Jedro

Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembi tožbe z dne 10. 5. 2022 in z dne 7. 9. 2023 (točka I izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 1. 2022 in št. ... z dne 9. 3. 2022 nezakonita in se razveljavita, da tožniku delovno razmerje pri toženki preneha z dnem zaposlitve na RS Ministrstvo za obrambo dne 1. 6. 2022, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže dne 31. 5. 2022, toženka pa je dolžna tožniku plačati polovico plače, ki mu je bila zadržana s suspenzom pogodbe o zaposlitvi od 1. 1. 2022 do 18. 3. 2022 v višini kot izhaja iz prve alineje točke II/2 izreka, ko je tožnik prejel sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, plačo za mesece april in maj v bruto višini 2.776,08 EUR skupaj z dodatkom za delovno dobo v višini 7,92 % od njegove bruto plače, razliko v plači, ki bi jo moral prejeti pri toženki in plačo, ki jo je dejansko prejel od RS Ministrstva za obrambo v obdobju od 1. 6. 2022 do sodne razveze, in sicer mesečno bruto plačo 2.776,08 EUR s pripadajočim dodatkom za delovno dobo, zmanjšano za dejansko prejeto plačo v istem obdobju 2.198,84 EUR s pripadajočim dodatkom za delovno dobo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude vsakokratnega mesečnega plačila do plačila in da je toženka dolžna tožniku namesto poziva nazaj na delo, plačati odškodnino v višini 18 kratnika plače, ki jo je prejemal pri toženki, v paricijskem roku, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razsodi, da sta sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 1. 2022 in št. ... z dne 9. 3. 2022 nezakonita in se razveljavita; da tožniku preneha delovno razmerje z razvezo z dnem 31. 5. 2022, da je toženka dolžna tožniku izplačati polovico plače, ki je bila zadržana s suspenzom za obdobje od 1. 1. 2022 do 18. 3. 2022 v višini 1.388,04 EUR na mesec in plačo za meseca april ter maj 2022 v višini 2.776,08 EUR na mesec skupaj s 7,92 % dodatkom za delovno dobo, razliko v plači, ki bi jo moral prejeti pri toženki in ki jo prejema pri novem delodajalcu od 1. 6. 2022 dalje v višini 577,24 EUR na mesec skupaj s pripadajočim dodatkom za delovno dobo, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega plačila do dejanskega dneva plačila, tožniku pa povrniti vse stroške postopka. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je izenačilo trenutek seznanitve ministra z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s trenutkom odločitve o podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče navaja, da se je minister dne 29. 12. 2021, ko je bil seznanjen z razlogi za odpoved, isti trenutek odločil tudi za podajo odpovedi, s tem pa je bila tožniku de facto odvzeta pravica do obrambe, zato je podana odpoved že samo zaradi tega nezakonita, saj toženka tožnikovega zagovora z dne 7. 1. 2022 ni upoštevala in je bila tako tožniku odvzeta pravica do zagovora, oziroma je bila popolnoma razvrednotena, neupoštevna, sama sebi namen. Začetek štetja subjektivnega roka z dnem, ko se je minister z odpovednim razlogom seznanil, je napačen, saj so bila vsa znana dejstva že dalj časa pred 29. 12. 2021 pripravljena kot gradivo za ministra. Sodišče s tem, ko pritrjuje postopanju toženke, opravičuje močnejšo vlogo delodajalca, saj je bilo na ta način toženki omogočeno neupravičeno podaljševanje subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Nadalje tožnik pojasnjuje, da iz številke dokumenta št. ... - obvestilo in vabilo, izhaja, da gre za drugi dokument pod to številko in je bil pred njim izdan že eden dokument, kar pomeni, da so bile že pred izdelavo tega dokumenta vodene aktivnosti v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, da je jasno, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2006 in da ni potrebno navesti vseh aneksov k tej pogodbi, saj so sestavni del pogodbe in prenehajo veljati hkrati s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. S tem pa sodišče odstopa od ustaljenega stališča sodne prakse, da mora biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navedeno, katero pogodbo o zaposlitvi oziroma kateri dogovor med strankama se odpoveduje. