Jedro

Zakonodajalec je v 1. alinei drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanjil pozitivno obveznost, ki mu ga nalagata 5. in 73. člen URS. Opredelil je ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je določil, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskava in odstranitev registrirane nepremične dediščine, izda le, če se ugotovi, da dotrajanosti ali poškodovanosti dediščine ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ugovor tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, kot si ga želi tožnik, pa ob upoštevanju sodne prakse tega sodišča za odločitev v zadevi ni relevantno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo kulturovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine Gore – Hiša Gore 27 (EŠD 13790) na parceli št. 35/3 k.o. ...

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ta stanovanjska hiša vpisana v register kulturne dediščine v naselju Gore v Občini Idrija kot profana stavbna dediščina. Hiša stoji v območju arheološke dediščine Gore - Arheološko območje sv. Marija Magdalena (EŠD 23190) in v vplivnem območju sakralne dediščine Gore - Cerkev sv. Marije Magdalene (EŠD 3655). Gre za pritlično, delno podkleteno hišo pravokotnega tlorisa iz 19. stoletja. S strokovnega vidika ima objekt izrazit zgodovinski in družbeni pomen za lokalno območje. Uvršča se med redko ohranjene primere etnološke stavbne dediščine, ki zaradi raznovrstnega sodobnega načina življenja v širši in ožji okolici še ni izgubila prvotne identitete. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, v katerem je toženka upoštevala pravnomočno sodno odločbo (št. III U 111/2014-8 z dne 8. 1. 2015) in pridobila dodatno poročilo konservatorskega svetovalca za gradbeno stroko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (v nadaljevanju Zavod) ter mnenje Inšpektorata RS za okolje in prostor, oziroma pristojnega gradbenega inšpektorja Inšpekcijske pisarne Ajdovščina. Iz pridobljenih mnenj izhaja, da je hiša sicer slabo vzdrževana, da pa ni nevarna gradnja v smislu določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj ne ogroža premoženja, zdravja in življenja ljudi, prometa, sosednjih objektov, oziroma njegove okolice. Poškodbe objekta niso takega obsega, da jih ne bi bilo mogoče obnoviti z običajnimi metodami gradbene sanacije, kar je bilo utemeljeno v dopolnitvi poročila Zavoda.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da odločitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Toženki očita, da ugotovitev, da poškodbe objekta niso takšnega obsega, da jih ne bi bilo mogoče obnoviti z običajnimi metodami gradbene sanacije, opira predvsem na poročilo Zavoda, ki pa navaja le splošno znane in uveljavljene postopke, oziroma metode gradbene sanacije, potrebne za obnovo objekta. Taka sredstva, kot jih opisuje toženka, pa vsekakor niso običajna sredstva in je zato v tem delu zmotno razlagala materialno pravo. Tožnikova lastninska pravica na obravnavanem objektu je sicer omejena z varstvom kulturne dediščine, vendar je pri tem treba upoštevati tudi mnenje tožnika kot lastnika, njegove namene s sporno nepremičnino ter stroškovni vidik sanacijskih del. Kot relevantno okoliščino tako tožnik izpostavlja stroškovni vidik sanacijskih del, ki bi zanj pomenila nesorazmerno finančno breme. Vztraja, da bi sanacijska dela le kratek čas pripomogla k ohranitvi objekta in bi objekt, kolikor se ne bi opravila celovita sanacija, prej ali slej predstavljal nevarno gradnjo v smislu določb ZGO-1. 4. Tožnik toženki očita, da pri odločanju ni upoštevala določb 5. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Objekt je dotrajan do te mere, da uporaba in bivanje v njem nista več možna, za odstranitev objekta pa tožnik nima soglasja in zato je njegova lastninska pravica pretirano omejena. V zvezi z očitkom, da ni predložil izvedeniškega mnenja, oziroma se opredelil do nujnih vzdrževalnih del, navedenih v dopolnitvah poročila, tožnik navaja, da je iz fotodokumentacije jasno razvidno kakšno je stanje objekta. Iz fotografij izhajajo pravno relevantna dejstva, ki bi jih toženka morala upoštevati, saj so odločilna za razjasnitev dejanskega stanja. Vztraja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odstranitev registrirane kulturne dediščine, določeni v prvem odstavku 31. člena ZVKD-1, to je, da dotrajanosti in poškodovanosti objekta, ki je vpisan v register kulturne dediščine, ni moč odpraviti z običajnimi sredstvi. Poleg tega objekt ogroža varnost ljudi in premoženja. Toženka bi zato morala ob odločitvi, da je mogoče dotrajanost spornega objekta odpraviti z običajnimi sredstvi, ugotoviti tudi stroškovni vidik tako, da bi odločitev predstavljala primerno ravnovesje med javnim interesom in interesom stranke, česar pa ni storila, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Dodatno navaja, da je bil med konkretnim postopkom v neposredni bližini spornega objekta porušen objekt „Šola Gore“, ki je bil prav tako vpisan v register kulturne dediščine, saj v tem objektu statična sanacija ni bila mogoča. Izpostavlja, da je bilo zato pri izdaji izpodbijane odločbe kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom po 14. členu ter načelo enakega varstva pravic po 22. členu, vse Ustave RS (v nadaljevanju URS).

5. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in dodatno navaja, da je pravica do zasebne lastnine in dedovanja temeljna človekova pravica. Po določbi 67. člena URS ima zakonodajalec sicer pooblastilo, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine, vendar pa to pooblastilo ni neomejeno. Naloga zakonodajalca je poiskati ustrezno ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-297/2009 z dne 7. 4. 2011).

