Jedro

Dolžnik je bil prikrajšan za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da bo dolžnika v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom. Že to je zadosten razlog, da je sodišče izdajo potrdila o EIN za sklep o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 zavrnilo.

Uporaba 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi iz poglavja III Uredbe po presoji pritožbenega sodišča v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se v takem postopku dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika. Le sodba o pasivno nespornem zahtevku, ki je bila rezultat predhodnega kontradiktornega postopka, se v smislu Uredbe lahko potrdi kot EIN.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo na podlagi sklepa o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 zavrnilo.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil upnik. Ne strinja se, da niso izpolnjeni minimalni standardi, določeni v III. poglavju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004. Glede navedbe sodišča, na katerega je treba nasloviti ugovor, upnik poudarja, da je sodišče dejansko stanje nepravilno ugotovilo, saj so v sklepu o izvršbi jasno navedeni podatki o imenu in naslovu sodišča, na katerega se vloži ugovor. Glede očitane odsotnosti ustreznega opozorila dolžnika na posledice, tako stroškovne in druge, neugovarjanja zoper sklep, pa upnik ugotavlja, da tega opozorila dejansko v sklepu ni, kot ga tudi ni v nobenem istovrstnem sklepu COVL iz istega časovnega obdobja, saj osnovni vzorec tega opozorila ni vseboval. Vendar pa meni, da to ne more predstavljati razloga za zavrnitev izdaje potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, saj 18. člen Uredbe omogoča konvalidacijo neskladnosti z minimalnimi standardi pod določenimi pogoji, ki so po mnenju upnika izpolnjeni. Meni pa tudi, da so v predlogu za izvršbo obresti v zadostni meri konkretizirane, saj je navedeno obdobje, od kdaj se zahtevajo, hkrati pa tudi, da gre za zakonske zamudne obresti in ne na primer pogodbene, kjer res ne bi bilo mogoče ugotoviti obrestne mere brez priložitve same pogodbe, v kateri bi bile dogovorjene. Ker pa gre za zakonske zamudne obresti, je jasno, da obrestno mero določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Glede izvršilnih stroškov pa navaja, da b) točka 16. člena Uredbe zahteva, da je znesek zahtevka naveden, in je bil ta v samem sklepu o izvršbi tudi opredeljen v višini 41,00 EUR. Zato meni, da so v konkretnem primeru v celoti izpolnjene zahteve v točki c) in b) 16. člena Uredbe. Sicer pa predlaga uporabo 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

5. Upnik je predlagal, da se sklep o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2018, ki je postal pravnomočen dne 7. 4. 2009, ker mu dolžnik ni ugovarjal, in s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine ter dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev (1. točka sklepa), dovolilo predlagano izvršbo (2. točka sklepa) in stroške upnika odmerilo na 41,00 EUR (3. točka sklepa), potrdi kot evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov, skladno z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 (v nadaljevanju Uredba).

6. Izvršilni naslovi, ki se potrjujejo kot evropski nalog za izvršbo (v nadaljevanju EIN), so v skladu s 1. točko 3. člena Uredbe sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih. Določba 1. točke 4. člena Uredbe pojem "sodba" opredeljuje kot vsako sodbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako se sodba imenuje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kot tudi odmero stroškov ali izdatkov, ki jo določi sodni uradnik. Pojem "zahtevek" pa predstavlja zahtevek za plačilo določenega zneska denarja, ki je zapadel v plačilo ali za katerega je datum zapadlosti naveden v sodbi, sodni poravnavi ali javni listini (2. točke 4. člena Uredbe). V skladu z 8. členom Uredbe, se v primeru, če pravila Uredbe izpolnjujejo le deli sodbe, zgolj za te dele lahko izda delno potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo.

7. Ob navedenem je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki ga pritožba obrazloženo niti ne izpodbija, da sklepa o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2018 v 2. točki izreka, ki ne vsebuje denarnega dajatvenega zahtevka v smislu 2. točke 4. člena Uredbe, ni mogoče potrditi kot EIN.

8. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niti v preostalem delu pogoji za potrditev sklepa o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2018 kot EIN niso podani.

9. Sodna odločba o zahtevku, ki je pasivno nesporen v smislu točke 1.b 3. člena Uredbe1, se po določbi prvega odstavka 12. člena Uredbe lahko potrdi kot EIN samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval pravila, kot so opredeljena v poglavju III Uredbe. To poglavje določa minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih, v njegovem 17. členu pa je med drugim določeno, da je treba za zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, v listini ali skupaj z listino o začetku postopka, jasno navesti naslednje: (a) veljavna postopkovna pravila za ugovarjanje zahtevku, vključno z rokom za ugovarjanje zahtevku v pisni obliki, ime in naslov institucije, na katero je potrebno nasloviti odgovor, in ali je obvezno, da ga zastopa odvetnik; (b) posledice odsotnosti ugovora, predvsem, kjer je primerno, možnost, da se lahko proti dolžniku izvrši sodba in odgovornost za plačilo stroškov v zvezi s sodnimi postopki. Na ta način se preveri, če odločitev dolžnika ostati pasiven temelji na ustreznih informacijah, saj je samo v tem primeru njegov molk upravičeno šteti za (pasivno) soglasje.