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve, kjer je ugotovilo, da je potrditev računa št. ... brez predhodne pravne podlage za izdajo računa, s tem ko ni navedlo, kateri odpovedni razlog je podan, nepravilno in nepopolno uporabilo materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez nespecificiranega odpovednega razloga je nezakonita. Nadalje sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko ugotovljenih dejstev ni prepoznalo kot dejanja trpinčenja tožnika na delovnem mestu s strani tožnikovega nadrejenega A. A. Ta je namreč dosegel odstranitev tožnika z delovnega mesta, čeprav je bil odpovedni razlog fiktiven. Opozarja tudi na številne bistvene kršitve postopka, ki jih je tožnik skladno z ZPP grajal tekom postopka. Tožnik v zvezi s plačilom računa št. ... ni zlorabil svojega položaja, saj so bila dela dejansko opravljena. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno kako in kolikšno premoženjsko korist naj bi tožnik skušal pridobiti izvajalcu. Izvajalec si košare ni sposodil od podizvajalca B. B. s. p., ampak je košare naročil pri podjetjih C. in D., posledično pa so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, zakaj se oder ne bi uporabljal že od samega začetka del. Očitki sodišča so posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o poteku dinamike izvajanja del, ki pa sicer ni v domeni naročnika in posledično njegovega skrbnika torej tožnika, ampak izvajalca del. Nerazumljiva in nesmiselna je tudi ugotovitev sodišča, da je fotografiranje oseb v objektu in izvajanje prikritih metod možno enako iz košare, kot iz gradbenega odra. Prav tako ni moč razumeti ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik okoliščine izkoristil za navidezno postavitev odra. Postavitev je bila namreč predvidena v popisu del, ki ga je izvajalo podjetje E. d. o. o. in ne naročnik oziroma tožnik. Napačno je sodišče prve stopnje povzelo, da je bil gradbeni oder odstranjen na zahtevo F. F., saj je odstranitev zahteval tožnik. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, ki sledi izpovedi A. A., da toženka po tem, ko je tožnik račun št. ... potrdil, ni imela nikakršnega vpliva na to, da bi plačilo računa ustavila. Naslednji račun št. ... pa s strani tožnika ni bil potrjen. Gradbena knjiga, v kateri so opredeljene izvedene količine je bila pri tožniku in ne pri toženki in je A. A. ni mogel videti. Sodišče nekritično sledi A. A., da toženka po tem, ko je tožnik potrdil račun, ni imela vpliva, da bi račun ustavila, saj bi plačilo lahko preprečil A. A., vendar pa se je ta želel tožniku maščevati in ga diskreditirati. Sodišče je spregledalo, da je tožnik, enako kot ostali sodelavci na oddelku, tedensko pripravljal poročilo o svojem delu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo podlage za nadaljevanje del, saj lahko izvajalec po 18. členu Gradbenih uzanc 2020 izvede nujna dela. Ni jasno, iz česa sodišče napačno sklepa, da je tožnik ravnal naklepoma oziroma da se je zavedal, da gradbeni oder ni bil postavljen. Večkrat je bilo ponovljeno dejstvo, da je šlo za nujna nepredvidena dejstva, temu pritrjuje stroka, ostali pa, ki so vključeni v postopek in nimajo ustrezne izobrazbe in znanj, pa s svojim laičnim prepričanjem sodijo in trdijo nasprotno s ciljem diskreditacije tožnika. Da je tožnik svoje delo opravljal strokovno, vestno in pravočasno, izkazuje tudi njegova letna ocena dela, dva meseca po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja službe, saj ni imel 7 let delovnih izkušenj. Prav tako je neutemeljena ugotovitev, da ni vsiljeval svojih ponudnikov iz štajerske regije. Kot skrbnost in previdnost je štelo dejstvo, da je iz komisije za izvedbo javnega razpisa umaknil tožnika v zadevi, kjer je bil tožnik tehnični skrbnik in je edini imel informacije o tej zadevi. Nepravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pričo G. G., ker ta ne obstoji, zaslišana pa je dejansko bila H. H., ki ni bila tajnica v službi, ki jo je vodil A. A. Nista pa bili zaslišani I. I., ki je bila v tej službi dejansko tajnica, in tudi ne J. J., ki je tožniku mesec dni po podpisu dejansko vročila aneks k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo izjav tožnikovega prejšnjega predpostavljenega, ki je še vedno zaposlen pri toženki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnost, pritožba pa se na te kršitve le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu podsekretar. Toženka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1, ker je kot javni uslužbenec kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je kot