Jedro

Za presojo zakonitosti sklepa o razporeditvi delavca po 17. členu ZDR je bistveno, ali se tudi za novo delovno mesto zahteva enaka stopnja izobrazbe kot za prejšnje delovno mesto. Zato ni relevantno, da ima delavec višjo izobrazbo od zahtevane, če je že pred razporeditvijo opravljal delo na delovnem mestu z nižjo zahtevano izobrazbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožeče stranke : 1. Razveljavita se odločbi tožene stranke K. d.d., z dne 22.12.1995 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 1.4.1996, s katerima je bil tožnik A. razporejen na delovno mesto delavec v proizvodnji III. v PE M. za nedoločen čas od 1.1.1996 in je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi IV. stopnje z vsemi pravicami in plačo, ki mu gre iz naslova tega delovnega mesta.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko v plači med delovnim mestom delavec v proizvodnji III. in delovnim mestom, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi po stopnji IV. za čas od 1.1.1996 dalje do razporeditve na takšno delovno mesto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške, odmerjene po sodišču, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo," se z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 22.12.1995 in z njo v zvezi odločbo z dne 29.3.1996, s katerima je bil tožnik razporejen na delovno mesto delavec v proizvodnji III v PE M. za nedoločen čas od 1.1.1996 in je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki glede zahtevnosti ustreza delovnemu mestu manipulant surovin, z vsemi pravicami in plačo, ki mu gre iz takega delovnega mesta. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko v plači, ki jo delavec prejema na delovnem mestu delavec v proizvodnji III in delovnim mestom, ki ustreza glede zahtevnosti delovnemu mestu manipulant surovin in sicer za čas od 1.1.1996 do razporeditve na ustrezno delovno mesto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike do plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 26.057,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka po 1. in 3. točki 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter odloči o stroških postopka. Pritožba povdarja, da je bil tožnik, zaradi reorganizacije v proizvodnem obratu M. in spremenjene sistemizacije delovnih mest, razporejen na drugo delovno mesto - proizvodni delavec III., ki je po zahtevnosti dela in vrsti opravil v celoti ustrezno delovnemu mestu manipulant surovin, ki ga je prej opravljal. Tudi tožnik je sam izjavil, da opravlja enaka dela kot prej, ugovarjal pa je le osnovni ocenitvi delovnega mesta. Zato je izrek sodbe v tem delu nejasen in sam sebi nasprotujoč. Tožena stranka ima pravico, da v skladu s predpisi in kolektivno pogodbo spreminja organizacijo in sistemizacijo delovnih mest ter določi vrednost del po tarifni prilogi kolektivne pogodbe. Sodišče slednje tudi ni razveljavilo. Sodišče zmotno opira svojo odločitev na nepravilnosti v postopku za ugotavljanje presežnih delavcev, ki pa sploh ni predmet spora v tej zadevi, temveč razporeditev po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da tožnik ni uspel v pretežnem delu zahtevka, da se ga razporedi na delovno mesto z IV. stopnjo strokovne izobrazbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačen zaključek, da je tožena stranka pri razporeditvi tožnika obšla jasne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki urejajo vprašanje ugotavljanja presežnih delavcev, zato je ocenila ravnanje tožene stranke za nezakonito in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo ter razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke o razporeditvi tožnika na delovno mesto delavec v proizvodnji III. v PE M.. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik, ki je sicer po poklicu kuhar, pred razporeditvijo na delovno mesto delavec v proizvodnji III., razporejen na delovno mesto manipulant surovin, za katero se je zahtevala II. stopnja strokovne izobrazbe oz. ista kot za delovno mesto delavec v proizvodnji III.

Nadalje je ugotovilo, da so bila vsa delovna mesta v neposredni proizvodnji in tudi tožnikovo ukinjena in da so bila na novo sistemizirana le 4 delovna mesta delavcev v proizvodnji z oznako od št. I. do IV. Na podlagi tega je tudi ugotovilo, da tožniku ne pripada plačilo razlike plače od 1.1.1996 dalje med plačama za delovno mesto z zahtevano IV. stopnjo izobrazbe in novim delovnim mestom.

Na podlagi navedenega in nesporno ugotovljenega dejstva, da tožena stranka delovnega mesta kuharja nima določenega v PE M. in da tožnik tudi pred sporno razporeditvijo ni zahteval od tožene stranke, da se ga razporedi na delovno mesto s IV. stopnjo strokovne izobrazbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik zaradi reorganizacije proizvodnje v obratu tožene stranke v M. in na podlagi te tudi spremenjene sistemizacije delovnih mest, pravilno razporejen na delovno mesto delavec v proizvodnji III.. Za to delovno mesto se zahteva ista stopnja izobrazbe kot na prejšnjem - manipulant surovin in zato so bili s tem izpolnjeni pogoji iz 17. čl. ZTPDR za razporeditev delavca na drugo delovno mesto. Dejstvo, da je tožena stranka prejšnje delovno mesto tožnika ovrednotila glede plače z 12. skupino, novo delovno mesto pa od 10. do 16. skupine, po zaključku pritožbenega sodišča ne more vplivati na zakonitost te razporeditve, prav tako pa tudi ne dejstvo, da ima tožnik IV. stopnjo strokovne izobrazbe kot kuhar, saj na to delovno mesto ni bil razporejen pred sporno razporeditvijo. Ne glede na to pa je tudi zaslišana priča M. Ž. prepričljivo izpovedala, da tožnik zaradi te razporeditve ni prikrajšan pri plači, ampak prav nasprotno, da prejema plačo za vrednost del tudi po 16. najvišji skupini. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožnika, da se razveljavijo izpodbijani sklepi o razporeditvi na delovno mesto delavec v proizvodnji III. in da ga je tožena stranka dolžna razporediti na delovno mesto z zahtevano IV. stopnjo strokovne izobrazbe neutemeljen in nima nobene pravne podlage. Zaradi tega tudi ni podana pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike v plači med delovnim mestom delavec v proizvodnji III. in delovnim mestom z zahtevano IV. stopnjo strokovne izobrazbe, kakor tudi ne delovnim mestom manipulant surovin, kar je sicer nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik tožbenega zahtevka ni utemeljeval z razlogi nezakonitosti postopka določanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojanje zakonitosti razporeditve tožnika na podlagi določb ZDR, ki zadevajo prenehanje delovnega razmerja trajno presežnim delavcem.

Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. čl. ZPP zavrnilo tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo kot v izreku.