Jedro

Dokazi, kamor spada tudi dokaz z izvedencem, so namenjeni dokazovanju dejstev, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti mnenju angažiranega izvedenca v delu, v katerem je pravzaprav podal svoja pravna naziranja (uporabil pravo). Gre za del, v katerem je izvedenec dejansko sodil namesto sodišča prve stopnje in čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ter s tem samo zmotno uporabilo materialno pravo (določbe o jamčevanju pri podjemni pogodbi oziroma predvsem 639. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Predmetno je izvedenec storil s tem, da je namesto oziroma za tožnico že kar določil (po njegovem mnenju pravi) način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Menil je namreč, da je tožnica, kjer so odstopki presegali mejno dopustno odstopanje, utemeljeno sanirala asfaltno podlago, medtem ko bi se na preostalem spornem delu, kjer so odstopki presegli dopustno odstopanje, morala zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine (manjvrednostjo del).

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I.″I. Tožena stranka je dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati stroške sanacije asfaltne površine v višini 6.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2019 dalje do plačila.

II.Zavrne se presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.283,72 EUR od 6. 11. 2019 dalje do 8. 11. 2019.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 3.622,80 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 703,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2019 (od vložitve tožbe) dalje do plačila; (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 5.579,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2019 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 703,94 EUR od 6.11.2019 dalje do 8.11.2019; in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati (upoštevaje uspeh) 405,75 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper zavrnilni del predmetne sodbe je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem zaključek, da je preventivno sanirala večjo površino v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno. Sanirala je le površino, kjer so se pojavili posedki, ki so presegli dopustna odstopanja. Tako je ocenil nadzornik, ki mu je sledila. To je skupno predstavljalo 73 m². Nadzornik je ocenil, da bi brez takšne sanacije voda še zastajala. Izvedenec je sicer menil drugače, a se ni opredelil do geodetskih posnetkov, zato je njegova ocena ostala na ravni domneve. Ni šlo za "preventivno" sanacijo. Da je bila sanirana površina, kjer so se pojavili nedopustni posedki, niti ni bilo sporno. Izpoved izvedenca je sodišče napačno razlagalo, da naj ne bi šlo za stvarno napako, kjer so posedki presegali dopustna odstopanja, ne pa mejnih dopustnih odstopanj. Takšno stališče je zmotno, saj je ravno obstoj stvarne napake eden od pogojev za znižanje plačila. To je le ena od možnosti, ki jo ima naročnik, če ima izvršeni posel napako. Upoštevaje ugotovitve izvedenca je imela tožnica pravico sanirati vse stvarne napake, torej tudi tisti del, kjer posedki niso presegali mejnih dopustnih vrednosti. Sanirala je le površino, ki je bila obremenjena s stvarno napako, zato je upravičena do celotnih stroškov sanacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sklepa VS RS II Ips 858/2009. Tožnica glede na povedano pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva ugotovljeno dejansko stanje in odloči, kot je navedeno v uvodu pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in izpostavlja, da je izvedenec ocenil, da je bilo treba sanirati le 10 m². Njeno sklicevanje na mnenje nadzornika ni utemeljeno oziroma ni opravičila sanacije površine v izmeri 73 m². Toženka je ves čas poudarjala, da ni šlo za stvarno napako. Spoštovala je sodbo sodišča prve stopnje in tožnici že nakazala prisojeni znesek ter stroške (op. k odgovoru prilaga potrdilo o plačilu).

4.Pritožba je delno utemeljena in delno neutemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Tožnica uvodoma uveljavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine pritožbe ne izhaja, da bi nasprotovala kateremukoli izmed ugotovljenih dejstev. Pritožbo celo zaključi z navedbo, da naj pritožbeno sodišče pri svoji presoji upošteva ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja.

