Jedro

Glede vzroka nastanka invalidnosti izvedenski organ ugotavlja, da gre za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2011 in št. ... z dne 23. 8. 2010 ter da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. V II. točki izreka pa je odločilo, da se v odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2011 v drugem odstavku za besedo „sede“, doda besedilo „brez vsiljenega ritma dela in tempa ter ob ergonomski prilagoditvi delovnega okolja“.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca prof. dr. A.A., dr. med., ki pa naj bi bil v trojnem konfliktu interesov. Po mnenju tožnika je šlo tudi za krivo pričanje. Izvedenec je namreč izjavil, da dinamična stenoza spinalnega kanala pomeni, da gre za utesnitev živcev, ki je izrazitejša, če je človek nagnjen nazaj oziroma stoji vzravnano in manjša, če je nagnjen naprej. Takšna izjava celo neposredno ogroža večje število delavcev, saj gre za napad na celotno obravnavo primernosti delovnih mest za vse poklice v Republiki Sloveniji. Lahko bi namreč pomenila, da je najboljše delovno mesto, če je delavec ves čas prepognjen, saj je manjša obremenitev, kot v stoječem položaju. Navedba je celo v nasprotju z drugimi izjavami sodnega izvedenca, pa tudi vsa domača stroka in tuja stališča dokazujejo, da velja ravno nasprotno, torej da je večja obremenitev v prisilni drži in v prepogibanju. Rehabilitacijska navodila iz bolnišnice za rehabilitacijo B. so tako edino pravilna. Sodišče ni razčiščevalo, kako je pri tožniku prišlo do invalidnosti oziroma do poslabšanja invalidnosti še za vratni del hrbtenice. Spregledano je bilo dejstvo, da je bilo tožniku delo odrejeno v nasprotju z odločbo z dne 8. 8. 2006 in je tako posledično prišlo do okvare zdravja, celo pod grožnjo, da se bo zoper tožnika disciplinsko ukrepalo. Prav tako ni upoštevalo vzrokov, kako je prišlo do nastanka invalidnosti pred 22. 2. 2006. Sodišče je predpisane omejitve opravičevalo s tem, da se pri opravljanju osebne higiene uporablja prisilna drža. Takšna domneva je popolnoma napačna. Tožniku je bilo v bolnišnici za rehabilitacijo B. razloženo in tudi pokazano, kako naj se pripravi k počitku v posteljo, kako vstaja iz postelje, kako delujejo obremenitve na človeško telo. Danih je bilo še veliko drugih navodil, ki so nujno potrebni v vsakodnevnem življenju. Prav tako je nekorektno, da se sodišče sklicuje na predpise o varnosti in zdravju pri delu in sočasno onemogoča dokazovanje. Gre za dokaze, kakšno delo je bilo odrejeno tožniku. Že iz dokazov, ki so v spisu je razvidno, da delovno mesto administrator po opisu del in nalog z dne 25. 1. 2007 sploh ni primerno, niti po omejitvah z dne 22. 2. 2006 niti po predpisanih omejitvah, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Enako tudi delovno mesto prodajalca. Sodišče prve stopnje je sicer dodalo omejitve, vendar pa so vse te omejitve zgolj fiktivne narave. Sodišče je spregledalo dokaze, iz katerih izhaja, da tožena stranka ob vodenju postopka dne 22. 2. 2006 ni ugotavljala, na katerem delovnem mestu je delal tožnik. Tudi ni sledila prijavi z dne 17. 9. 2006, kjer je sindikat C. pri izdelavi ocene tveganja za delovna mesta lokomotivnega osebja po pregledu ugotovil, da je zaznano povečano število okvar ledvenega dela hrbtenice. Opisi obremenitev se tako ne ujemajo z dejanskim stanjem. Pri določanju pravilnih omejitev niso bile upoštevane vzročne povezave med pokanjem v hrbtenici in bolečinami, ki se pri tem posledično pojavijo pri določenih gibih, ki so življenjskega pomena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 1. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 23. 8. 2010. Tožena stranka je nato v reviziji spremenila prvi in drugi odstavek izreka navedene odločbe tako, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, z omejitvijo daljših in pogostih prisilnih drž, fleksijskih in rotacijskih gibov vratne in ledvedno križne hrbtenice nad 30 stopinj ter izpostavljenosti lokalnim in splošnim vibracijam, izmenoma stoje in sede, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2010 dalje.

