Jedro

Ker je tožnik že v prošnji za azil kot razlog za zapustitev izvorne države navedel okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu ZAzil, tožena stranka ni imela podlage v 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, da je o tožnikovi prošnji odločala v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.9.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in hkrati odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti državo (3. odstavek 34. člena ZAzil).

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavani zadevi navedla tožena stranka. Pojasnilo je, da zatrjevane okoliščine, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo, to je, da je albanske narodnosti, da je član stranke LDK, da mu je grozila skupina neznanih oboroženih in zamaskiranih ljudi enkrat fizično, nato pa trikrat ali štirikrat po telefonu, pri čemer je sam navedel, da so mu grozili zato, ker je delal, in le enkrat zato, ker je član LDK, ni preganjanje v smislu ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da je že v tožbi navedel, da je po narodnosti Albanec muslimanske veroizpovedi. Ker je pripadnik politične skupine LDK, mu je skupina zamaskiranih ljudi že večkrat grozila. Maja 2005 je več zamaskiranih ljudi streljalo proti trgovini, ki jo ima tožnik v lasti. Dogodek je prijavil policiji. Policija ni še nič ukrepala, naredili so le zapisnik. Izvorne države ni zapustil zaradi materialnega položaja. Prvostopno sodišče ga ni zaslišalo, s čimer je kršilo načelo zaslišanja in bi bilo treba že zaradi tega prvostopno sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Azil je oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcu zaradi njegove individualne ogroženosti v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev s protokoli (Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo za azil zavrnila v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker da je iz nje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tej odločitvi in razlogom zanjo je z izpodbijano sodbo pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Na podlagi navedene določbe pa je v pospešenem azilnem postopku po presoji pritožbenega sodišča dopustno odločati le, če je iz prošnje za azil očitno, da okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje kot razlog za zapustitev izvorne države, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. To pa v tem primeru ni bilo podano, saj je tožnik v prošnji za azil med drugim zatrjeval tudi, da ga je preganjala skupina zamaskiranih oboroženih moških, ki so enkrat celo streljali na trgovino (v njegovi lasti, oziroma v kateri je delal, navaja različno) in to zato, ker je član LDK, kar pa pomeni, da je zatrjeval preganjanje oziroma grožnje zaradi pripadnosti določeni politični skupini. Torej je zatrjeval okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka pa je te navedbe zavrnila kot neverodostojne, torej jih je presojala, in na podlagi tega sprejela sklep, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Presojo verodostojnosti zatrjevanj o preganjanju v smislu ZAzil, v primeru če bi zatrjevane okoliščine lahko pomenile preganjanje, pa tožena stranka lahko opravi le v rednem azilnem postopku.

Glede na takšno odločitev tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega sanja, ki ga je v upravnem postopku ugotovila tožena stranka, in ob napačnem sklepu glede dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo prvostopno sodbo tako, da je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi in iz razlogov, navedenih v tej sodbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.