Jedro

177. člen ZIZ ščiti preživljanje dolžnika, ki opravlja kmetijsko dejavnost, in ne dejavnosti same. Zato v primeru ugovora nedopustnosti izvršbe na določene nepremičnine ne zadostujejo zgolj trditve o potrebnosti nepremičnin za opravljanje kmetijske dejavnosti, temveč trditveno in dokazno breme zajema tudi dejstva, iz katerih izhaja, da je opravljanje dejavnosti dolžniku tudi potrebno za njegovo preživljanje. Tako je sicer res logično, da je za opravljanje govedoreje potreben hlev, vendar pa iz tega dejstva še ne izhaja, da je govedoreja dolžnici potrebna za preživljanje. Prav tako ne zadostuje, da kmetija funkcionira oziroma kmetijska dejavnost sama poteka. Pri ugotavljanju nujnosti preživljanja v razmerju do dolžnika se dalje lahko upošteva le osebe, ki jih je dolžnik po zakonu dolžan preživljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v zavrnilnem delu I. točke, II., III. in naložitvenem delu IV. točke izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnice delno ugodi in se sklep o izvršbi I 239/2021 z dne 16. 9. 2021 razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 12.874,12 EUR od 1. 8. 2020 do 14. 4. 2021 ter se predlog za izvršbo v tem delu zavrne, v preostalem delu se ugovor zavrne (I. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnice za izvršbo na druga izvršilna sredstva zavrne (II. točka izreka sklepa), da se zahteva dolžnice za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne (III. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upniku v 8 dneh plačati 223,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, v preostalem delu pa se zahteva upnika zavrne (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del I. točke, II., III. in naložitveni del IV. točke izreka sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj ne bi v zadostni meri izkazala, da gre pri nepremičninah za kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, ki jih potrebuje za preživljanje sebe in ožje družine. Upnik je (iz čiste nagajivosti in zlonamernosti) predlagal vitalne nepremičnine kmetijskega gospodarstva, med drugim gospodarsko poslopje s hlevom, kjer dolžnica redi 33 glav goveda. Dolžnica opravlja kmetijsko dejavnost za potrebe lastnega preživljanja, ne pa mogoče kot kakšen hobi. Logično je, da za govedo potrebuje hlev, zato se ne strinja, da ni izkazala, da hlev potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti. Dohodki od kmetovanja so njeni glavni prihodki in jih porablja za lastno preživljanje, saj prejema minimalno kmečko pokojnino. Iz dokaznega predloga za izvedenca izhaja, da bi izvedenec potrdil, da se nepremičnine, na katere meri izvršba, uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti in so zanjo nujne. Dolžnica je v ugovoru opisala namene posameznih nepremičnin, o čemer bi izvedenec podal mnenje. Sodišče je postavilo previsok standard obrazloženosti ugovora in nekritično sledi navedbam upnika, da ima denarna sredstva za plačilo dolga, kar ne drži in ni z ničemer izkazano. Dejstvo je, da se s kmetijo preživljata dolžnica in njen sin ter kmetija funkcionira. Sin je brez vsakršnih prihodkov. Sodišče ni upoštevalo testa sorazmernosti, ko je dopustilo izvršbo na nepremičnine, s katerimi se dolžnica preživlja. Ne drži, da dolžnica ni navedla, da se brez teh nepremičnin ne bo mogla preživljati, saj je navedla, da jih nujno potrebuje za svoje preživljanje in podala vsa dokazila, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo ter obvestilo o višini dohodka iz kmetijske in gozdarske dejavnosti za leto 2020. Kmetijske dejavnosti ni mogoče opravljati brez hleva in stanovanjske hiše, v kateri bi živela. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca in zaslišati njo in sina. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ker pritožnica v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija sklep, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede na njen pravni interes sklep preizkusilo v delu, v katerem ta ni uspela (zavrnilni del I. točke, II., III. in naložitveni del IV. točke izreka izpodbijanega sklepa).

5. Skladno s prvim odstavkom 177. člena ZIZ predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 13/2020-II z dne 3. 7. 2020 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2122/2020 z dne 9. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je dolžničin ugovor, v katerem je uveljavljala ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s citiranim 177. členom ZIZ, zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da je dolžnica v ugovoru sicer trdila, da nepremičnine potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti, da ima v hlevu živali, da v gozdu seka les, da se na njivi pasejo živali, konkretnejših navedb o tem, da navedene nepremičnine potrebuje za svoje lastno preživljanje ali da se v primeru prodaje nepremičnin ne bo mogla več preživljati, pa ni podala, niti predložila dokazov v tej smeri. Odločitev sodišča prve stopnje ter razlogi zanjo so pravilni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo na dolžnici v obravnavanem primeru dokazno breme, da ji je dohodek, ki ga pridobiva iz kmetijskih zemljišč in gospodarskih poslopij, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za lastno preživljanje in preživljanje članov njene družine ter oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. Da bi zadostila standardu obrazloženega ugovora, bi dolžnica namreč morala določno opredeliti kmetijska zemljišča, ki so ji potrebna za preživljanje, kaj na njih prideluje oziroma zakaj so ji potrebna, konkretizirati bi morala prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, in _druge lastne prihodke_ ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti (prim. sklep VSL III Ip 3520/2015).

