Jedro

v obravnavanem primeru je za presojo interesa otrok bistveno, da je prodaja točk namenjena za poplačilo kreditne pogodbe, ki jo je kot kreditojemalec sklenil tožnik in vračilo kredita zavaroval z zastavo svojega in bratovega premoženja. Predlagana prodaja je z vidika te pogodbe kvečjemu v korist njenih zavezancev - kreditojemalca in zastaviteljev, zato je neutemeljeno stališče, da je prodaja v korist otrok.

Izrek

Tožba zoper 2. točko izreka odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12008-1/2011/4 z dne 16. 9. 2011 se zavrže. Tožba zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad št. 1201-501/2010-12 (36) z dne 25. 1. 2011 se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad (v nadaljevanju CSD) je z izpodbijanim upravnim aktom odločil, da ne soglaša s prodajo 354,340 točk tam navedenega vzajemnega sklada, katerih imetnik je mladoletni (v nadaljevanju mld.) A.A., za namen plačila dela obveznosti iz kreditne pogodbe, naslovljene kot kreditna pogodba z zastavo terjatev iz naslova imetništva točk vzajemnih skladov št. 201-127591 z dne 29. 1. 2010. Iz izreka je razvidno, da so to pogodbo sklenili B. kot kreditodajalka, tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter C.A. kot zastavitelj.

