Jedro

Korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kot je v primerljivi zadevi navedlo Vrhovno sodišče, kar pa glede na v tožbi ugovarjani porast tržnih cen za kmetijska zemljišča v RS, zbuja dvom v izhodiščno vrednost, ki je bila podlaga za izračun odškodnine, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica, št. D-321-39/1991-59 z dne 29. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A.A. za vračilo v naravi zemljišč parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71 in 1132/72, ki so nastale z delitvijo podržavljenih zemljišč parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. ... (1. točka izreka); zavrnil zahtevo za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč „in sicer po velikosti ter kulturi istovrstnih parcel zemljišč“ oziroma za vrnitev „bodisi v takšni izmeri zemljišč oziroma realni tržni vrednosti“ namesto zemljišč v 1. točki izreka (2. točka izreka); ugodil zahtevi za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe do višine, ugotovljene na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (3. točka izreka); določil odškodnino v višini 923,79 DEM za dele podržavljenih zemljišč iz 1. točke izreka (4. točka izreka); ugotovil, da je zavezanec za plačilo SOD (5. točka izreka); da je zavezanec dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičenki obveznice v znesku 923,79 DEM (6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da so bile nepremičnine, ki so predmet obravnave, podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji ter da za podržavljeno premoženje upravičenki ni bila določena nikakršna odškodnina. Nepremičnine, ki so predmet postopka, niso bile izločene iz lastninjenja, upravičenka je z dnem vpisa družbe v sodni register izgubila pravico do vračila nepremičnin v naravi, kar je bila njena prvotna zahteva. Glede podrednega zahtevka, vračilo v obliki nadomestnih zemljišč, pa ugotavlja, da se upravičenka ni strinjala z ugotovljeno vrednostjo zemljišč 923,79 DEM, zato s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov kot zavezancem za vračilo nadomestnih zemljišč ni sklenila sporazuma. V zvezi z zahtevo za določitev odškodnine pa navaja, da je kljub nestrinjanju z ugotovljeno vrednostjo določil odškodnino v skladu z določbami Odloka o načinu določanja vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), za kmetijsko zemljišče, kot je bilo podržavljeno.

Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica vložila predlog za izdajo začasne odredbe z dne 5. 3. 1993, ter da je upravni organ s sklepom z dne 13. 11. 1997 Turističnemu podjetju B. prepovedal razpolaganje s parcelami ter vknjižbo lastninske pravice nanj na teh parcelah. Sklep je bil vpisan pri zemljiškoknjižnem vložku 1298 k.o. ... Kot izhaja iz odgovora Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 13. 9. 2002 pa je razvidno, da je podjetje parcele vključilo v otvoritveno bilanco stanja, ker niso prejeli začasne odredbe, ki je bila podlaga za izločitev premoženja. Agencija je podjetju odobrila program lastninskega preoblikovanja z odločbo z dne 19. 5. 1997. Vlagateljica zahteve je predlagala obnovo postopka lastninskega preoblikovanja, Družba za svetovanje in opravljanje pa je predlog za obnovo postopka s sklepom z dne 28. 2. 2008 zavrgla, sklep pa je postal pravnomočen dne 18. 11. 2008 s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1623/2008 z dne 18. 11. 2008. V nadaljevanju ugotavlja, da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 1. odstavka 18. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zakon, po katerem so podane ovire, je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Podjetje, B. je z odločbo o lastninskem preoblikovanju agencije z dne 19. 5. 1997 postalo lastnik parcel, zato vrnitev v naravi upravičenki ni več mogoča. Brezpredmetne so navedbe, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina s pravico uporabe. Brezpredmeten je tudi ugovor, da bi bilo nepremičnine možno vrniti v naravi, ker ležijo zunaj kompleksa kampa X. Nesporno je tudi, da vlagateljica s Skladom ni sklenila sporazuma za nadomestna zemljišča. Vrednost je bila pravilno ugotovljena na podlagi Odloka. Status zemljišč v prvem postopku ni bil sporen, saj vlagateljica ni nikoli zatrjevala, da so bila predmetna zemljišča v času podržavljenja namenjena za gradnjo, zato organ prve stopnje ni imel razloga, da bi izvajal dokaze glede namembnosti podržavljenih zemljišč.

