. 8. 2005, s katero je toženi stranki prenehala pravica do republiške štipendije pred zaključkom šolanja, zato je bila tožba za vrnitev štipendije z dne 25. 9. 2006 pravočasno vložena.

8. Pravilen je tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Pravila in pogoji za oprostitev plačila sodnih taks so določeni v 168. in 169. člena ZPP. Stranka je dolžna predlogu za taksno oprostitev predložiti tudi dokazila, ki so navedena v 169. členu ZPP. Tožnica dokazil k predlogu ni predložila, prvostopenjsko sodišče pa stranke, ki ima pooblaščenca, ni bilo dolžno še posebej pozivati k predložitvi, zato ugoditev predlogu ni bila mogoča. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je toženka po izdaji sklepa o zavrnitvi taksne oprostitve v pritožbi vnovič predlagala, da se jo oprosti plačila sodnih taks v pritožbenem postopku, zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 169. člena ZPP odločiti tudi o tem predlogu.

9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 2. tč. izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP). Posledica zavrnitve pritožbe je na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP sklep pritožbenega sodišča, da toženka sama trpi svoje stroške pritožbe.

10. Po 1. tč. 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004 in 10/2004) v zvezi z določbo 2. odstavka 367. člena ZPP revizija v premoženjskih sporih ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT). Pri izračunu revizijskega minimuma se kot vrednost spornega predmeta upošteva znesek vračila štipendije, ki jo je tožeča stranka uveljavljala kot glavno terjatev (1. odstavek 39. člena ZPP) v višini 1.639,64 EUR (392.383,00 SIT). Ker ta ne presega revizijskega zneska 4.172,93 EUR, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. tč. 31. člena ZDSS-1 in v skladu z 32. členom ZDSS-1 v zvezi s 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), odločalo tudi o dopustnosti revizije. Navedeno pa je odvisno od ugotovitve, ali sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem ni odločalo. Po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve pravilno razsodilo. Odločitev v obravnavani zadevi tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.