javni uslužbenec, kot predstavnik naročnika in kot skrbnik pogodbe št. ..., izrabil svoj položaj in potrdil račun št. ..., tako da je izvajalec del neupravičeno pridobil vsaj 13.709,92 EUR (brez DDV), s tem pa je bila toženka oškodovana za ta znesek in ker je kot javni uslužbenec, predstavnik naročnika ter skrbnik pogodbe o izvedbi del izrabil svoj položaj in s tem izvajalcu pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 13.709,92 EUR ter mu poskušal pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini dodatnih 22.761,64 EUR. S tem tožnikovim ravnanjem pa je bilo zaupanje toženke porušeno do te mere, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

6. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava in tudi ni izenačilo trenutka seznanitve ministra z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s trenutkom odločitve o podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku dne 29. 12. 2021 izdala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in vabilo na zagovor, istega dne pa je bil izdan tudi sklep o prepovedi opravljanja dela. Listine je podpisal minister K. K., ki se je tega dne seznanil z ugotovitvami pristojnih in zadolženih služb o kršitvah, ki naj bi jih storil tožnik. Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1, kar potrjuje tudi sodna praksa, na katero se sklicuje v sodbi.

7. Tožnik se je zagovora dne 7. 1. 2022 udeležil in predložil tudi pisni zagovor, tako da mu pravica do zagovora ni bila kršena. Toženka je dne 26. 1. 2022 sprejela sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil tožniku vročen dne 1. 2. 2022. Tudi to odločitev je sprejel minister, ki za podajo izredne odpovedi ni pooblastil druge osebe. Sklep je tožnik izpodbijal pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je pritožbo zavrnila in potrdila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se podana izredna odpoved nanaša na edino, dne 9. 2. 2006 sklenjeno, pogodbo o zaposlitvi skupaj z vsemi aneksi, ki so sestavni del te pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja tudi iz sklepa na l. št. A7. 9. Tožnik je račun št. ..., ki ga je toženki izstavila družba L. dne 29. 11. 2021 v višini 55.581,02 EUR z DDV oziroma 45.558,21 EUR brez DDV in se nanaša na dobavo in montažo fasadnega odra v višini do 15 m - za 707,60 kvadratnih metrov v znesku 6.509,92 EUR brez DDV za sanacijo balkonov ter za najem avto košare za 64 ur v znesku 7.680,00 EUR za zamenjavo okna v sobi 3-310, potrdil kljub temu, da je bil znesek po ponudbenem predračunu za dostavo in montažo odra 5.961,60 EUR brez DDV in najem avto košare za zamenjavo okna v sobi 3-310 480,00 EUR brez DDV.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo dokazno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in tožnika ter listine v spisu in ugotovilo, da gradbeni oder dne 9. 10. 2021 ni bil postavljen in zato dne 10. 10. 2021 tudi ni bil razstavljen. Ugotovilo je, da je v soboto dela prijavil podizvajalec B. B. Dva njegova delavca sta tega dne opravljala obnovitvena dela v objektu M. in z deli zaključila ob 15.50 uri. Dežurna policista sta skladno izpovedala, da oder ni bil postavljen. Glede na naravo tega opravila, ki vključuje tovorno vozilo, s katerim se material za postavitev dostavi, in večje število delavcev, postavitev odra ne bi ostala neopažena. Gradbeni oder tako ni bil postavljen, za sanacijo balkonov so bile tako že od vsega začetka v uporabi dvižne (avto) košare. Tako je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik skrbnik Pogodbe o izvedbi del z dne 23. 9. 2021, s katero se je toženka dogovorila z družbo L. za sanacijo balkonov objekta M. ter za manjša popravila v objektu N. in M., policijske akademije O. (priloga A14), katere priloga je bil tudi ponudbeni predračun št. ... Kot skrbnik je tožnik ravnal v nasprotju z 39. členom Navodil o izvajanju javnih naročil in javnih razpisov na Ministrstvu za notranje zadeve (B38) in 6. členom pogodbe o sanaciji, saj je s svojim podpisom dne 3. 12. 2021 nekritično potrdil račun št. ... Zaradi tega njegovega ravnanja je bila toženka oškodovana za 13.709,92 EUR in sicer za 6.509,92 EUR iz naslova postavitve gradbenega odra, ki dejansko ni bil postavljen in za 7.200,00 EUR (7.680,00 EUR zmanjšanih za v ponudbenem predračunu postavljeni znesek 480,00 EUR) iz naslova uporabe dvižnih avto košar.