Z izpodbijano odločbo je bila enaka odločitev sprejeta tudi glede prodaje 330,040 točk tam navedenega vzajemnega sklada, katerih imetnica je mld. D.A., prav tako za namen plačila dela obveznosti iz omenjene kreditne pogodbe.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je CSD 30. 1. 2008 v svoji odločbi št. 12014-1/2008-24 (36) z dne soglašal s kreditno pogobo št. 116107-201, sklenjeno med isto banko in tožnikom kot kreditojemalcem ter mld. A.A. kot zastaviteljem, in s pogodbo št. 1161071 o zastavi terjatev iz investicijskih kuponov tujih vzajemnih skladov imetnika A.A., sklenjeno med istimi subjekti. Pogoj je bil, da se celotni znesek kredita porabi za nakup točk dveh navedenih vzajemnih skladov na ime mld. A.A. Pod tem pogojem je CSD nadalje soglašal s prodajo točk oz. investicijskih kuponov (v nadaljevanju točk) obeh vzajemnih skladov, katerih lastnik je oz. bo A.A., vendar le do višine vrednosti točk, ki ustreza poplačilu najetega kredita. Namen tega pogoja je bil, da se obvaruje obstoječe in del pridobljenega premoženja mladoletnikov glede na to, da je bil namen odobrenega pravnega posla povečanje njunega premoženja. Enako odločitev je CSD v isti odločbi sprejel tudi za sklenitev in poplačilo kredita po pogodbi št. 116108-201 z dne 21. 1. 2008, ki se nanaša na mld. D.A. V isti odločbi je bilo tožniku kot kreditojemalcu tudi naloženo, da o nakupu točk investicijskih skladov, katerih lastnika bosta mld. otroka, poroča CSD v 15 dneh od nakupa in o tem predloži dokazila ter o stanju oz. vrednosti točk investicijskih kuponov v 15 dneh od poplačila kredita oz. najkasneje do 15. 2. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da je tožnik za poplačilo obeh kreditov, ki sta zapadla 21. 1. 2010, januarja 2010 najel nov kredit, za izpolnitev obveznosti iz tega naslova pa zastavil svoje in bratovo premoženje. Organ meni, da je sta bila otroka s tem razbremenjena obveznosti iz kreditnih pogodb iz leta 2008, na ta način pa sta tudi pridobila oz. obdržala vse točke, kupljene s sredstvi iz omenjenih kreditov. Tožnik se je zavestno in samovoljno odločil za takšen način poplačila svojih obveznosti, čeprav bi jih na podlagi odločbe CSD z dne 30. 1. 2008 lahko delno poplačal s prodajo točk vzajemnih skladov svojih otrok do višine, določene v tej odločbi, poleg tega pa ni obvestil CSD o svojem ravnanju oz. poplačilu kreditov, kot mu je bilo to naloženo v odločbi z dne 30. 1. 2008. Zaradi navedenega organ meni, da mu je tožnik v obravnavanem primeru predlagal v odobritev pravni posel, s katerim bi odtujil del premoženja svojih otrok za poplačilo svojih obveznosti ter za razbremenitev svojega in bratovega premoženja. Iz takega pravnega posla pa ne izhaja nikakršna korist za mladoletna otroka, zato CSD glede na določbo 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) s prodajo kreditnih točk vzajemnih skladov imetnikov mld. A.A. in D.A. ne soglaša. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Najprej ugotavlja, da je netočna tožnikova trditev, da je kredit z dne 29. 1. 2010 najel zaradi poplačila zapadlih kreditov otrok. Kot kreditojemalec v obeh kreditnih pogodbah je bil namreč naveden le tožnik, medtem ko sta mld. otroka v obeh kreditnih pogodbah sodelovala kot zastavitelja premoženja, to je terjatev iz investicijskih kuponov, katerih lastnika sta bila. Nadalje navaja, da je imel tožnik na podlagi soglasja prvostopenjskega organa možnost, da bi kredita iz leta 2008 deloma poplačal s prodajo kupljenih točk vzajemnega sklada, kot je predvidevala odločba CSD. Ker pa je sklenil novo kreditno pogodbo, s katero je poplačal kredita iz omenjenih kreditnih pogodb, je na ta način razbremenil zastavljeno premoženje mld. otrok. Dovoljenje za prodajo investicijskih kuponov iz odločbe z dne 30. 1. 2008 se je nanašalo na poplačilo kreditnih pogodb št. 116107-201 in 116108-201, ne pa na poplačilo kreditne pogodbe št. 201-127591. To pomeni, da prvostopenjska odločba v ničemer ne posega v odločbo z dne 30. 1. 2008. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje razloge, zaradi katerih je za poplačilo kreditov po pogodbah št. 116107-201 in št. 116108-201 najel nov kredit. Iz sredstev obeh kreditov, ki sta zapadla 21. 1. 2010, v skupni višini 141.000 EUR, so bile kupljene točke v navedenem obsegu, vse z namenom povečanja premoženja otrok iz pričakovane pozitivne tečajne razlike, ustvarjene po plačilu kredita. Ker je vrednost obeh kreditov na dan zapadlosti skupaj s pogodbenimi obrestmi znašala 168.403,48 EUR, vrednost investicijskih točk pa 107.680,91 EUR, bi za izgubo odgovarjala tudi oba otroka, saj sta bila po kreditnih pogodbah poroka in sta jamčila z zastavitvijo investicijskih kuponov. Tožnik je zato zaradi zaščite njunih interesov sklenil z isto banko novo kreditno pogodbo št. 201-127591, s katero je, kot meni, dosegel, da se je dospelost zneskov po obeh kreditih odložila do 22. 1. 2011. Kljub novi kreditni pogodbi gre še vedno za iste obveznosti in za iste koristi otrok, kot jih je CSD ugotovil in priznal v svoji odločbi z dne 30. 1. 2008. Zavrnitev soglasja je v nasprotju z omenjeno odločbo, saj je CSD v njej soglašal s prodajo točk. Meni, da je organ s tem, ko nove kreditne pogodbe ni štel kot nujne za preprečitev zmanjšanja premoženja obeh otrok, ravnal v njuno škodo. Iz vseh naštetih povezanih poslov namreč jasno izhaja namen, da se poveča premoženje otrok le z opisano pozitivno tečajno razliko, ne pa tudi z vrednostjo, ki je bila potrebna za nakup teh točk oz. investicijskih kuponov. Krediti so bili namreč najeti z namenom povečanja premoženja tako, da bi obdržala pozitivno tečajno razliko od vrednosti točk. Če te ni, otroka ne moreta biti obogatena in sta tožniku dolžna jamčiti za njegove obveznosti po kreditni pogodbi št. 201-127591 s točkami, ki sta jih zastavila po pogodbah iz leta 2008, in točkami investicijskega sklada ..., ki sta jih pridobila s kreditom iz leta 2008. Ker sta na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna povrniti koristi, ki sta jih pridobila, bi bil CSD dolžan dati soglasje k prodaji vseh točk skladov. Izdano soglasje bi bilo tako v korist otrok tudi z vidika vložitve tožbe zoper njiju, ki je poleg tega obremenjujoča za njihov medsebojni odnos. Škoda na dan 21. 8. 2011 po tožnikovem izračunu znaša 40.341,00 EUR in predstavlja razliko med vrednostjo točk skladov v času, ko bi tožnik na podlagi pravočasnega soglasja lahko prodal točke, in njihovo vrednostjo na omenjeni datum. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in dovoli prodajo v tožbi specificiranega števila točk posameznih vzajemnih oz. investicijskih skladov imetnikov mld. A.A. in D.A. do vrednosti, ki ustreza poplačilu celotnih obveznosti tožnika po kreditni pogodbi št. 201-127591 z dne 29. 1. 2010. Zahteva tudi plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je pritožbeni organ o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo odločil šele po vložitvi tožbe, to je 16. 9. 2011, je tožnik z vlogo z dne 17. 10. 2011 spremenil tožbeni zahtevek, in sicer je predlagal, da se odpravi tudi 2. točka drugostopenjske odločbe z dne 16. 9. 2011. V vlogi je navedel, da vztraja pri tožbi zoper oba, to je zoper CSD Ljubljana Bežigrad in Republiko Slovenijo. Še enkrat poudarja, da sta otroka za kreditne obveznosti jamčila s svojimi investicijskimi kuponi in ju njuna obveznost jamčevanja za najeto posojilo veže. Tožnik pa novega kredita ni jemal za svoje koristi, saj je z njim poplačal najeta kredita, ki sta bremenila otroka, zato je šteti, da gre za ravnanje v skrajni sili. S tem v zvezi predlaga postavitev izvedenca finančne stroke, ki bo na podlagi analize gibanj tečajev podal mnenje o nujnosti in koristnosti tožnikovega ravnanja in o smotrnosti izdaje soglasja k prodaji investicijskih kuponov glede na stanje v času, ko je tožnik vložil predlog za soglasje. Ker sta bila otroka z najetjem novega kredita razbremenjena jamstva s svojimi investicijskimi kuponi in zato obogatena za vrednost vseh investicijskih kuponov, sta tožniku dolžna vrniti prejete koristi. Kot zakoniti zastopnik je CSD že pozval, da nemudoma postavi skrbnika, ki bo strokovno usposobljen upravljati s premoženjem otrok. Tožnik priglaša tudi stroške za vlogo, ki jo ocenjuje kot potrebno.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi E.A., materi obeh mladoletnih otrok, ki je v odgovoru navedla, da se strinja z upravnima aktoma obeh stopenj, saj sta v interesu mladoletnih otrok.