6.Utemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je angažiranemu izvedencu sledilo tudi v delu ekspertize, s katerim je presegel okvir svojega dela. Dokazi, kamor spada tudi dokaz z izvedencem, so namenjeni dokazovanju dejstev, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti mnenju angažiranega izvedenca v delu, v katerem je pravzaprav podal svoja pravna naziranja (uporabil pravo). Gre za del, v katerem je izvedenec dejansko sodil namesto sodišča prve stopnje in čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ter s tem samo zmotno uporabilo materialno pravo (določbe o jamčevanju pri podjemni pogodbi oziroma predvsem 639. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Predmetno je izvedenec storil s tem, da je namesto oziroma za tožnico že kar določil (po njegovem mnenju pravi) način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Menil je namreč, da je tožnica na 10 m², kjer so odstopki presegali mejno dopustno odstopanje (10 mm), utemeljeno sanirala asfaltno podlago, medtem ko bi se na preostalem spornem delu (sanirala je 73 m², izvedenec omenja površino 77 m²), kjer so odstopki presegli dopustno odstopanje (8 mm), morala zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine (manjvrednostjo del). Kot utemeljeno v pritožbi izpostavlja tožnica, bi se moralo sodišče prve stopnje najprej pravilno opredeliti do pravnega vprašanja, ki je v obstoju in obsegu stvarne napake, in nato ob pravilni uporabi materialnega prava (639. člena OZ) tožnici prisoditi celoten strošek sanacije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (in mnenja izvedenca) evidentno izhaja, da je stvarna napaka obstajala na celotni sporni površini, saj so posedki v obsegu 10 m² presegali mejno dopustno odstopanje, v preostalem obsegu (saniranih je bilo 73 m², izvedenec omenja 77 m²) pa dopustno odstopanje (8 mm). Lasten in neutemeljen ter v nasprotju z OZ je zaključek, da bi morala tožnica med večimi jamčevalnimi sankcijami sanacijo na stroške toženke izbrati le za del, ki je bil obremenjen s takšno stvarno napako, da je bil pravzaprav ničvreden, in da bi se morala pri delu, ki je presegal dopustno odstopanje, ne pa mejnega dopustnega odstopanja, zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine. Tožnica (in ne izvedenec) je tista, ki ima v okviru jamčevalnih zahtevkov pravico izbrati tistega oziroma tiste, ki jih bo uveljavljala. Pravilno je tožničino pritožbeno zavzemanje, da manjvrednost del pravzaprav utemeljuje obstoj stvarne napake. Tožnica je izbrala sanacijo celotnega dela, ki je bil obremenjen s stvarno napako, zato so zmotni zaključki, da je sanirala preveliko površino, da je opravila boljšo izvedbo, da je opravila preventivno sanacijo, ipd.. Preprosto je le na stroške toženke odpravila stvarno napako, ki je obstajala na celotnem spornem delu. Takšno pravico je imela na podlagi OZ. Mnenje izvedenca, ki je očitno narejeno v smeri nekakšnega praktičnega reševanja zapletov s stvarnimi napakami na asfaltnih površinah, v tem delu pomeni zmotno uporabo prava, ki ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Posledično je zmotna presoja, da je bila tožnica do sanacije upravičena le v obsegu, kjer so bila dela toženke dejansko brez vrednosti, in da bi se morala na preostalem spornem delu, kjer so odstopanja presegala dopustna odstopanja, ne pa mejnih dopustnih, zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine (manjvrednostjo del) ter zato ni bila upravičena do saniranja vseh napak. Upoštevaje povedano pritožbeno sodišče soglaša s tožničino tezo, da je sanirala le del, ki je bil obremenjen s stvarno napako, in da je upravičena do povračila celotnih stroškov sanacije. Toženka je namreč tista, ki bi morala dela opraviti brez stvarnih napak, to je z dopustnimi odstopanji oziroma posedki do 8 mm, in ki bi nenazadnje napake lahko (ob številnih pozivih) sanirala tudi sama, pa jih ni.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno sledilo cenam izvajalca sanacije (glej razloge v izpodbijani sodbi). Ob zgoraj omenjeni zmotni uporabi materialnega prava bi moralo zato tožnici prisoditi celotni vtoževani znesek po plačanem računu izvajalca sanacije. V tem (glavnem) delu je tožničina pritožba utemeljena. Obrazložena zmotna uporaba materialnega prava ni rezultirala v zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

8.Neutemeljen je del pritožbe, s katerim tožnica izpodbija zavrnjeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6.11.2019 do 8.11.2019. Tožnica v pritožbi, ki se vlaga zoper zavrnilni del sodbe, glede zavrnjenega obrestnega dela zahtevka ne navaja ničesar, medtem ko pritožbeno sodišče soglaša s pravilno argumentacijo sodišča prve stopnje, da je do zamude in teka zakonskih zamudnih obresti prišlo šele z vložitvijo tožbe in ne že s plačilom računa izvajalcu sanacije. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

9.Zaradi spremembe sodbe je bilo treba po uradni dolžnosti poseči v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnica je zaradi uspešne pritožbe (op. skladno z 39. členom ZPP je bistven njen uspeh z vtoževano glavnico, medtem ko se pri vrednosti spornega predmeta obresti ne upoštevajo) v tem sporu uspela v celoti (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče tožnici zato prisodilo vse stroške, ki jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (glej predvsem 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

10.Ker tožnica drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

11.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženka, ki stroškov ni priglasila, povrniti njene pritožbene stroške. Tožnici se upoštevaje priglašene stroške prizna 375 točk za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 500 točk, saj vrednost pritožbeno spornega predmeta ne presega 10.000 točk), 7,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.

-------------------------------

1Predmetna okoliščina in dokazilo nista samo pravno nerelevantna, temveč sta v pritožbenem postopku neupoštevna, saj se nanašata na dejstvo, ki je nastalo po zaključku glavne obravnave, kar presega časovne meje pravnomočnosti (op. presoja sodišč se lahko nanaša le na okoliščine, ki so nastale do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji sojenja).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 639

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.