Jedro

Dokazno breme glede obstoja pooblastilnega razmerja je bilo na tožniku, toda slednji tega ni uspel dokazati. Ekskulpacijske razloge mora zatrjevati in dokazovati tožena stranka (velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz mandatarjeve sfere), vendar je to šele drugi korak presoje, ki pride na vrsto po tem, ko obstoj mandatnega razmerja ni (več) sporen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine zaradi malomarnega ravnanja odvetnikov – sicer zavarovancev toženke, v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.9.2007 dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena obstoja mandatnega razmerja, ki je po njegovi oceni na strani tožene stranke. Toženka bi morala dokazati, da so podani razlogi za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti njenih zavarovancev – tožnikovih odvetnikov, temu bremenu pa ni zadostila in ni predložila nobene dokumentacije, ki bi dokazovala potrebno skrbnost ravnanja odvetnikov. Nadalje tožnik opozarja na več nekonsistentnosti v izpovedbi priče – odvetnika V. in na svojo vselej skladno in prepričljivo izpoved. Zatrjuje obstoj več konkludentnih dejanj, ki kažejo na obstoj spornega pooblastilnega razmerja (podpis več pooblastil, kopiranje in pošiljanje dokumentacije itd.). Uveljavlja tudi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza za pridobitev SMS sporočil za leto 2006, ki se nanašajo na korespondenco med tožnikom in odvetnikom. Pritožnik v nadaljevanju opozarja še na nepravilno interpretacijo izpovedi zaslišanih prič – tožnikovih bratov in izjavo tožnikove sestre, ki v celoti potrjujejo tožnikove navedbe glede obstoja mandatnega razmerja. Da je razmerje obstajalo, dokazuje tudi okoliščina podpisa več splošnih pooblastil, očitno je torej dogovor zajemal urejanje več zadev, zaključki sodišča o posebnih dogovorih glede posameznih opravil pa so zgolj domneve, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih. Tožnik v pritožbi v okviru graje dokazne ocene ponavlja svoje navedbe glede neverodostojnosti odvetnikovih zapiskov in časopisnega članka ter na drugi strani v svojo korist ponovno izpostavlja pomembnost in prepričljivost potrdil o oddaji pošiljke ter uradni zaznamek, ki po njegovi oceni nedvomno dokazujejo mandatno razmerje. Navaja, da je odvetniku vselej zaupal, da je on sam laik ter da je dolžnost obveščanja strank primarno na strani odvetnika in ne na strani stranke. Sodišče prve stopnje pa naj bi kršilo tudi 8. člen ZPP, saj je nepravilno vsak dokaz obravnavalo posebej in ga interpretiralo v tožnikovo škodo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z zatrjevano kršitvijo procesnih pravil, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo SMS sporočil iz leta 2006, višje sodišče pojasnjuje, da pravici stranke, da predlaga dokaze, na drugi strani ustreza načelna dolžnost sodišča, da te dokaze tudi izvede. Seveda pa ta pravica ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če so za to podani upravičeni razlogi. Takšno stališče je zaslediti tudi v odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča.(1) V konkretnem primeru je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 28.4.2014 predlagal pridobitev SMS sporočil iz leta 2006. Višje sodišče ugotavlja, da je tedaj veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah določal hrambo telefonskih podatkov, tekstovnih in slikovnih sporočil za največ 14 mesecev (poglavje o hrambi podatkov je bilo kasneje s strani Ustavnega sodišča z odločbo U-I-65/13-19 celo razveljavljeno), torej mobilni operater zatrjevanih SMS sporočil 8 let po njihovem nastanku nedvomno ni smel imeti več v hrambi. Tožniku, ki je imel ustrezno strokovno pomoč, ta podatek ne bi smel ostati neznan, sodišče prve stopnje pa z zavrnitvijo omenjenega dokaznega predloga ni storilo zatrjevane procesne kršitve, saj tak dokazni predlog upoštevajoč zgornjo zakonodajo sploh ni bil primeren oz. sposoben za ugotovitev zatrjevanih dejstev (komunikacije med odvetnikom in tožnikom).

6. Višje sodišče nadalje glede pritožbenega očitka kršitve 8. člena ZPP ugotavlja, da so pritožbene navedbe v tem delu povsem pavšalne in nekonkretizirane ter zato neutemeljene.

7. Večino pritožbenih navedb je mogoče strniti v grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje glede vprašanja obstoja mandatnega razmerja med tožnikom in odvetniki – zavarovanci toženke. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastilnega razmerja na tožniku in da slednji tega ni uspel dokazati. Pritožnik ima sicer prav, da mora ekskulpacijske razloge zatrjevati in dokazovati tožena stranka (velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz mandatarjeve sfere), vendar pa je to šele drugi korak presoje, ki pride na vrsto po tem, ko obstoj mandatnega razmerja ni (več) sporen. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je mandatno razmerje obsegalo tudi dogovor o vložitvi odškodninskega zahtevka oz. tožbe, je bilo dokazno breme glede tega seveda na njej.

8. Višje sodišče v celoti sprejema zaključek, da tožnik ni dokazal, da je med njim in zavarovanci tožene stranke kot odvetniki obstajalo mandatno razmerje, po katerem je tožnik odvetnikom naročil vložitev odškodninskega zahtevka. Razlogi sodišča v tem delu so natančni, logični in prepričljivi, rezultat skrbne dokazne ocene po 8. členu ZPP in se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Sodišče prve stopnje je jasno in izčrpno obrazložilo manjšo verodostojnost izpovedbe tožnikovih bratov (8. in 12. tč. obrazložitve), povsem pravilno interpretiralo tožnikovo izjavo glede uradnega zaznamka (10. tč. obrazložitve) in se v zadostni meri opredelilo do vseh dokazov, tako tistih, ki so v tožnikovo škodo (časopisni članek, izpovedba bivše žene, zapiski) kot v njegovo korist (uradni zaznamek, potrdila o oddaji pošiljk) (9. - 11. tč. obrazložitve). Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede načina dogovarjanja med tožnikom in odvetnikom glede posameznih opravil. Sodišče je s sklicevanjem na konkretne dopise argumentirano pojasnilo svoj sklep o posebnih, natančnejših dogovorih za posamezna opravila in pri tem nikakor ne gre zgolj za nedokazane in nepodprte domneve sodišča, kot želi prepričati pritožba.

9. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. US RS Up 420/00 z dne 21.5.2002, Up 175/98 z dne 16.2.2000 in številne druge.