K 1. točki izreka Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik 16. 2. 2011 vložil pritožbo zoper sporno prvostopenjsko odločbo z dne 25. 2. 2011. Kljub njegovemu pozivu pritožbenemu organu z dne 30. 8. 2011, da naj o pritožbi odloči v nadaljnjem sedemdnevnem roku, kot to zahteva 2. odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), do odločitve v tem roku ni prišlo. Tožnik je zato 14. 9. 2011 vložil tožbo, sodišče pa je bilo 6. 10. 2011 z dopisom toženke seznanjeno, da je drugostopenjski organ 16. 9. 2011 izdal odločbo, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo. Po pozivu sodišča (2. odstavek 39. člena ZUS-1) je tožnik izjavil, da vztraja pri vloženi tožbi in predlagal tudi odpravo 2. točke izreka drugostopenjske določbe.

Tožba zoper 2. točko izreka odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDSS) št. 12008-1/2011/4 z dne 16. 9. 2011 ni dovoljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oz. druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da je predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi subjekta, ne pa tudi tisti akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, razen če zakon ne določa drugače – taki so npr. sklepi iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tožbe v upravnem sporu tako ni mogoče vložiti zoper akte, ki so izdani na podlagi pravnih sredstev (med drugim na podlagi pritožbe v upravnem postopku), kadar v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oz. obveznosti posameznika in ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta. Mednje sodijo tudi upravni akti, s katerimi se pritožba zavrne.

Ker je MDSS v 2. točki izreka svoje odločbe zavrnil tožnikovo pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne gre za upravni akt v smislu ZUS-1, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu. Sodišče je zato iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo.

K 2. točki izreka Prvi toženec CSD Ljubljana Bežigrad v tem upravnem sporu ni pasivno legitimirana stranka.

Po 5. odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V skladu s 1. odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka zoper upravni akt ni vložila pravnega sredstva.

