Jedro

Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je nedovoljena, zato jo je potrebno zavreči. Pravno podlago za izrek denarne kazni je sodišče imelo v določbi 11. člena ZPP, po kateri jo sme izreči v primeru, ko udeležencu v postopku z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljal svoje pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zaporedno vlaganje enakih vlog oziroma pravnih sredstev, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj, pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva. Pri zlorabi pravice gre, med drugim, tudi v primeru takšnega uveljavljanja pravice, ki je v nasprotju z njenim namenom. Ravnanje, ko tožena stranka iz ponavljajočih se razlogov nekritično vlaga popolnoma enake vloge - pritožbe, z enako vsebino, meji na tako zlorabo procesnih pravic, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno sankcioniralo po določbi 11. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožene stranke z dne 13. 4. 2017 kot nedovoljeno zavrglo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni v višini 100,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sklepa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo z obrazložitvijo, da sklep nima materialnopravne podlage v zakonu, zato sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje. Navaja, da pogodba o zaposlitvi, delovno dovoljenje, potrdilo o odjavi in zaslišanje oseb, ki niso stranke v postopku, ni materialnopravna podlaga za vložitev tožbe zaradi plačila dnevnic, potnih stroškov in nadur, zaradi česar zahteva, da sodišče tožbo zavrže. Meni, da tožena stranka ne zamuja niti s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače, niti s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati, kar pomeni, da delavec ne izkazuje pravne koristi za vložitev predloga za stečaj.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že dne 30. 6. 2016 vložila vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 447/2016 z dne 9. 6. 2016. Z navedenim sklepom je pritožbeno sodišče že zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 5. 2016, s katerim se je pritožba tožene stranke z dne 10. 2. 2016 zoper zamudno sodbo in sklep z dne 3. 2. 2016 štela za umaknjeno, hkrati pa je bila kot nedovoljena zavržena tudi pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 249/2016 z dne 7. 4. 2016. Tožena stranka je ponovno vložila pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 447/2016 z dne 9. 6. 2016 in sodišče prve stopnje je pritožbo tožene stranke z dne 30. 6. 2016 kot nedovoljeno zavrglo, toženi stranki pa naložilo plačilo denarne kazni. Ta odločitev sodišča prve stopnje je bila potrjena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 11/2017 z dne 23. 3. 2017. 6. Iz določbe prvega odstavka 333. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih izhaja, da je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča, izdano na prvi stopnji, to pa velja tudi za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, razen, če ni v ZPP določeno, da ni pritožbe (prvi odstavek 363. člena ZPP).

7. Tožena stranka je ponovno vložila pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 11/2017 z dne 23. 3. 2017, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe sodišč druge stopnje dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka. Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je tako nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Tudi v primeru, če bi se vloga (pritožba) tožene stranke štela za revizijo, bi jo moralo revizijsko sodišče na podlagi 91. in 377. člena ZPP zavreči, saj lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja sama po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kar pa mora izkazati (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP v povezavi z 91. členom ZPP). Tožena stranka te postulacijske sposobnosti ni izkazala.

8. Sodišče prve stopnje je toženo stranko že v sklepu opr. št. I Pd 354/2015 z dne 4. 5. 2016 opozorilo, da jo bo v primeru, če bo še nadaljevala z vlaganjem vlog z enako vsebino in brez plačila sodne takse, denarno kaznovalo. Ker je tožena stranka dne 13. 4. 2017 ponovno vložila pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje, čeprav ji je bilo v izpodbijanih sklepih že pojasnjeno, da takšna pritožba ni dovoljena in ker do sedaj tožena stranka ni plačala še nobene sodne takse za vložene pritožbe1, je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšno ravnanje tožene stranke pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva in je toženi stranki izreklo denarno kazen v višini 100,00 EUR.

9. Pravno podlago za izrek denarne kazni je sodišče imelo v določbi 11. člena ZPP, po kateri jo sme izreči v primeru, ko udeležencu v postopku z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljal svoje pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zaporedno vlaganje enakih vlog oziroma pravnih sredstev, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj, pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva. Pri zlorabi pravice gre, med drugim, tudi v primeru takšnega uveljavljanja pravice, ki je v nasprotju z njenim namenom. Ravnanje, ko tožena stranka iz ponavljajočih se razlogov nekritično vlaga popolnoma enake vloge - pritožbe, z enako vsebino, meji na tako zlorabo procesnih pravic, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno sankcioniralo po določbi 11. člena ZPP.

10. Toženi stranki je bilo že pravilno pojasnjeno, da pravica do pravnega sredstva (pritožbe) je sicer ustavno pravno zagotovljena pravica (25. člen Ustave RS), vendar to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru obravnavati tudi pritožbo, ki je očitno nedovoljena, še zlasti pa ne v primerih, ko stranka z očitno nedovoljenimi vlogami zlorablja pravice do pravnega sredstva. Ustavno sodišče je v sklepu opr. št. Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 že sprejelo stališče, da je zloraba pravice do pritožbe med drugim podana tedaj, ko je pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razum posameznik pa šteje njeno vložitev brez vseh možnostih za uspeh.

11. Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva, kakor izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-3427/07-34, U-I-287/07-24 z dne 6. 11. 2008. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da toženkin način izvrševanja pravice do pravnega sredstva - njeno vlaganje vsebinsko praznih pravnih sredstev in obravnavanje ter pojasnjevanje enih in istih procesnih vprašanj pomeni zlorabo2. Slednje pa ni namen pravice do pravnega sredstva ter nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Konkreten dejanski stan norme iz 11. člena ZPP je bil tako tudi po oceni sodišča druge stopnje izpolnjen, sankcija denarne kazni pa zato utemeljeno izrečena. Pri njeni odmeri so bile ustrezno upoštevane vse relevantne okoliščine, med njimi tudi dejstvo, da je sodišče že denarno kaznovalo toženo stranko zaradi zlorabe procesnih pravic, pa je ponovno vložila vlogo z enako vsebino kot vse dosedanje pritožbe, čeprav ji je bilo v izpodbijanih sklepih že pojasnjeno, da je takšna pritožba nedovoljena.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Vsi njeni ugovori zoper plačilne naloge so bili pravnomočno zavrnjeni, zamudna sodba z dne 3. 2. 2016 pa je postala pravnomočna s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 447/2016 z dne 9. 6. 2016. 2 Tožena stranka je vložila kar 13 ugovorov in pritožb.