Jedro

Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 40395/2020 z dne 9. 4. 2021 je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen zapora v trajanju 4 leta in 6 mesecev, denarna kazen 50 dnevnih zneskov po 10,00 EUR in stranska kazen izgon tujca iz države za čas petih letih. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora. V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Obtoženec je v priporu, zato je pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so na njegovi strani še podani razlogi za pripor. Z izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da sta pri obtožencu še vedno podana priporna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

3. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 420. členu ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora oz. podrejeno, da se izreče drug ukrep za zagotavljanje obtoženčeve navzočnosti, to je javljanje na policijski postaji oz. hišni pripor, ki bi se izvrševal v Španiji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Težišče pritožbe, v kateri je na več mestih navedeno, da je vložena zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, namesto pravilno „zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani“, pri čemer tudi ni mogoče spregledati, da je dobeseden prepis pritožb, ki jih je zagovornik podal dne 9. 3. 2021 in 9. 4. 2021, je v izpodbijanju utemeljenega suma, da je obtoženec izvršil kaznivo dejanje, ki ga je bil spoznan za krivega. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitano kaznivo dejanje ni podan. Predmet presoje ob odločanju o priporu tudi ne more biti vprašanje, ali je sodišče uporabilo kazenski zakon, ki je za obtoženca milejši, kar pritožnik prav tako uveljavlja.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku doseči z milejšim ukrepom, pri čemer se pritožnik zavzema za ukrep javljanja na policijski postaji oz. za hišni pripor, ki bi se izvrševal v Španiji. Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa, da je ob upoštevanju, da je obtoženec državljan Španije, ki ga na našo državo razen izvršitve kaznivega dejanja, v posledici katerega se je znašel v kazenskem postopku, nič ne veže, ter njegovih lastnih zatrjevanj, da se želi čim prej vrniti v svoje delovno in socialno okolje, pripor edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti njegovo dosegljivost pravosodnim organom, naše države, tudi za izvršitev sodbe.

7. Obtožencu je bila izrečena kazen pet let zapora, zato je tudi po oceni Vrhovnega sodišča podaljšanje pripora, v katerem se nahaja od 7. 8. 2020 sorazmerno in ni v nasprotju z merili za trajanje pripora, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice opredelilo v zadevi Neumeister proti Avstriji, na katere se sklicuje pritožnik.

8. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in tega pritožbene navedbe niso uspele omajati, je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.