Iz navedenega izhaja, da je treba kot postopek odločanja v smislu 5. odstavka 17. člena ZUS-1 razumeti tudi odločanje na podlagi pritožbe, zaradi česar se šteje, da se postopek v primeru zavrnjene pritožbe konča z odločitvijo na drugi stopnji. To pomeni, da toženec ni organ, ki je izdal izpodbijani akt, kot je to določal prej veljavni ZUS v 3. odstavku 18. člena, ampak država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

Ker je bil torej v obravnavanem primeru postopek končan z drugostopenjsko odločbo MDSS kot organom državne uprave, je v obravnavanem primeru tožena stranka Republika Slovenija, ki jo v skladu s 5. odstavkom 17. člena ZUS-1 zastopa MDSS kot organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

Ker CSD v obravnavanem primeru ni zavezanec na pasivni strani, je zoper njega vložena tožba neutemeljena.

Neutemeljena pa je tožba tudi zoper drugo toženko, v kateri tožnik zahteva odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in posledično odločitev sodišča o prodaji investicijskih kuponov oz. točk mld. otrok.

V skladu s 111. členom ZZZDR smejo starši s privolitvijo CSD odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. V zadevi ni sporno, da je tožnik od prvostopenjskega organa zahteval izdajo soglasja za načrtovani pravni posel, to je za prodajo investicijskih točk vzajemnih skladov v lasti njegovih mld. otrok, in sicer zaradi poplačila njegovih obveznosti po kreditni pogodbi št. 201-127591 z dne 29. 1. 2010, ki sta jo z banko sklenila tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter C.A. kot zastavitelj.

Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega organa, da odsvojitev točk zaradi poplačila obveznosti, ki jih je tožnik prevzel z omenjeno kreditno pogodbo, ni v korist njegovih otrok. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tudi po oceni sodišča je v obravnavanem primeru za presojo interesa otrok bistveno, da je ta prodaja namenjena za poplačilo kreditne pogodbe št. 201-127591, ki jo je kot kreditojemalec sklenil tožnik in vračilo kredita zavaroval z zastavo svojega in bratovega premoženja – njunih terjatev iz naslova imetništva točk vzajemnih skladov. Predlagana prodaja točk je z vidika te pogodbe kvečjemu v korist njenih zavezancev - kreditojemalca in zastaviteljev, zato je neutemeljeno stališče, da je prodaja v korist otrok.

Sodišče se tudi strinja s stališčem izpodbijane odločbe, da je obveznost mladoletnih otrok kot zastaviteljev v zvezi z obema kreditnima pogodbama iz leta 2008, prenehala s poplačilom obveznosti po teh pogodbah. Tudi sam tožnik v svoji vlogi z dne 17. 10. 2011 navaja, da sta bila z najetjem novega kredita mladoletna otroka razbremenjena jamstva s svojimi investicijskimi kuponi. Pri tem ni bistveno, na kakšen način je tožnik kot kreditojemalec po obeh pogodbah pridobil sredstva za vračilo kredita, ampak to, da je z njegovim plačilom prenehala tudi obveznost mladoletnih otrok v smislu njune obveznosti, da sta kot zastavitelja svojih terjatev iz investicijskih kuponov tujih vzajemnih skladov jamčila za plačilo obveznosti po kreditnih pogodbah št. 116107-201 z dne 21. 1. 2008 (A.A.) in št. 116108-201 (D.A.). Zato motivi, zaradi katerih se tožnik ni odločil za prodajo njunih zastavljenih točk (navaja finančni zlom na svetovnih borzah v letu 2008), ampak je raje najel novi kredit za poplačilo prejšnjih obveznosti, ne more vplivati na drugačno odločitev v tej upravni zadevi. Če meni, da sta bila otroka z dejanji, ki jih je sam izvršil, brez pravnega temelja obogatena na njegovo škodo, kar je podlaga za uporabo 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi, bo to predmet ugotavljanja v morebitnem pravdnem in ne v obravnavanem upravnem postopku. Tožnik se zato v tej zadevi ne more sklicevati na domnevno neupravičeno pridobitev svojih otrok in na tej podlagi utemeljevati njune koristi za prodajo, ker da se bosta s prodajo točk oz. investicijskih kuponov v zahtevani višini izognila njegovi tožbi.