V zadevi je sporen vzrok nastanka invalidnosti in pa določitev omejitev pri opravljanju dela na drugem delovnem mestu.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 2. 2006 dalje. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, izmenoma stoje in sede, ne v prisilni drži ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 15 kg ter brez pogostega pripogibanja s polnim delovnim časom od 22. 2. 2006 dalje. Dne 6. 5. 2010 pa je osebni zdravnik podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v tretji alineji drugega odstavka 60. člena določa, da se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Vprašanje, ali so omejitve v zvezi z opravljanjem drugega dela v svojem poklicu, kot jih je določila tožena stranka, ustrezne, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakultete v E. Pri podaji mnenja, ki je bilo izdelano dne 7. 11. 2012, so sodelovali specialist internist, specialistka psihiatrinja in specialist ortoped. Komisija po vpogledu v medicinsko dokumentacijo v spisu in pa v tožnikovem zdravstvenem kartonu ter po osebnem pregledu tožnika ugotavlja, da so bile pri tožniku s slikovno diagnostiko ugotovljene obrabnostne spremembe vratne in ledveno križne hrbtenice z le zmerno stenozo spinalnega kanala, običajnim pooperativnim brazgotinjenjem v nivoju L4 - L5 levo. Spremembe, vidne na MRI ledvene hrbtenice trenutno nimajo kliničnega korelata. Gre namreč za mehanične, vezivno mišične bolečine, tako v ledveni kot tudi v vratni hrbtenici. Simptomi niso povezani z morebitno utesnitvijo živčnih struktur. Omejitve, kot jih je predlagal tožnik, so vsebovane že v omejitvah invalidske komisije oziroma so nekatere tako precizno postavljene, da jih ni mogoče meriti oziroma ugotoviti v delovnem okolju. V določenih trenutkih (za kratek čas) tudi lahko nastopajo, pa to ne predstavlja tveganja za poslabšanje invalidnosti oziroma zdravstvenega stanja. Po mnenju izvedenskega organa so omejitve, podane s strani invalidske komisije ustrezne in ob doslednem spoštovanju zagotavljajo, da zaradi dopustnih delovnih obremenitev ne bo prišlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Kljub temu pa komisija dodatno še predlaga dve omejitvi in sicer brez vsiljenega tempa in ritma dela ter obvezno ergonomsko prilagoditev delovnega okolja. Pri tožniku gre po mnenju komisije zvečine za degenerativne spremembe.

Sodišče je glede na podane pripombe na obravnavi zaslišalo tudi sodnega izvedenca, ki je dodatno pojasnil ugotovitve, razvidne že iz pisno podanega izvedenskega mnenja. Tako je posebej poudaril, da gre pri tožniku za degenerativno bolezen medvretenčne ploščice in posledično stenozno obrabo sklepov spodnje ledvene hrbtenice. Stenoza ni zelo izrazita, saj tožnik lahko hodi po ravnem približno 30 minut. Če se klavdikacijska bolečina v spodnjih okončinah in mravljinčenje pojavi pri hoji na krajše razdalje je to simptom hujše spinalne stenoze. Če pa lahko hodi 30 minut, funkcionalnih motenj zaradi te stenoze ni. Pri tožniku gre tudi za stanje po odstranitvi diskus hernije L4-L5 na levi strani leta 2000. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Pri tožniku posebej izstopajo ortopedske težave. Že ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti so mu bile zaradi teh težav priznane določene omejitve pri opravljanju dela na drugem delovnem mestu. Tudi z izpodbijano dokončno odločbo so bile tožniku priznane dodatne omejitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so te omejitve ustrezne, da pa sta potrebni še dodatni dve omejitvi, ki ju je sodišče prve stopnje tudi priznalo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločanju o omejitvah v okviru III. kategorije invalidnosti potrebno izhajati iz določb ZPIZ-1. V predsodnem postopku tako izvedenska organa (invalidska komisija prve stopnje in invalidska komisija druge stopnje) na podlagi 261. člena ZPIZ-1 dajeta izvedensko mnenje o invalidnosti. V spornem primeru sta komisiji upoštevali medicinsko dokumentacijo v spisu, s tem da niti navedeni člen, niti Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 90/2000 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, ne določata, da mora invalidska komisija v celoti slediti mnenjem lečečih specialistov oziroma v spornem primeru bolnišnica za rehabilitacijo B., temveč mora vsak primer posebej presoditi, upoštevaje določbe ZPIZ-1, ki se nanašajo na ugotavljanje invalidnosti. V spornem primeru je sodišče z pridobitvijo izvedenskega mnenja preizkusilo, ali je bila odločitev, kot je bila podana v predsodnem postopku pravilna. Kot izhaja že iz citiranega izvedenskega mnenja, so bile omejitve, kot so bile podane v predsodnem postopku, ustrezne. Dodatno sta potrebni zgolj še dve omejitvi, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, medtem ko druge omejitve glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke zaenkrat niso potrebne.

Glede vzroka nastanka invalidnosti izvedenski organ ugotavlja, da gre za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Nenazadnje pa je bil tožnik že v letu 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, kar pomeni, da je odločitev o vzroku nastanka invalidnosti postala pravnomočna. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila predmet presoje izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, ki je odločala o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Za odločitev v zadevi torej niso odločilna mnenja tožene stranke glede zmožnosti opravljanja drugega dela kot na primer „administrator“ oziroma „prodajalec“, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpovedbo zaslišanega sodnega izvedenca specialista ortopeda. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi namreč zgolj pojasnil, da je utesnitev živcev izrazitejša, če je človek nagnjen nazaj, oziroma stoji vzravnano in manjša, če je nagnjen naprej in da se ljudje s takšno diagnozo držijo naprej. Omenjeno opisuje tudi v svoji knjigi „Degenerativne bolezni ledvene hrbtenice in operativno zdravljenje“, leto izdaje: 2009. Potrebno je namreč ločiti dejavnike tveganja in pa način prilagoditve bolnika utesnitvi živcev, kar vse je podrobno opisano v navedeni strokovni literaturi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.