Jedro

Tožena stranka je tožniku s sklepom enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi negativne službene ocene dvakrat zaporedoma. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku službena ocena za sporno leto vročena pravočasno.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot kandidat za vojaka za pet let. V pogodbi je bilo navedeno, da se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s sklepom, ki ni bil zakonit, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do datuma, ko se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas 5 let, iztekla. Zato ni podlage za prisojo odpravnine tožniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v IV. točki izreka, tako da se zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 1.283,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2013 do plačila zavrne; - v V. točki izreka, tako da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižajo na 618,79 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep tožene stranke z dne 7. 6. 2011 o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in odločba z dne 7. 7. 2011 o zavrnitvi tožnikovega ugovora, nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 7. 2011, ampak je trajalo do vključno 26. 12. 2011 (II. točka izreka); da je tožena stranka za obdobje od 12. 7. 2011 do 26. 12. 2011 dolžna tožnika prijaviti v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zanj obračunati pripadajoče bruto plače ter mu po odvodu ustreznih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih (mesečnih) neto zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku plačati tudi odpravnino v znesku 1.283,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2013 do plačila (IV. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 778,68 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, s tem, da je navedeni znesek potrebno plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišče prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil tisti, na katerem je bilo dokazno breme, da mu službena ocena za leto 2009 ni bila vročena pravočasno, torej da mu ni bila vročena pred julijem 2011. Po izvedenem postopku pa tega ni mogoče s prepričanjem ugotoviti. Tožnik se je z oceno seznanil po telefonu in običajna skrbnost delavca je, da negativno oceno v doglednem roku prevzame in v kolikor se z njo ne strinja, poda ugovor. Ni izkazano, da tožnik v času bolniškega staleža ni prišel po oceno. Iz službene ocene za leto 2009 je razviden podpis, ki ustreza tožnikovemu in nobena od prič ni povedala, da to ni tožnikov podpis. Če tožnik trdi drugače, bi moral to dokazati, tudi z izvedencem grafološke stroke. V kolikor sporna ocena ne bi bila podpisana s strani ocenjevanega, ne bi bila dne 9. 12. 2010 vnesena v M.. Tudi če tožnik ni napisal datuma, ko mu je bila ocena vročena, to ne more iti v škodo tožene stranke. Sodišče je v sodbi predvidevalo, da je nekdo parafo dal na oceno zato, da se je ta lahko vnesla v aplikacijo, a bi sodišče moralo odločiti na podlagi prepričanja. Razlogi sodbe so v nasprotju s predloženo listino (službeno oceno za leto 2009), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik s tožbo tudi ni izpodbijal službenih ocen za leto 2009 in 2010, zato sta njegovi oceni dokončni, to pa pomeni, da je njegov zahtevek neutemeljen.

Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo odpravnino, ker je zaključilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala zaradi zdravstvenih razlogov. Tožena stranka je tožniku pogodbo odpovedala na podlagi 2. alineje 1. odstavka 94. člena Zakona o obrambi, ki za pripadnike Slovenske vojske predstavlja poseben način prenehanja delovnega razmerja. Zato tožnik ni upravičen do odpravnine iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih. V 94. členu Zakona o obrambi so opredeljeni tudi drugi posebni razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer gre pripadniku pravica do odpravnine, če vzrok za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni na njegovi strani. Pri odločanju o pravici do odpravnine je treba presojati, kateri izmed razlogov so taki, da vzrok za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni na strani pripadnika. Razlog v tožnikovem primeru pa je tak, da ga je treba pripisati krivdnemu ravnanju pripadnika. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo zaradi bolezni oziroma poškodbe tožnika po vrnitvi z misije, zaradi česar ni več izpolnjeval pogojev za službovanje v vojski (razlog po 1. alineji 1. odstavka 94. člena Zakona o obrambi), saj odpoved ni bila podana iz tega razloga, ampak zaradi dveh zaporednih službenih ocen. Zato za prisojeno odpravnino ni pravnega temelja. Odločitev sodišča glede prisojene odpravnine pa je sporna tudi z vidika namena odpravnine, ki je v tem, da predstavlja lažji prehod iz statusa zaposlenega v status iskalca zaposlitve. Sodišče je tožniku priznalo vse pravice po pogodbi o zaposlitvi do njenega rednega izteka, torej tudi plačo s prispevki in davki ter obrestmi, zato ni pravnega temelja za prisojo odpravnine. Sodišče je zaradi napačne odločitve o glavni stvari zmotno naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasno obrazložena, in tudi razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj. Tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa tožene stranke z dne 7. 6. 2011, s katerim je tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, in sklepa tožene stranke z dne 7. 7. 2011, s katerim je zavrnila ugovor tožnika zoper sklep z dne 7. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožniku službena ocena za leto 2009 vročena pred julijem 2011, zato je neveljavna. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za obstoj delovnega razmerja do rednega izteka pogodbe o zaposlitvi (do 26. 12. 2011) in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do tega datuma. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine v višini 1.283,33 EUR.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnik ni uspel dokazati, da mu službena ocena za leto 2009 ni bila vročena pravočasno. Dokazno breme, da je bila ocena tožniku vročena pravočasno, namreč nosi tožena stranka. Iz ocene za leto 2009 ne izhaja, kdaj je bila le-ta vročena tožniku, saj v rubriki „Seznanitev z oceno (datum in podpis ocenjevanjega)“ ob podpisu (ki naj bi bil tožnikov) ni naveden datum. Iz izpovedb prič, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo na predlog tožene stranke (A.A., B.B. in C.C.), tudi ni mogoče zaključiti, kdaj naj bi bil tožnik z oceno seznanjen. Priče niso znale pojasniti, kako in kdaj je bila službena ocena za leto 2009 tožniku sploh vročena. C.C. je celo poudaril, da mu je tožnik rekel, da podpis na oceni za leto 2009 ni njegov, B.B. pa, da podpisa v rubriki ocenjevanega ne pozna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je podpis iz ocene za leto 2009 že na prvi pogled drugačen od podpisov tožnika na oceni za leto 2010 in na pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno postavitev izvedenca grafologa ne bi bila potrebna niti smotrna, saj bi izvedenec lahko preveril le pristnost tožnikovega podpisa na oceni za leto 2009, medtem ko bi vprašanje datuma vročitve te ocene ostalo nedokazano. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi tožnik zoper oceno moral podati ugovor, ker je bil o njej obveščen po telefonu. Skladno s 103. členom Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009; v nadaljevanju: Pravila) je namreč pripadnik seznanjen z oceno, ko jo podpiše. V tem členu je še določeno, da ocena, s katero pripadnik ni seznanjen, ni veljavna. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bila tožniku ocena za leto 2009 vročena pred julijem 2011, tako da bi jo lahko pravočasno izpodbijal in je zato neveljavna, posledično pa sta nezakonita tudi sklepa tožene stranke z dne 7. 6. 2011 in 7. 7. 2011. Tožnik je oceno za leto 2009 prejel julija 2011, ko je že postala dokončna in mu je že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je ni mogel izpodbijati. V predmetnem sporu je postavil pravilen tožbeni zahtevek, s katerim (med drugim) izpodbija sklepa tožene stranke z dne 7. 6. 2011 in 7. 7. 2011. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada odpravnina zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot kandidat za vojaka za pet let od 27. 12. 2006 do 26. 12. 2011. V 2. členu te pogodbe je bilo navedeno, da se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala s sklepoma z dne 7. 6. 2011 in 7. 7. 2011, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo in ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do vključno 26. 12. 2011. S tem dnem pa se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas 5 let, iztekla. Zato ni podlage za prisojo odpravnine tožniku, zlasti ne v 3. odstavku 94. člena in 6. odstavku 93. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe; v nadaljevanju: ZObr) na katera se sklicuje sodišče prve stopnje. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 94. člena ZObr je prišlo zaradi dveh zaporednih službenih ocen in ne zaradi tožnikove bolezni. Sklepa tožene stranke, s katerima je tožena stranka tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sta bila razveljavljena, zato podlage za prisojo odpravnine zagotovo ni v 3. odstavku 94. člena ZObr (ki odpravnino predvideva za primere, ko pride do enostranske odpovedi zaradi razlogov, ki niso na strani tožnika). Prav tako pa ni pravne podlage za prisojo odpravnine tožniku v 4. odstavku 93. člena ZObr, po katerem ima pravico do odpravnine tudi vojak, ki je delal v ministrstvu najmanj deset let, in pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen pet let, zato mu pravice po 4. odstavku 93. člena ZObr (in s tem pravica do odpravnine) ne pripadajo.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo previsoke stroške postopka, saj je izhajalo iz napačne vrednosti spornega predmeta. Pri odmeri stroškov je kot vrednost spora namreč upoštevalo le vrednost prvih treh točk tožbenega zahtevka, ki jo je na podlagi 2. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju: ZOdvT) ocenilo na 4.620,00 EUR. Vrednosti odpravnine (1.283,33 EUR) pa sodišče prve stopnje pri določitvi sporne vrednosti in odmeri stroškov zmotno ni upoštevalo. Skupna vrednost spora, od katere je potrebno odmeriti stroške postopka, tako znaša 5.903,33 EUR. Tožnik je na podlagi 36. člena ZOdvT upravičen do naslednjih stroškov: nagrada za postopek v višini 193,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 178,80 EUR (tar. št. 3102), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), potni stroški v višini 266,40 EUR (3 x 240 km po 0,37 EUR) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 790,68 EUR. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v 78,26 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 618,79 EUR. Tožena stranka stroškov postopka ni priglasila.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravnini in o stroških postopka, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.