Če naj bi držalo tožnikovo stališče, da sta mu mladoletna otroka, zato ker ne moreta biti obogatena za karkoli, če ne obstoji pozitivna tečajna razlika, dolžna jamčiti za njegove obveznosti po kasnejši kreditni pogodbi št. 201-127591 s točkami oz. investicijskimi kuponi investicijskih skladov, ki sta jih prvič zastavila že po pogodbah iz leta 2008, bi morala mladoletna otroka kot zastavitelja sodelovati tudi pri sklenitvi kreditne pogodbe iz leta 2010, tožnik pa bi moral za odobritev takega pravnega posla pridobiti novo soglasje CSD. To še zlasti, ker trdi, da je ta kredit najel zgolj zaradi poplačila prvih dveh iz leta 2008 in zaradi zavarovanja zastavljenega premoženja otrok.

V zadevi tudi ni sporno, da tožnik pri sklepanju poznejše kreditne pogodbe ni poskrbel, da bi tudi CSD imel možnost v tem pravnem poslu prepoznati koristi otrok in je ni sklenil na enak način kot tistih v letu 2008 (z zastavo premoženja otrok). Zato so njegova pričakovanja, da bo CSD zaradi tega kredita soglašal s predlagano prodajo, ne da bi bil pred tem s tožnikove strani kakorkoli obveščen o tožnikovem ravnanju, brez utemeljene podlage.

Ali je najetje novega kredita za poplačilo tožnikovih obveznosti po prvih dveh kreditnih pogodbah pomenilo ravnanje v skrajni sili, ker da naj bi se s tem zavarovalo premoženje otrok kot zastaviteljev, zaradi česar naj bi bila otroka tožniku dolžna povrniti vso škodo, ki jo je imel zaradi varovanja njunega premoženja v skladu s 138. členom OZ, prav tako po mnenju sodišča presega obseg odločanja v zvezi z odobritvijo pravnega posla po 111. členu ZZZDR. Poleg tega pa tožnikovo sklicevanje na te okoliščine šele v vlogi z dne 17. 10. 2011, ki naj bi utemeljevale njegov tovrstni zahtevek, predstavlja širitev trditvene podlage v tožbi in to po poteku roka, določenega za vložitev tožbe v upravnem sporu (1. odstavek 28. člena ZUS-1), torej so kot take prepozne. Po 1. odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, kar pomeni, da morajo biti za odločitev pomembna dejstva navedena že v sami tožbi in je v tem pogledu kasneje ni dopustno širiti.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim stališčem, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z odločbo CSD z dne 30. 1. 2008 in da zato posega vanjo. Kot je navedeno v izpodbijani odločbi in je to razvidno tudi iz omenjene odločbe, ki se nahaja v upravnih spisih, je CSD z njo soglašal s prodajo točk oz. investicijskih kuponov v lasti mld. A.A. in D.A. do višine točk oz. investicijskih kuponov, ki ustreza poplačilu najetega kredita. Ker pred tem v 1. točki izreka, ki se nanaša na A.A., navaja kreditno pogodbo št. 116107-201, v 2. točki, ki se nanaša na D.A., pa kreditno pogodbo št. 116108-201, je jasno, da se besedna zveza „ustreza poplačilu najetega kredita“ nanaša na kredit po omenjenih kreditnih pogodbah, ne pa na nedoločne druge kreditne pogodbe, čeprav morebiti sklenjene z namenom, da se poplačata kredita po prvih dveh pogodbah. Tudi sicer se soglasje iz 111. člena ZZZDR daje le h konkretnemu pravnem poslu, ne pa kar vnaprej za pravne posle, glede katerih niti ni gotovo, da bo do njih prišlo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba tudi v tem delu ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Zavrnitev oz. zavrženje tožbe zajema tudi zavrnitev tožnikovega stroškovnega zahtevka.

Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je povzeto v razlogih te sodbe, med strankama ni sporno. Sodišče je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je vezano (1. odstavek 20. člena ZUS-1), odločalo le o vprašanju, ali sta mladoletna otroka za kredit, v katerega nista bila vključena in CSD tega pravnega posla zato ni presojal, res dolžna s svojim premoženjem nositi breme njegovega poplačila in prispevati k poplačilu tega kredita, torej o pravnem vprašanju. Ker v zadevi ni šlo za presojo ekonomske upravičenosti tožnikovega ravnanja zaradi poplačila prej najetih kreditov, v tem pogledu predlagana pridobitev mnenja izvedenca finančne stroke za odločitev v zadevi ni relevantna.