Tožeča stranka v tožbi vztraja, da so podani pogoji za vračilo nepremičnin v naravi, saj ni podanih dejanskih ali pravnih ovir, ki bi vrnitev preprečevale. Podrejeno pa vztraja tudi, da se ugotovi tržna vrednost nepremičnin, kolikor bi bila upravičena do nadomestnih zemljišč ali obveznic. Stališče, da so zemljišča namenjena za gradnjo, je podala že tekom postopka na prvi stopnji in ne gre za pritožbene novote, kot ugotavlja drugostopni organ. Vztraja pri tem, da ker je vložila pravočasno začasno odredbo v postopku lastninskega preoblikovanja, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, ter da zaradi neaktivnosti organa ne more trpeti škodljivih pravnih posledic. Razen tega pa je sklep o začasni prepovedi razpolaganja z dne 13. 11. 1997 vpisan v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru zato ni ovir za vrnitev nepremičnin v naravi, ker zemljiškoknjižno še niso prešle v last zavezanca. Zemljiška knjiga pa tudi izkazuje, da gre za družbeno lastnino. Prvostopni organ pravnega temelja za nemožnost vrnitve v naravi sploh ne navaja, zato se njegove odločbe v tem smislu ne da preizkusiti. ZDen pa v 2. členu jasno določa, da je denacionalizacija praviloma vrnitev v naravi. V primerih, da je šlo za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem s špekulativnim ravnanjem, pa pravice denacionalizacijskih upravičencev ne smejo biti prizadete (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 443/94). Tožeča stranka ne jemlje kot slučaj dejstva, da je prav po izdaji odločbe o vrnitvi družba C. d.d. že predlagala vknjižbo služnosti, prenehanja starih hipotek, vknjižbo skupne hipoteke ter poočitev delitve parcele, kar izkazuje njen interes na nepremičninah. V konkretnem primeru, ker ni bila izdana začasna odredba nemudoma, družba D. prepovedi ni spoštovala in je ves čas premoženje vodila v svojih knjigah, čeprav ga ni pridobila ne na izviren, ne na originaren način in tega tudi ne more izkazati – pogodba o oddaji mestnega zemljišča ne more biti temelj za prenos lastninske pravice. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je namreč jasno določil, v katerih primerih je dopustno predlagati lastninsko pravico na nepremičninah in kje so ovire, zato se D. na predmetnih štirih parcelah ni mogel preknjižiti. Gre tudi za parcele, ki ležijo na meji kompleksa Kampa X., torej gre za dobra zemljišča na krasni lokaciji in verjetno je, da ima sedaj C. d.d. interes na predmetnih parcelah. Da bi bilo možno parcele vrniti v naravi, se je ugotovilo tekom denacionalizacijskega postopka na ogledu na kraju samem. Vrnitev v naravi pa je smiselna tudi zato, ker z do sedaj vrnjenimi nepremičninami tožnici v naravi tvorijo zaključeno celoto. Tožeča stranka je predlagala podrejeno vrnitev v obliki nadomestnih zemljišč. Vendar je upravni organ ugotovil, da je vrednost teh zemljišč 923,79 DEM, glede na Odlok. Tožeča stranka bi bila pripravljena skleniti sporazum s Skladom, pod pogojem, da se za osnovno vrednost vzame realna tržna vrednost zemljišč. Danes imajo zemljišča status stavbnega zemljišča, za rekreativne namene, zato je cena 450,00 EUR za 8085 m2 takih zemljišč, smešna. V zvezi z 44. členom ZDen se sklicuje, da organ ni upošteval današnje vrednosti. Uporabnik zemljišč je po letu 2000 predlagal spremembo namembnosti predmetnih zemljišč iz delno kmetijskega statusa v status rekreacijskih površin. Upravni organ ni opravil poizvedb o statusu zemljišča v času podržavljenja, kot tudi ne ob vračanju. Tožeča stranka pa je ves čas opozarjala na to, zato dejansko stanje ni popolnoma razčiščeno. Tržna vrednost zemljišč na območju ... je najmanj 2,00 EUR za m2, če se ne upošteva, da je prišlo do prekvalifikacije v stavbno zemljišče, kar predstavlja faktor x10. Njenega ugovora, da se ugotovi vrednost s pomočjo sodnega izvedenca – cenilca, organ ni upošteval. Opozarja pa tudi na to, da je ZLPP lex specialis v odnosu do ZDen in 15. člen ZLPP določa, da se do pravnomočne odločitve o predlogu iz 10. člena podjetje ne more lastninsko preoblikovati, razen če se z upravičencem pisno sporazume. Sporazuma seveda ni bilo, niti si ni zavezanec nikdar prizadeval zanj. Iz lokacijske informacije izhaja, da so bile parcele na dan 11. 3. 1993 ter 25. 3. 2000 delno kmetijske, delno pa stavbna zemljišča in ni res, da so bila povsem kmetijska zemljišča. Tako bi zavezanec v postopku lastninskega preoblikovanja že na podlagi določbe 5. člena ZLPP moral izločiti iz sredstev vsa kmetijska zemljišča, ki sploh ne bi smela biti predmet lastninjenja. Ne glede na to, da se lastninjenje ni obnovilo oziroma preprečilo, bi moral to upoštevati upravni organ pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku in z listinami ugotoviti pravilne namembnosti. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovljene ovire za vračanje nepremičnin v naravi ter glede nadomestnih zemljišč, z razlogi, ki sta jih navedla upravna organa (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1).

