Jedro

ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi.

Prvostopenjsko sodišče je tožnika najprej dvakrat pisno poučilo, kako mora popraviti in dopolniti tožbo, da bo sploh sposobna za obravnavanje, na prvem naroku za glavno obravnavo mu je nato svetovalo zastopanje po odvetniku, predstavilo mu je možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč in zaradi zagotovitve kvalificiranega zastopanja je preložilo narok za mesec dni in pol. Ta rok za pripravo na glavno obravnavo ni očitno neprimeren ne tedaj, ko si stranka pooblaščenca zagotovi sama, niti tedaj, ko ji je kvalificirano zastopanje dodeljeno v okviru brezplačne pravne pomoči. Iz utemeljenih razlogov lahko stranka zaprosi tudi za njegovo podaljšanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti vsaki toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.114,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo o dneva po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu morata prva in druga tožena stranka nerazdelno plačati 500.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2015 do plačila ter mu plačevati dosmrtno rento v višini zaslužne pokojnine Republike Slovenije.

2. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Povzetek revizije in odgovorov nanjo**

3. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z dovoljeno revizijo. Po določbi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v sedaj veljavnem besedilu (ZPP-E) se postopek v primeru, ko sta bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, nadaljuje po pred tem veljavnem zakonu, to je po ZPP-D. Ta je v prvem odstavku 367. člena določal, da je revizija v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. V konkretnem primeru je ta vrednost presežena.

4. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijski razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je bila po njegovih trditvah zagrešena zato, ker mu z nezakonitim postopanjem sodišče ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma mu je bila ta možnost dana le formalno, ne pa tudi dejansko. Tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, zato je, ker ga je o taki možnosti poučilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2017, ki ga je preložilo, ko je bilo očitno, da njegove vloge ne ustrezajo zahtevam materialnih in procesnih predpisov, zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Okrožno sodišče v Ljubljani mu ni odobrilo odvetnika za ves postopek, kot je zaprosil, pač pa le za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2017. A takrat odvetnikovih storitev iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, objektivno ni mogel koristiti, saj bi moral odvetniku podpisati pooblastilo, ki je vključevalo zahtevo za podajo neresničnih izjav, in mu dostaviti vso spisovno dokumentacijo. O tem je tožnik sodišče obvestil že 1. 6. 2017 in predlagal preložitev naroka za glavno obravnavo, a odgovora ni prejel. Ker na naroku ni imel pooblaščenca, bi ga moralo sodišče skladno z določbo 12. člena ZPP poučiti o njegovih pravicah in preveriti, ali je sprožil upravni spor zoper odločbo o brezplačni pravni pomoči. Sodišče je bilo namreč obveščeno o objektivnih okoliščinah nezmožnosti sodelovanja z odvetnikom in o tem, da bo vložena tožba v upravnem sporu glede brezplačne pravne pomoči v celotnem pravdnem postopku. Res pa je, da o vložitvi tožbe sodišča ni obvestil, saj je štel, da zadošča prej navedeno sporočilo. Na naroku 5. 7. 2017 bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, naj sporoči razloge, zaradi katerih brezplačne pravne pomoči ne more koristiti, tožnik pa bi lahko upravičeno predlagal preložitev naroka. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila obveznost sodišča prava neuki stranki izčrpana že s preložitvijo prvega naroka 22. 5. 2017 je zmotno. Sodišče je dolžno ves čas stranko, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozarjati, katera pravdna dejanja lahko stori. To v smislu določb 14. in 22. člena Ustave pomeni tudi opozarjanje na možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči, v tem času pa mora sodišče narok preložiti, da se odvetnik lahko seznani s procesnim gradivom. Zakonska ureditev bi morala postopek pridobivanja brezplačne pravne pomoči povezati s pravdnim postopkom v celoto. Le tako je stranki dejansko zagotovljena uresničitev njenih ustavnih procesnih jamstev. Tožnik je s tožbo pred Upravnim sodiščem uspel: zanj neugodna odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je bila 17. 8. 2017 odpravljena. Enakost pred zakonom bi sodišče tožniku zagotovilo le tako, da bi narok 5. 7. 2017 preložilo za čas do pridobitve brezplačne pravne pomoči. 5. Oba toženca sta na revizijo obrazloženo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Procesno dejansko stanje je sledeče: - Tožnik je zoper toženi stranki 21. 12. 2015 vložil laično odškodninsko tožbo; ta je bila sicer izrazito obširna (obsegala je 31 strani), a kljub temu vsebinsko in formalno pomanjkljiva, zato ga je sodišče s sklepom z dne 2. 3. 2016 pozvalo, naj jo dopolni ter ga poučilo, katere pomanjkljivosti naj odpravi.

- Dne 30. 3. 2016 je tožnik v spis vložil »popravek odškodninske tožbe z dne 18. 12. 2015 (na 43 straneh), s katero ni odpravil vseh pomanjkljivosti tožbe, zato ga je sodišče s sklepom z dne 22. 4. 2016 ponovno pozvalo k njeni popravi oziroma dopolnitvi tako, da bo obsegala jasno določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter jasno opredelitev prvega toženca in njegov naslov.

