Jedro

Za obdobje, v katerem je bila višina plače javnega uslužbenca določena z dokončno odločbo tožene stranke, tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenega zahtevka za plačilo razlike do višje plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „ Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 2.433,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 80,38 EUR od 5. 5. 2003 dalje, od zneska 66,93 EUR od 5. 6. 2003 dalje, od zneska 67,42 EUR od 5. 7. 2003 dalje, od zneska 14,55 EUR od 5. 8. 2003 dalje, od zneska 77,16 EUR od 5. 9. 2003 dalje, od zneska 56,26 EUR od 5. 10. 2003 dalje, od zneska 73,57 EUR od 5. 11. 2003 dalje, od zneska 74,11 EUR od 5. 12. 2003 dalje, od zneska 85,30 EUR od 5. 1. 2004 dalje, od zneska 67,54 EUR od 5. 2. 2004 dalje, od zneska 76,73 EUR od 5. 3. 2004 dalje, od zneska 74,71 EUR od 5. 4. 2004 dalje, od zneska 72,35 EUR od 5. 5. 2004 dalje, od zneska 85,93 EUR od 5. 6. 2004 dalje, od zneska 76,20 EUR od 5. 7. 2004 dalje, od zneska 76,78 EUR od 5. 8. 2004 dalje, od zneska 74,07 EUR od 5. 9. 2004 dalje, od zneska 64,88 EUR od 5. 10. 2004 dalje, od zneska 66,29 EUR od 5. 11. 2004 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 12. 2004 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 1. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 2. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 3. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 4. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 5. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 6. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 7. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 8. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 9. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 10. 2005 dalje, od zneska 73,55 EUR od 5. 11. 2005 dalje, od zneska 74,35 EUR od 5. 1. 2006 dalje, od zneska 71,64 EUR od 5. 2. 2006 dalje, pri čemer zakonske zamudne obrestmi do 31. 12. 2006 tečejo v višini obrestne mere, ki je veljala za zamudne obresti na tolarsko valuto, od 1. 1. 2007 pa v višini zakonskih zamudnih obresti ter mu povrniti njegove stroške postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 282,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 156,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva iztega tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova razlike v plači za čas od meseca aprila 2003 dalje plačati znesek 2.433,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 339,00 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da dejansko stanje glede bistvenih okoliščinah plačevanja razlike v plači tožniku od 01. 10. 2002 dalje ni ničesar spornega. Pomembno je upoštevanje dokončnega in pravnomočnega sklepa o razporeditvi tožnika na novo delovno mesto z dne 12. 3. 2003, ki ga je izdala še v času trajanja spora in se je na prvi stopnji zaključil dne 05. 12. 2003. Tožnik zoper sklep o razporeditvi ni vložil pritožbe, kar pomeni, da se je z njim strinjal, zaradi česar je postala razporeditev dokončna. Novo delo samostojnega kriminalističnega inšpektorja je po navedeni odločbi dejansko opravljal od dne 21. 03. 2003 dalje. Razporeditev tožnika tudi ni imela neposredne zveze z njegovim napredovanjem v višji količnik in samim sodnim postopkom, ki je takrat tekel, zaradi česar tega dejstva ni sporočila sodišču, prav tako pa ga ni sporočil tudi tožnik. Pravnomočno sodno odločbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 16/2003 z dne 5. 12. 2003 je izvršila v skladu z izrekom in tožniku izplačala pripadajočo razliko v plači do vključno marca 2003, saj je bil v nadaljevanju dokončno razporejen na že navedeno novo delovno mesto. Ker je tožnik od navedenega dne dalje dobival obračunano plačo po višjem količniku, ni izkazane podlage, da bi bil še naprej deležen zahtevanih razlik v skladu z izpodbijano sodbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je glede vsebinske presoje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevkov o upravičenosti tožnika do zahtevane razlike v plači v času od meseca aprila 2003 dalje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 16/2003 z dne 5. 12. 2003 (ki jo je potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 179/2004 dne 4. 8. 2005) spremenilo odločbi tožene stranke z dne 18. 9. 2002 in 18. 12. 2002 tako, da je tožniku priznalo napredovanje v količnik 4,00 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 01. 10. 2002 dalje izplačati razliko v vsakokratni mesečni plači. Tožena stranka je takšno sodbo v celoti izvršila do meseca marca 2003. Tožena stranka je namreč tožnika v nadaljevanju z odločbo z dne 12. 3. 2003 razporedila na novo delovno mesto, ter mu določila nov količnik plače. Tožniku je bila odločba vročena dne 21. 3. 2003, zoper katero ni vložil pritožbe, zaradi česar je postala dokončna in izvršljiva. Tožnik se je očitno strinjal s količnikom plače po novi odločbi. V kolikor se ne bi, bi se zoper njo pritožil, in če mu tožena stranka ne bi ugodila, bi najbrž v nadaljevanju uveljavil varstvo pravic pri sodišču. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru takšno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v ničemer ne utemeljuje upravičenost tožnika, da mu je tožena stranka dolžna od meseca aprila 2003 dalje še naprej izplačevati vsakokratno zahtevano razliko v mesečni plači, saj je imela, kot je že obrazloženo v tej sodbi, vso podlago za izplačilo plače po novem količniku v skladu z dokončno odločbo z dne 12. 3. 2003. Takšno ugotovitev v ničemer ne omaja zmotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi dejstvo tožnikove razporeditve na drugo delovno mesto, ki je bila izvedena v času, ko je tekel prvostopenjski postopek, najverjetneje upoštevalo in ga uporabilo kot podlago za odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi določbe 5. toč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari moralo ponovno odločiti o stroških vsega postopka na prvi stopnji (2. odst. 365. čl. ZPP). Tožnik v sporu tako s svojimi zahtevki ni uspel. Zato je dolžan povrniti toženi stranki stroške, ki so nastali zaradi zastopanja po pooblaščencu v skladu z dejanskimi stroški zastopanja in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in sicer nagrado za postopek v znesku 136,50 EUR, nagrado za udeležbo pooblaščenca v znesku 126,00 EUR in materialne stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 282,50 EUR. Pritožbeno sodišče je glede priglašenih stroškov tožnika odločilo, da jih trpi sam, saj v sporu s zahtevki ni uspel. Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče ji je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo nagrado za pritožbo v znesku 136,50 EUR ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 156,50 EUR pritožbenih stroškov, ki tudi bremenijo v plačilo tožnika, kot je vse to razvidno iz izreka te sodbe (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).