Jedro

Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, vendar je pritožbeno sodišče njen preizkus opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, ki skupno znaša 300,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in primerna kazenska sankcija. Glede na to in ker ob tem niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki jih pri odmeri in izbiri ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

Izrek

I. Pritožba obdolženega E. Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi E. Š. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 46561/2018 z dne 7. 6. 2019 spoznalo obdolženega E. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar znaša 300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku desetih mesecev, določilo pa je tudi posledice neplačila in način spremembe denarne kazni v zaporno kazen. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanega V. V. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženi E. Š. pritožil. V svoji laični pritožbi navaja, da se pritožuje v celoti in se smiselno zavzema za izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec v pritožbi ni navedel kršitev, zaradi katerih je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, iz vsebine njegovih laičnih pritožbenih navedb pa je razbrati, da graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi tako zatrjuje, da je bil on le posredovalec pisma in da to niso bile grožnje, temveč dobronamerno opozorilo oškodovancu. Bistvo obdolženčeve pritožbe je torej v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in v ponavljanju zagovora ter obsežnem povzemanju slabe finančne situacije obdolženca, za katero je po prepričanju slednjega kriv oškodovanec.

5. S pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca ter izpovedbo oškodovanca in ostale izvedene dokaze je pravilno ocenilo, svojo odločitev pa je tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

6. V obravnavani zadevi je obdolženec priznal, da je oškodovancu poslal pismo z dne 26. 3. 2018, nanj se je tudi podpisal in pripisal svoj naslov. Nadaljnjemu neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru o tem, da je bil on zgolj posredovalec pisma, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo in podrobno obrazložilo (točke 6 do 8 obrazložitve). Poleg tega pa obdolženec prihaja sam s sabo v nasprotje, ko v pritožbi na eni strani navaja, da se iz dopisa (očitno misli pismo, ki je ga je poslal oškodovancu) jasno vidi, da to ni bila grožnja, na drugi strani pa zatrjuje, da grožnja iz dopisa prihaja od upnikov in nikakor od obdolženca. Navsezadnje ne gre prezreti niti pritožbene navedbe, da sodba in izrečena kazen nista rešili zadeve, grožnja je namreč ostala oziroma se je še povečala, zato se obdolženec upravičeno boji za usodo oškodovanca, kar še utrjuje prepričanje sodišča, da obdolženec ni bil zgolj posredovalec pisma.

7. S pritožbeno predloženo dokumentacijo in obširnimi pritožbenimi navedbami o poslovanju obdolženčevih gospodarskih družb in kasnejšem prenehanju le-teh, pa obdolženec ne more omajati pravnih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno obdolženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

9. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, vendar je pritožbeno sodišče njen preizkus opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, ki skupno znaša 300,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in primerna kazenska sankcija. Glede na to in ker ob tem niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki jih pri odmeri in izbiri ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

10. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.