- Popravek oziroma dopolnitev (na 53 straneh) je toženec vložil 30. 5. 2016. Ob vročanju tožbe tožencema v odgovor se je izkazalo, da sporočeni naslov prvotoženca ni pravilen, zato je sodišče s sklepom z dne 22. 9. 2016 pozvalo, naj tožbo popravi še z navedbo njegovega pravilnega naslova. Ker naslova tožnik ni uspel pridobiti, je sodišče pri Upravni enoti Ljubljana sprožilo postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča prvega toženca in ugotovilo, da je bil iz registra stalnih prebivalcev izbrisan 22. 6. 2016. Postavilo mu je začasno zastopnico, nato je moralo odločiti še o stroških zastopanja, o predlogu za taksno oprostitev in o dopustitvi spremembe tožbe. Pravočasen odgovor na tožbo je začasna zastopnica vložila 17. 2. 2017 (drugotožena zavarovalnica je to storila prej) in šele tedaj so bili izpolnjeni pogoji za razpis glavne obravnave.

- Sodišče je tožnika pred prvim narokom za glavno obravnavo pozvalo, naj morebitne dodatne trditve poda pisno in predloži dokaze zenje.

- Tožnik je 3. 5. 2017 tožbo spremenil. Vloga je obsegala 39 strani. Oba toženca sta nanjo odgovorila.

- Prvi narok za glavno obravnavo je sodišče razpisalo za 22. 5. 2017. Iz zapisnika izhaja, da ga ni zaključilo, pač pa ga je preložilo na 5. 7. 2017. Tožnik je na pristopil sam. Sodnica je stranke najprej podučila o pravilih o prekluziji, nato je tožniku predočila, da bi bilo primerno, da bi za zastopanje pooblastil odvetnika, da bi ta na jasen način podal trditveno podlago in predlagal dokaze, podučila ga je tudi o možnosti zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Tožnik je povedal, da bi si brezplačno pravno pomoč sicer želel, a je že dvakrat zanjo prosil neuspešno, zato »ni druge možnosti, kot da ta postopek nadaljuje sam.« Nato je sodnica podala poduk, da »je treba zatrjevati za odškodninsko odgovornost odvetnika jasno in konkretno zatrjevati, katero odvetnikovo ravnanje naj bi bilo v nasprotju z naročilom stranke, nestrokovno in neskrbno; jasno in in konkretno, kakšno bi bilo pravilno ravnanje odvetnika ter konkretno kakšna škoda je nastala tožniku kot posledica očitanega protipravnega ravnanja odvetnika. Slednje pomeni tudi, da mora tožeča stranke jasno in konkretno povedati in dokazati, da bi v spornem postopku uspela (s čim), če odvetnik ne bi ravnal protipravno.« Strankam je predočila tudi, da materialno procesno vodstvo sodišča nadomestijo ugovori strank, zato naj tožnik upošteva ugovore tožencev. Toženec je nato vprašal, ali lahko vseeno prosi za brezplačno pravno pomoč. Sodišče je zato odločilo, da »se tožniku dodeli 30-dnevni rok, v katerem si lahko poišče odvetnika in ga seznani s to pravdo. Zaradi navedenega se današnji prvi za glavno obravnavo ne zaključi in se preloži na 5. 7. 2017. « - Tožnik je 22. 6. 2017 vložil pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da je 24. 5. 2017 zaprosil za brezplačno pravno pomoč in da je 16. 6. 2017 prejel odločbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero mu je bila bila brezplačna pravna pomoč dodeljena (in za izvajalca določen odvetnik A. A.) v obsegu zastopanja na naroku 5. 7. 2017, proučitve dokumentacije in sestave pisnega pravnega mnenja o njegovem pravnem položaju, ki ga je tožnik dolžan predložiti v roku 1 meseca od pravnomočnosti odločbe in o tem v 8 dneh obvestiti pristojen organ za brezplačno pravno pomoč. Zavrnjena pa je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v postopku mediacije in v ostalem v pravdnem postopku. Ker je zavrnitev utemeljena z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri se brezplačna pravna pomoč dodeli, če ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tožnik meni, da je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zmotno ocenil, da njegov uspeh ni verjeten. Napovedal je, da bo v najkrajšem možnem času, najpozneje pa v 30 dneh od prejema odločbe 16. 6. 2017, vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije. Zato je prosil za preložitev naroka, razpisanega za 5. 7. 2017, do odločitve Upravnega sodišča. - V isti pripravljalni vlogi je tožnik pojasnil, da ga je odvetnik, določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči, že 19. 6. 2017 pozval k podpisu pooblastila. Pooblastila ni podpisal, ker mu je je odvetnik v pozivu zapisal, da bo odvetniške storitve začel izvajati po podpisu pooblastila in ker je tožnika pozval, naj mu dostavi dokumentacijo sodnega postopka, če z njo razpolaga. Poziv k podpisu pooblastila pomeni izsiljevanje neresničnih izjav v tožnikovo škodo, saj tožnik ni mogel podpisati, da je seznanjen z grobo oceno izida postopka,1 kajti odvetnik se brez vpogleda v spis ni mogel seznaniti s stanjem zadeve, kopiranje obsežnega dokaznega gradiva iz spisa pa bi presegalo tožnikove finančne zmožnosti.