11. V zvezi z drugo kršitvijo tožnika v zvezi z dopustitvijo izvajanja nujnih ter nepredvidenih del brez izvedbe ustreznega postopka, s katerim bi se zagotovila ustrezna pravna podlaga za nadaljevanje del kot tudi za njihovo plačilo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bile izpolnjene predpostavke za njihovo izvajanje. Tožnik bi moral 7. 10. 2021, ko je bil z nepredvidenimi nujnimi deli s strani izvajalca seznanjen, ta dela ustaviti, saj je vedel, da je postopek evidenčnega naročila male vrednosti (ENMV), za katerega so se dogovorili, neustrezen, ker bodo dela zagotovo presegla vrednost 80.000,00 EUR. Tožnik pa se je na nepredvidena nujna dela začel sklicevati šele, ko so bila ta končana. Toženka je plačilo računa št. ..., ki ji je bil izstavljen in tega naslova, zavrnila.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1, saj svojega dela ni opravljal vestno, upošteval pa tudi ni navodil in zahtev delodajalca ter prepovedi škodljivega ravnanja. Kršil je tudi 93. člen ZJU, saj dela ni opravljal po navodilih in odredbah ter 10. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi.

13. Pravilen je tudi zaključek, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kršitve, ki jih je storil tožnik, so hujše kršitve in takšne so tudi posledice. Tožniku je bilo s tem, ko ga je toženka določila za skrbnika pogodbe, izkazano posebno zaupanje, ki ga je s svojim ravnanjem porušil. V zvezi z gradbenim odrom je toženka zoper tožnika sprožila kazenski pregon, v zvezi s plačilom računa št. ... pa teče postopek pred pristojnim gospodarskim sodiščem.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj hujših kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, utemeljeno ni presojalo še očitkov iz druge v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi v točkah od 38 do 41 opredelilo tudi do ostalih tožnikovih trditev v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da odpoved ni fiktivna, saj je podana iz utemeljenih razlogov. Preverilo je tudi ostale tožnikove trditve v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, kot npr. da ga je predpostavljeni A. A. šikaniral, da je vsiljeval določene rešitve, kar je tožnik dojemal kot napad na strokovnost in izkušenost oziroma maltretiranje, da kot predpostavljeni ni imel delovnih izkušenj za vodjo sektorja, prav tako pa tudi ne ustreznih izkušenj, da je pisarno zaklepal, da je redkobeseden in vzvišen. V točki 42 obrazložitve sodbe je utemeljeno zaključilo, da posamična očitana ravnanja tožnikovega predpostavljenega ne izražajo negativnega odnosa do tožnika in tudi kot celota ne pomenijo trpinčenja po določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil skonstruiran.

16. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj mu je toženka zakonito v skladu s 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) na podlagi določb 87., 109. in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, prepoved opravljanja dela, ki jo je toženka podala tožniku za čas trajanja postopka, pa je skladna z določbo tretjega odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se pritožba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (165. in 154. člena ZPP).