K točki I. izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoli odstranitev registrirane nepremične dediščine, se skladno z drugim odstavkom 31. člena ZVKD-1 lahko izda, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če dediščina ogroža varnost ljudi in premoženja in če je bil spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje.

10. V zadevi ni sporno, da je obravnavani objekt registriran kot nepremična dediščina in da je zato za njegovo raziskavo in odstranitev treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Toženka je skladno s sodno odločbo tega sodišča, opr. št. III U 111/2014-8 z dne 8. 1. 2015, dopolnila ugotovitveni postopek s poročilom Zavoda ter mnenjem Inšpektorata RS za okolje in prostor, oziroma pristojnega gradbenega inšpektorja Inšpekcijske pisarne Ajdovščina (v nadaljevanju inšpektor). Iz ugotovitve inšpektorja izhaja, da je hiša sicer slabo vzdrževana, ni pa nevarna gradnja v smislu določb ZGO-1, saj ne ogroža premoženja, zdravja in življenja ljudi, prometa, sosednjih objektov oziroma njegove okolice. Inšpektor je zato ocenil, da ni podlage za ukrepanje. Iz poročila Zavoda izhaja, kateri splošno znani in uveljavljeni postopki, oziroma metode gradbene sanacije bi bili potrebni za obnovo obravnavanega objekta ter da poškodbe objekta niso takšnega obsega in vrste, da jih ne bi bilo mogoče sanirati z običajnimi metodami in sredstvi. Tako, kot je ugotovila že tožnica, tudi sodišče ugotavlja, da se priložena ponudba za celovito prenovo objekta tožnika ne nanaša zgolj na nujna sanacijska dela, ki bi po mnenju strokovne javne službe za varovanje kulturne dediščine preprečila morebitne dodatne poškodbe na objektu in njegovo propadanje. Iz te ponudbe tudi ne izhaja, da objekta ni mogoče sanirati z običajnimi sredstvi. Kakor je bilo že navedeno, se lahko kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskavo in odstranitev registrirane nepremične dediščine izda le, če se ugotovi takšna dotrajanost ali poškodovanost spomenika ali dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženja, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče zato, enako kot ugotavlja toženka, meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. 11. Sodišče je že v sodbi opr. št. III U 111/2014-8 ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje ali je mogoče objekt celovito prenoviti in ga izboljšati v smislu, da bo primeren za bivanje, ampak za vprašanje ali je mogoče z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradbene sanacije preprečiti njegovo nadaljnje propadanje. Izvedeniško mnenje, na katerega se sklicuje tožnik in iz katerega izhaja primerjava izračuna stroškov temeljite sanacije objekta, ki bi jo bilo treba opraviti za namen bivanja, tako kot si ga je zamislil tožnik, s stroškom novogradnje podobnega objekta, zato ni dokaz, s katerim bi se lahko ugotovilo, da so poškodbe na hiši takega obsega, da jih ne bi bilo mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi.

12. Ugovor tožnika, ki se nanaša na omejitev njegove lastninske pravice tožnika, na neupoštevanje določb 5. člena ZVKD-1 in na poseganje v njegove ustavne pravice, ni utemeljen. URS v prvem odstavku 5. člena med pozitivnimi obveznostmi države navaja tudi skrb za ohranjanje kulturne dediščine. To, da je skrb za ohranjanje kulturne dediščine v URS umeščena med splošne določbe v katerih so, med drugim, urejena temeljna ustavna načela in s tem umeščena ob skrb za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kaže na pomembnost te ustavno varovane dobrine. V prvem odstavku 73. člena URS je k varovanju naravnih znamenitosti in redkosti ter kulturnih spomenikov, ki sodijo v kulturno dediščino, obvezala vse. V URS sicer ni natančno opredeljena vsebina in obseg tistih vrednot, ki so kot civilizacijski dosežki prednikov izjemnega pomena ne le za sedanji obstoj identitete naroda, pač pa je njihova ohranitev neprecenljivega pomena tudi za prihodnost. Vsebina in obseg kulturne dediščine, kakor tudi način njenega varovanja s ciljem ohranitve te dediščine za bodoče rodove so že po naravi stvari prepuščeni zakonu (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-297/08). To obveznost je zakonodajalec uredil z določbo 31. člena ZVKD-1, ki določa pogoje varovanja kulturne dediščine. Ugovor tožnika, da toženka pri odločanju v zadevi ni presodila ali obstaja primerno ravnovesje med javnim interesom in interesom stranke, je zato, po mnenju sodišča, neutemeljen. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na drug konkretni postopek, ki se je vodil za nepremičnino, prav tako vpisano v register kulturne dediščine, saj postopka med sabo nista povezana, pa tudi sicer je tožnik sam navedel, da je bil sosednji objekt porušen zato, ker statična sanacija ni bila mogoča. 13. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 67. člena URS (lastnina) sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alinei drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanjil pozitivno obveznost, ki mu ga nalagata 5. in 73. člen URS. Opredelil je ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je določil, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskava in odstranitev registrirane nepremične dediščine, izda le, če se ugotovi, da dotrajanosti ali poškodovanosti dediščine ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ugovor tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, kot si ga želi tožnik, pa ob upoštevanju sodne prakse tega sodišča (sodba opr. št. I U 807/2012) za odločitev v zadevi ni relevantno.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.