Jedro

Izpodbijana pravnomočna sodba ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč odločba izdana v postopku za preklic pogojne obsodbe, ki se lahko izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP (če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 126/2007 z dne 10. 3. 2010 (pravnomočno dne 19. 3. 2010) je bila obsojenka spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ) in dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ; izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu F. M. premoženjskopravni zahtevek v višini 11.000,00 EUR, oškodovancu O. B. pa premoženjskopravni zahtevek v višini 6.614,09 EUR. Rok za izpolnitev tega posebnega pogoja je potekel 19. 3. 2012. 2. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 9. 2012 odločilo, da se prekliče pogojna obsodba izrečena obsojenki s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 126/2007 z dne 10. 3. 2010 ter se obsojenki izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 12. 2012 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki v plačilo naložili stroške postopka.

3. Obsojenkin zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe dne 7. 1. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 2. 10. 2013) zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da je obsojenka izpodbijano sodbo prejela z zamudo, saj ni bila na naslovu svojega stalnega bivališča in so ji sodbo izročili njeni sorodniki; po izreku sodbe dne 10. 3. 2010 je bila nekaj časa brez zaposlitve, kasneje se je zaposlila, vendar je bil zaslužek tako nizek, da niti ni mogla preživljati sebe, zato tudi ni mogla poplačati premoženjskopravnega zahtevka. Vabilo na narok za preklic pogojne obsodbe so prevzeli njeni sorodniki, izostanek je opravičila ter prosila za dodatni rok za vračilo dolga, zato bi ji sodišče moralo dodeliti dodaten rok, ali pa njeno prošnjo zavrniti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 16. 10. 2013, navaja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja razloge, ki jih je neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe. Ker ne gre za sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, predlaga zavrženje zahteve. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenka dne 22. 10. 2013 in njen zagovornik dne 21. 01. 2013 seznanjena.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K(1)), se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče obsojenki, po izvedenem postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naložene obveznosti plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancema preklicalo pogojno obsodbo in ji izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora. Izpodbijana pravnomočna sodba ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč odločba izdana v postopku za preklic pogojne obsodbe po že pravnomočno končanem kazenskem postopku. Ta odločba pa se lahko izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP - če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložnik navedenih pogojev z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal in tudi po presoji Vrhovnega sodišča zahteva vprašanj navedenih v določbi prvega odstavka 420. člena ZKP ne izpostavlja (glede nedovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe se je Vrhovno sodišče že izreklo(2)). Zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

7. Odločitev o plačilu stroškov nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Ur. l. RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011, ki se je začel uporabljati dne 15. 5. 2012. Op. št. (2): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49171/2011 z dne 7. 3. 2013.