8. Višje sodišče poudarja, da 177. člen ZIZ ščiti preživljanje dolžnika, ki opravlja kmetijsko dejavnost, in ne dejavnosti same. Zato v primeru takega ugovora ne zadostujejo zgolj trditve o potrebnosti nepremičnin za opravljanje kmetijske dejavnosti, temveč trditveno in dokazno breme zajema tudi dejstva, iz katerih izhaja, da je opravljanje dejavnosti dolžniku tudi _potrebno_ za njegovo preživljanje. Tako je sicer res logično, da je za opravljanje govedoreje potreben hlev, vendar pa iz tega dejstva še ne izhaja, da je govedoreja dolžnici potrebna za preživljanje. Prav tako ne zadostuje, da kmetija funkcionira oziroma kmetijska dejavnost sama poteka. Pri ugotavljanju nujnosti preživljanja v razmerju do dolžnika se dalje lahko upošteva le osebe, ki jih je dolžnik po zakonu dolžan preživljati, dolžnica pa niti ne trdi, da je svojega sina dolžna preživljati tudi po polnoletnosti.

9. V ugovoru je dolžnica navedla namembnost posameznih nepremičnin, ki so predmet izvršbe, in le posplošeno trdila, da navedene nepremičnine nujno potrebuje za izvajanje kmetijske dejavnosti, saj ji kmetijska dejavnost predstavlja pretežen vir dohodkov. Vendar pa iz teh navedb ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bi bilo dolžnici opravljanje kmetijske dejavnosti potrebno za lastno preživljanje oziroma, ali to res drži. Da bi bilo to mogoče ugotoviti, bi dolžnica vsekakor morala konkretno navesti, ali ima še kake druge prihodke in v kakšni višini jih prejema, da bi bilo razvidno, ali so ji za preživljanje potrebni tudi oziroma ravno prihodki iz opravljanja kmetijske dejavnosti. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zahtevalo previsok standard obrazloženosti ugovora, saj mora iz ugovornih trditev izhajati pravna posledica, ki jo dolžnik uveljavlja, v konkretnem primeru torej potrebnost kmetijske dejavnosti za preživljanje. Tega iz trditev, da gre za „pretežen vir dohodkov“, ni mogoče razbrati, saj dolžnica ni konkretno trdila, za kako visoke prihodke gre, da so ti (v celoti) potrebni za preživljanje dolžnice in niso zgolj dodaten vir prihodkov, s katerimi si dolžnica zvišuje svoj življenjski standard. Pravkar navedene trditvene podlage dolžnica ni mogla nadomestiti z obvestilom FURS o višini dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gospodarske dejavnosti, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, tudi sicer pa iz zgolj s tem dokazilom izkazanega dohodka v znesku zgolj 983,67 EUR za celo leto (v celoti pa naj bi se iz kmetijske dejavnosti poleg nje samostojno preživljal še njen sin) ni mogoče zaključiti, da se s takim zneskom dolžnica preživlja. Tudi dejstvo, da je nekdo lastnik kmetije ali nosilec kmetijskega gospodarstva, še ne pomeni, da ravno ta oseba opravlja kmetijsko dejavnost in da se (ravno) ta oseba preživlja s kmetijsko dejavnostjo. Izvzema stanovanjske hiše iz izvršbe 177. člen ZIZ niti ne dopušča. 10. Trditev, da naj bi prejemala minimalno kmečko pokojnino, dolžnica prepozno podaja šele v obravnavani pritožbi, saj z ničemer ne pojasni, zakaj je ni mogla podati že v samem ugovoru, zato gre v tem delu za nedopustno in neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Take, pomanjkljive trditvene podlage, pa tudi ni bilo dopustno nadomeščati z zaslišanjem dolžnice in njenega sina, saj skladno z ustaljeno sodno prakso zaslišanje v informativne namene ni dopustno. Tudi očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo dolžnice in njenega sina, tako ni podana.

11. Enako velja glede neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke. Dolžnica v pritožbi uveljavlja, da je izvedenca predlagala iz razloga, da bi ta potrdil nujnost nepremičnin za opravljanje kmetijske dejavnosti, vendar pa kot rečeno nujnost za opravljanje dejavnosti ne zadostuje, če ni hkrati zatrjevana in izkazana tudi nujnost opravljanja omenjene dejavnosti za preživljanje. Sicer pa dolžnica dokaza z izvedencem kmetijske stroke ni ustrezno substancirala na način, kot to navaja v pritožbi, saj je v dokaznem predlogu navedla le, da bo izvedenec „potrdil navedbe dolžnice“. Tudi z neizvedbo dokaza z izvedencem sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. V nasprotju s pritožbeno trditvijo, da je sodišče nekritično sledilo navedbi upnika, da ima dolžnica denarna sredstva za poplačilo dolga, pa višje sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje tej navedbi niti ni sledilo, ampak je zgolj navedlo, da lahko dolžnica, _če_ denarna sredstva ima, dolg tudi prostovoljno poplača. Iz podatkov v spisu izhaja, da je dolžnica dolg že delno poplačala v višini 12.000,00 EUR.

13. Prav tako je glede odločitve o predlogu za izvršbo na druga izvršilna sredstva (II. točka izreka) neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti, ko je dopustilo izvršbo na nepremičnine, s katerimi se dolžnica preživlja, saj so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnica ni predlagala niti izkazala, da bi izvršba z drugimi izvršilnimi sredstvi (pri čemer ni niti opredelila, s katerimi sredstvi) naj bi se izvršba opravila, zadoščala za poplačila terjatve (prim. četrti odstavek 169. člena ZIZ).

14. Dolžničine trditve, ki se nanašajo na sorazmernost dovoljene izvršbe, naj sodišče prve stopnje presodi še v okviru drugega odstavka 34. člena ZIZ, po katerem sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve.

15. Posebnih pritožbenih navedb glede odločitev o stroških postopka dolžnica ne podaja, glede na pravilnost odločitev v I. in II. točki izreka sklepa pa ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava višje sodišče ugotavlja, da sta pravilni tudi ti odločitvi (III. in naložitveni del IV. točke izreka).

16. Po pojasnjenem pritožba ni utemeljena in pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v zavrnilnem delu I. točke, II., III. in naložitvenem delu IV. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).