- Tožnik je tožbo v upravnem sporu vložil in z njo uspel: Upravno sodišče je z njo izpodbijano odločbo odpravilo. Pravdnega sodišča o vložitvi tožbe ni obvestil niti pisno, niti na naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2017, ki ni bil preložen. Celo na izrecno vprašanje sodnice glede dodelitve brezplačne pravne pomoči tega ni storil; navedel je le, da je pričakoval preložitev naroka in zastopanje po odvetniku. Je pa v spis vložil predlog za delegacijo, ki ga je Vrhovno sodišče po zaključku glavne obravnave in pred odločitvijo sodišča prve stopnje zavrnilo.

8. Tožnikovi očitki sodišču druge stopnje so, da je zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, - ker je v 6. do 10. točki obrazložitve na pritožbene očitke odgovorilo »z vidika strogo formalnih določb ZPP, ne pa tudi z vidika njegovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave; - ker je napačno njegovo stališče, da je sodišče prve stopnje svojo dolžnost iz 12. člena Ustave izpolnilo že na naroku 22. 5. 2017 in mu je ni bilo treba ponavljati, dejansko pa bi ga moralo obveščati o možnosti angažiranja odvetnika in pridobitvi brezplačne pravne pomoči; - ker je zmotno njegovo stališče, da sodišču prve stopnje ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti odločbe drugega sodišča glede dodelitve brezplačne pravne pomoči. Vsi ti očitki so neutemeljeni, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tisti, ki so namenjeni postopanju sodišča prve stopnje, pa v reviziji, ki je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno (v tem primeru torej drugostopenjsko) sodbo, pa niso dovoljeni.

9. ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Stališče sodišča druge stopnje je bilo, da je prvostopenjsko sodišče svojo dolžnost iz navedene procesne določbe opravilo. Vrhovno sodišče z njim soglaša. Prvostopenjsko sodišče je tožnika najprej dvakrat pisno poučilo, kako mora popraviti in dopolniti tožbo, da bo sploh sposobna za obravnavanje, na prvem naroku za glavno obravnavo mu je nato svetovalo zastopanje po odvetniku, predstavilo mu je možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč in zaradi zagotovitve kvalificiranega zastopanja je preložilo narok za mesec dni in pol. Ta rok za pripravo na glavno obravnavo ni očitno neprimeren ne tedaj, ko si stranka pooblaščenca zagotovi sama, niti tedaj, ko ji je kvalificirano zastopanje dodeljeno v okviru brezplačne pravne pomoči. Iz utemeljenih razlogov lahko stranka zaprosi tudi za njegovo podaljšanje.

10. Utemeljen razlog za podaljšanje roka oziroma za posledično preložitev naroka bi načeloma lahko predstavljala tudi okoliščina, da je bil zoper odločbo o brezplačni pravni pomoči sprožen upravni spor, ki do dneva naroka ni bil končan. A ne v primeru, kot je obravnavani, ko je nesporno, da tožnik pravdnega sodišča o vložitvi tožbe v upravnem sporu sploh ni obvestil. Napoved, da bo to storil, ni zavezujoča in ne zadošča, še posebej ne v položaju, ko mu je bila pravna pomoč za narok 5. 7. 2017 odobrena, pravdno sodišče pa ni imelo podlage za sklepanje, da bo tožnik odločbo izpodbijal tudi v delu, s katerim je bilo njegovi vlogi ugodeno. Razlogi, da tožnik na naroku 5. 7. 2017 ni imel kvalificiranega zastopnika, je izključno v njegovi sferi.

11. Že zato je neutemeljen očitek, da bi moralo pravdno sodišče samo poizvedeti pri Upravnem sodišču, ali je tožnik pridobil brezplačno pravno pomoč in Vrhovnemu sodišču ni treba odgovarjati na revizijske pomisleke o primernosti zakonske ureditve, ki tega ne zapoveduje.

**Odločitev o reviziji**

12. Pravila ZPP in procesna jamstva iz 14. in 22. člena Ustave na način, zatrjevan v reviziji, niso bila prekršena. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške, medtem ko je toženima strankama dolžan povrniti njune stroške revizijskega postopka (II. in III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo2 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 220.000,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR, ki velja v času odločanja Vrhovnega sodišča o reviziji, znašajo 2.114,38 EUR za vsakega izmed odgovorov na revizijo (odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3 - 2.850 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT - 38,5 točk, 22 % DDV). Prvi toženi stranki niso bili priznani priglašeni stroški za seznanitev z zadevo in pregled spisa po tar. št. 39/2 v višini 100 točk, saj so ti stroški zajeti že v postavki za odgovor na revizijo. Vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo drugo toženkine opredelitve vrednosti spornega predmeta v višini 500.000,00 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Besedilo pooblastila vsebuje tudi zapis, da je pooblastitelj seznanjen s približno oceno stroškov zastopanja in grobo oceno izida postopka. 2 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19).