10. Pritrditi velja pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo da dolžnik v sklepu o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 niti predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, ni bil seznanjen z imenom in naslovom sodišča, na katerega je treba nasloviti ugovor oziroma pritožbo, kot to določa 17. člen Uredbe, saj je pravni pouk sklepa o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 v 2. točki glasil: „Zoper sklep o izvršbi lahko dolžnik vloži pisni ugovor …., in sicer pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, Zaloška 59, 1000 Ljubljana,“ in je torej vse te podatke vseboval. 11. Ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil dolžnik prikrajšan za pravico do opozorila, da neugovarjanje sklepu o izvršbi v za to določenem ugovornem roku pomeni, da se bo sklep izvršil, kot tudi za jasno opozorilo, da bo dolžnika v primeru odsotnosti ugovora zoper sklep o izvršbi bremenilo tudi plačilo stroškov v zvezi s sodnim postopkom, pa pritožnik tudi sam pritrjuje. Že to pa je zadosten razlog, da je sodišče izdajo potrdila o EIN za sklep o izvršbi VL 91117/2008 z dne 4. 11. 2008 (tudi v 1. in 3. točki izreka) zavrnilo.

12. Uporaba 18. člena Uredbe, ki omogoča popravek neskladnosti z minimalnimi standardi iz poglavja III Uredbe, in ki določa, da če postopki v državi članici izvora niso bili v skladu s postopkovnimi pravili, kot so določena v 13. do 17. členu Uredbe, se taka neskladnost popravi in se sodba lahko potrdi kot evropski izvršilni naslov, če je bila sodba vročena dolžniku v skladu s pravili na podlagi 13. ali 14. člena, ter je dolžnik imel možnost zoper sodbo vložiti pravno sredstvo iz vseh razlogov in je bil dolžnik ustrezno obveščen v sodbi ali skupaj s sodbo o postopkovnih pravilih za vložitev pravnega sredstva, vključno z imenom in naslovom ustanove, pri kateri se mora vložiti, in rokom za to, in dolžnik zoper sodbo ni vložil pravnega sredstva v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili, pa po presoji pritožbenega sodišča v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se v takem postopku dolžniku vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi predlog upnika. Tako stališče zavzema tudi del teorije (A. Galič v Evropski izvršilni naslov, Pravosodni bilten, 2008, št. 2, str. 13–45 in v A. Galič in N. Betteto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, 2011, str.147 - 148.)2 in slovenska sodna praksa3. Potrjuje pa tudi s strani sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) zavzeto stališče v sodbi C-484/15 z dne 9. 3. 2017, ko je presojalo, ali je sklep o izvršbi, ki ga na Hrvaškem na podlagi verodostojne listine izda notar, in zoper njega ni bil podan ugovor, mogoče potrditi kot EIN skladno z Uredbo. Sklep o izvršbi, ki ga izda hrvaški notar, se dolžniku, tako kot v našemu postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vroči šele po njegovi izdaji, ne da bi se mu posredoval prvotni predlog, o katerem se je odločalo. Po prepričanju Sodišča EU tovrstna ureditev, čeprav ima dolžnik možnost podati ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdal notar, ni kontradiktorna. Sodba o pasivno nespornem zahtevku v smislu točke 1.b 3. člena Uredbe se lahko potrdi kot EIN samo, če je domači sodni postopek vsebinsko izpolnjeval minimalne standarde iz poglavja III te Uredbe. To pomeni, da je treba dolžniku zagotoviti "ustrezne" informacije, ki mu omogočajo pripravo obrambe, in s tem kontradiktornost postopka, ki se konča z izdajo izvršilnega naslova, za katerega se lahko izda potrdilo. Po prepričanju Sodišča EU nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in se mu v tem aktu ne posredujejo informacije o zahtevku in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani šele, ko se mu vroči sklep, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Le sodba o pasivno nespornem zahtevku, ki je bila rezultat predhodnega kontradiktornega postopka, se v smislu Uredbe lahko potrdi kot EIN.4

13. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. In ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Ta določa, da se zahtevek šteje za nespornega, če mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora. 2 Drugače pa A. Ekart, Skladnost sklepov o izvršbi COVL z minimalnimi standardi Uredbe o evropskem izvršilnem naslovu, Pravna praksa, 2012, št. 29-30, str. 6. 3 Sklepi VSK Cpg 118/2010 z dne 14. 11. 2011, I Ip 253/2018 z dne 2. 10. 2018 in II Ip 328/2018 z dne 8. 11. 2018. 4 Glej tudi Z. Skubic, Hrvaški notarji - in slovenski CoVL - niso "izvršilna sodišča" po pravu Unije, Pravna praksa, 2017, št. 12-13, str. 39-40.