Jedro

Povsem nekritično namreč zanemari dejstvo, da je izključno z nadaljnjimi lastnimi, pravno nevdržnimi ravnanji, torej z odklonskim obnašanjem v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestanih prostostnih kaznih, ki so mu bile pravnomočno izrečene v zvezi z njegovo deliktno preteklostjo, korektno opravil naloženo mu delo v splošno korist na temelju predmetne kazenske zadeve. Avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanj ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno dejanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni z nadaljnjim izvrševanjem novih kaznivih dejanj zapravil.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu obsojenega A. A. za opravo dela v splošno korist ne ugodi in se kazen dveh mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 26777/2019 z dne 13. 12. 2019, zaradi neoprave dela v splošno korist v celoti izvrši. 2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni, smiselno iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da mu odredi nov rok za opravo 120 ur dela v splošno korist, ki naj začne teči z dnem zaključka bolniške odsotnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojeni v laični pritožbi razlogom izpodbijanega sklepa izrecno niti ne nasprotuje, marveč dejansko izraža le zaprosilo, da se mu omogoči opraviti naloženih 120 ur dela v splošno korist, in sicer po tem, ko bo zaključil bolniško odsotnost. Prvostopenjsko sprejeto odločitev o zavrnitvi podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist in posledično odločitev o izvršitvi prisojene mu kazni zapora skuša opravičiti s podrobnim kronološkim prerezom obdobja od dne 13. 12. 2019, ko mu je bila o pravnomočni sodbi II K 26777/2019 izrečena kazen zapora dveh mesecev oziroma alternativna oblika 120 ur dela v splošno korist. Pri tem krivca za neizpolnjeno dolžnost prepozna izključno v sodišču, saj ne sprejema stališča, da hkratno izvrševanje dveh kazni zapora ni izvedljivo. Obširno predstavi prostostne in druge (zdravstvene, dolžnostne) omejitve, ki so mu do sedaj preprečevale opraviti mu delo v splošno korist v predmetni kazenski zadevi. Izrazi prepričanje, da bo družba imela več koristi, če opravi delo v splošno korist, kot pa da je v zaporu v njeno breme. Covid epidemijo, izpostavljeno prepoved sočasnega izvrševanja dveh kazni in možgansko kap ter temu sledečo bolniško odsotnost prepozna kot višjo silo in nikakor kot lastno krivdo, ponudi pa tudi upravičenje za kazniva dejanja, izvršena v obdobju med letoma 2018 in 2019, za katere pojasni, da so bila izvršena v stiski in že odslužena, kot so mu bila izrečena.

5. Glavnina povzete pritožbene obrazložitve je torej v zatrjevanju, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz upravičenih razlogov. Vendar to ne drži. Povsem nekritično namreč zanemari dejstvo, da je izključno z nadaljnjimi lastnimi, pravno nevdržnimi ravnanji, torej z odklonskim obnašanjem v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestanih prostostnih kaznih, ki so mu bile pravnomočno izrečene v zvezi z njegovo deliktno preteklostjo, korektno opravil naloženo mu delo v splošno korist na temelju predmetne kazenske zadeve. Ovira za izpolnitev nalog, ki izvirajo iz obsojenemu naloženega dela v splošno korist, namreč niso zgolj objektivne okoliščine, izčrpno obrazložene predvsem v točkah 2, 3, 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pač pa poleg teh tudi (in predvsem) ravnanje obsojenega, ki je bilo povzročeno izključno po njegovi krivdi. Čeravno si obsojeni skozi pritožbena izvajanja okoliščino „kar nekaj dejanj“, ki so bila istovrstna in jih je že odslužil, bagatelizirati, je prav v njih prepoznati družbeno nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega in na tej osnovi izhajajočih posledic. Pritožbeno sodišče opozarja, da avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanj ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno dejanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni z nadaljnjim izvrševanjem novih kaznivih dejanj zapravil. Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju, da je nevarnost ponovitve dejanja na prostosti ena izmed okoliščin, ki odločilno vpliva na odločitev o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, pravilno ocenilo, da v danem primeru ni podlage za pričakovanje, da bi bil z morebitnim podaljšanjem roka za opravo dela v splošno korist pri obsojenemu dosežen namen kaznovanja. Pritožbeno predstavljena kronologija ovir, ki so obsojenemu preprečevale opraviti dolžnost iz naslova predmetne pravnomočne sodbe, zatorej sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more v ničemer omajati, kaj šele ovreči. Četudi ima obsojeni na trenuten procesni položaj lasten, drugačen pogled, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zaupanje sodišča, ki mu je z odločitvijo o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist dalo še eno priložnost, da izkaže, da s kriminalno dejavnostjo v prihodnje ne bo nadaljeval, kar štirikrat zlorabil. Opravičilo, da so bila (nova) istovrstna kazniva dejanja izvršena v stiski in jih je tudi odslužil, nikakor ne predstavlja razloga, s katerim bi lahko kakorkoli vplival na pritožbeno izpodbijano odločitev.

6. Po obrazloženem ter glede na to, da je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa nazorno poudarjeno stališče, ki sočasno izvrševanje dveh kazni izključuje in torej obsojeni v času vikend izvrševanja t.i. vikend zapora ne more hkrati opravljati še dela v splošno korist, saj bi to pomenilo nedopustno združitev večih kazenskih sankcij (izrečenih iz naslova storitve več ločenih kaznivih dejanj), in ker obsojeni tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo pritožbo obsojenega kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

7. Odločitev o oprostitvi bremena plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica odločitve, da bo moral obsojeni A. A. na prestajanje izrečene mu kazni zapora.