Zgolj kratko, glede na vztrajanje tožeče stranke, da ovire za vračilo v naravi niso podane, ker krivda ne obstoji na njeni strani, še dodaja, da je neuspeh v zavarovanju z začasno odredbo po ZLPP privedel do lastninjenja nepremičnin, ki so bile vključene v lastninsko preoblikovanje. Vrnitev teh nepremičnin v naravi zato ni več možna, ker so v lasti pravne osebe, ki je z lastninjenjem pridobila status civilno pravne osebe iz 3. odstavka 16. člena ZDen, na nepremičninah pa je na podlagi tega postopka pridobila lastninsko pravico. Nerelevantno je pri tem, da zemljiškoknjižno stanje izkazuje družbeno lastnino, ker je po določbah zakona – ZLPP, premoženje podjetja, ki je bilo vključeno v otvoritveno bilanco in za katerega je Agencija lastninjenje z odločbo odobrila, postalo po samem zakonu last podjetja.

V nadaljevanju tožeča stranka ugovarja določeni odškodnini, ki jo je določil prvostopni organ. Ugotoviti je, da ne izpodbija pravilnosti izračuna odškodnine glede na v tem postopku uporabljene podzakonske predpise, sprejete na podlagi ZDen, temveč meni, da bi višina odškodnine morala dosegati tržno vrednost nepremičnin in višino tržne cene primeroma navaja.

Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V nadaljnjih odstavkih tega člena je za posamezno vrsto premoženja določen način ugotavljanja sedanje vrednosti, dana pa so tudi zakonska pooblastila za izdajo podzakonskih predpisov. Določba 6. odstavka 44. člena ZDen v primeru nemožnosti ugotovitve sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov člena napotuje na določbo 1. odstavka 85. člena ZDen, ki vsebuje splošno pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Na tej podlagi je bil sprejet tudi Odlok, na podlagi katerega je bila tožeči stranki izračunana odškodnina za podržavljeno kmetijsko zemljišče. Izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča je določena v določbi 4. člena Odloka. V določbi 5. člena Odloka pa je nadalje odločeno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (določba 1. odstavka). Če Ministrstvo iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljena po tem Odloku, večja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost iz prejšnjega člena (določba 2. odstavka). Korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kot je v primerljivi zadevi navedlo Vrhovno sodišče, kar pa glede na v tožbi ugovarjani porast tržnih cen za kmetijska zemljišča v RS, zbuja dvom v izhodiščno vrednost, ki je bila podlaga za izračun odškodnine, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti.

V zvezi z ugovorom, da upravni organ ni opravil poizvedb glede statusa zemljišča v času podržavljenja, s čemer tožeča stranka meni, da ni bilo ugotovljeno ali je šlo v obravnavanem primeru mogoče za gradbena zemljišča, sodišče ugovor, s katerim očita upravnemu organu, da ni v popolnosti ugotovil dejanskega stanja, ocenjuje za neutemeljen. Namreč v obravnavanem primeru je bilo zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, na podlagi predpisa, ki statusa zemljišču ni spremenil. Kolikor pa tožeča stranka meni, da je šlo za gradbeno zemljišče, pa je na njej dokazno breme, da predloži dokaze o tem spornem dejstvu.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 4. in 2. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj organ opravi poizvedbe pri pristojnem Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kateremu je naložena dolžnost spremljanja tržnih cen zemljišč in ustrezna prilagoditev izhodiščne vrednosti glede izhodiščne vrednosti, določene v določbi 4. člena Odloka, če le-ta, upoštevaje v določbi 2. odstavka 5. člena Odloka predpisano korekcijo, še velja. Pri tem naj bo način izračuna izhodiščne vrednosti enak, kot je bil uporabljen v času sprejema Odloka. Nato pa naj glede na rezultat opravljenih poizvedb ponovno odloči o višini odškodnine, pri čemer naj pri izračunu uporabi s strani pristojnega ministrstva korigirano oziroma preverjeno izhodiščno ceno, oziroma da tožeči stranki možnost, da se ponovno odloči, ali bi (ob ugotovljeni višji odškodnini) uveljavljala podredni zahtevek v obliki nadomestnega zemljišča. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.