Jedro

Zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi dodatne kvalificirane osebne okoliščine tožnika, ki dokazujejo znatno nevarnost pobega. Sodišče je prepričano, da je pravilna presoja toženke, tudi upoštevajoč izpoved tožnika, da je ciljna država Italija in da je znatna nevarnost, da tožnik ne bi počakal v Sloveniji, če mu ne bi bil izrečen ukrep.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, in sicer od 23. 2. 2022 od 12.20 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja Koper, ko je 13. 2. 2022 ob 12.30 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Povzeta je njegova izjava, da je Islamsko republiko Pakistan zapustil pred nekaj leti in preko Bosne in Hercegovine, skupaj še z dvema, ilegalno pot nadaljeval proti Republiki Hrvaški. Deset kilometrov iz Reke so pot nadaljevali peš s pomočjo aplikacije »google maps« in po 24 urah prišli do slovenske meje, ki so jo prečkali zjutraj, nato pot nadaljevali po gozdu, da so se izogibali ljudem. Nekje v gozdu so počivali do večera, nato pot nadaljevali in takrat jih je prijela slovenska policija. Tožnik je izjavil, da je bila njegova ciljna država Italija.

3. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je tožnik 23. 2. 2022 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) in ni predložil osebnega dokumenta, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja pred približno letom in pol ter preko Irana, Turčije, Bolgarije (kjer je zaprosil za mednarodno zaščito), Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel ilegalno v Slovenijo.

4. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je bil tožniku ustno na zapisnik št. 2142-519/2022/3 (1222-15) na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, dne 23. 2. 2022 izrečen ukrep omejitve gibanja. Toženka je na podlagi preverbe v sistemu EURODAC ugotovila, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji (11. 10. 2021) in na Hrvaškem (22. 1. 2022) ter hrvaškim in bolgarskim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem in zaprosila za nujen odgovor.

5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka znatno nevarnost tožnikovega pobega iz Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka utemeljila s tem, da je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem ter obakrat odšel pred odločitvijo o njegovi prošnji. Toženka je izrek ukrepa utemeljila tudi z ugotovitvijo, da tožnik ni počakal na Hrvaškem zato, ker ljudje niso pošteni in z njimi ne ravnajo lepo, v Bolgariji pa ni želel ostati, ker tam nihče ne ostane. Upoštevala je tudi, da je bil tožnik, ko je zapustil Hrvaško, namenjen v Italijo. Toženka je nevarnost pobega tožnika utemeljila tudi s tudi, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, ker so ga ujeli slovenski policisti in zato je sklepala, da je prošnjo podal le zato, da bi si omogočil prosto prehajanje mej držav članic Evropske unije in tako lažje prišel do ciljne države. Toženka je izpostavila, da je tožnik sam navedel tako v policijskem postopku kot na zapisnik o ukrepu omejitve gibanja, da je njegova ciljna država Italija in zato je sklepala, da je želel Slovenijo uporabiti zgolj kot tranzit. Toženka je na podlagi obrazloženega ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

6. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma in ugotovila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja, toženka ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožnikove navedbe_

7. Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep poudarja, da v Bolgariji in na Hrvaškem ni prostovoljno vložil prošnje za mednarodno zaščito. Poudarja, da je v prošnji v Sloveniji povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji zato, ker mu drugega ni preostalo, saj mu je policija grozila, da ga bodo vrnili nazaj v Turčijo, če ne bo vložil prošnje. Navaja, da ob podaji prošnje v Bolgariji ni bil seznanjen, da mora biti zaradi vložitve prošnje odločeno izključno v tej državi; da mu nihče ni povedal, da do konca postopka ne sme zapustiti Bolgarije; da ni šlo za običajen razgovor oz. intervju ob »podaji« prošnje kot v Sloveniji; da tolmač pri »podaji« prošnje ni bil prisoten. Tožnik še navaja, da navedenih okoliščin toženka ni raziskala, jih ni upoštevala niti ga o postopku vložitve prošnje ni ničesar vprašala, jih ni vključila v dokazni postopek. Tožnik ni imel namena vložiti prošnje v Bolgariji, temveč jo je »vložil« oz. podpisal proti svoji volji zato meni, da je nična. Tožnik ni vedel, da dejanja v Bolgariji pomenijo pričetek in tek postopka za priznanje za mednarodno zaščito, zato je nenamensko zapustil Bolgarijo še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji.

8. Tožnik ponavlja, da je podobno situacijo doživel tudi na Hrvaškem, kjer je ostal 4 dni v azilnem domu. Sedemkrat je pred tem ilegalno prestopil mejo med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, saj so ga vsakič pred zadnjim prehodom s strani hrvaške policije prijeli in ga pretepli, ter ga vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Zatrjuje, da je zato pod grožnjo, da ga bo policija ponovno vrnila nazaj v Bosno in Hercegovino pristal, da podpiše dokument, za katerega je kasneje, ko je po podpisu dobil prevod v svoj jezik ugotovil, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik še ugovarja, da v postopku na hrvaškem ni bil seznanjen, kaj sploh podpisuje niti mu niso obrazložili, da mora biti o njej odločeno izključno v tej državi. Niso mu povedali, da ne sme zapustiti Hrvaške do konca postopka, tolmač pri »podaji« prošnje ni bil prisoten, temveč so tožniku šele naknadno dali prevod dokumenta, ki ga je tam podpisal. 9. Tožnik še navaja, da je zaključek o begosumnosti tožnika pavšalen, malo verjeten in preuranjen. Toženka očitno šteje, da je tožnik namenoma zapustil Bolgarijo in Hrvaško, ker naj bi se bal, da ga bo le-ta vrnila v Pakistan, kjer je ogrožen s strani njegovih lastnih sorodnikov zaradi krvnega maščevanja. Iz istega razloga naj bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, čeprav je tukaj vložil prošnjo prostovoljno, saj mu je Slovenija všeč, kot tudi dostojno in spoštljivo obnašanje policije proti njemu in ostalim prosilcem, kar vsekakor ne utemeljuje njegove begosumnosti, temveč ravno obratno: utemeljuje njegovo ne begosumnost, saj je dosegel svoj cilj - državo, v kateri vidi svojo prihodnost in mu Italija več ne predstavlja ciljne države. Tožnik še meni, da ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce, predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik se lahko v Centru za tujce prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku in odvzete so mu bile osebne stvari.

10. Tožnik še navaja, da toženka prezre, da je bil v izvorni državi preganjan s strani njegovih bratrancev zaradi nepremičnin, za katere trdijo, da so njihove, njemu pa grozijo s krvnim maščevanjem. Že samo to dejstvo, da je moral tožnik nenadoma zapustiti dom, kjer je prej zgledno živel s svojim očetom, mu je nedvomno pustilo posledice na njegovem psihičnem zdravstvenem stanju, zaradi česar išče tudi pomoč pri psihiatru v okviru možnosti CT Postojna in grozi s samomorom zaradi odvzema prostosti že od 13. 2. 2022 pa vse do danes. Tožniku tako nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti, prav tako bo morebitno okrevanje od duševnih bolečin zaradi preteklega preganjanja izredno oteženo in podaljšano, če ne celo onemogočeno.

11. Tožnik še meni, da bi morala toženka natančneje raziskati, ali so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Slovenije. Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici Evropske unije in jo pozneje zapustil, pa ne zadostuje za ugotovitev, da je tožnik izrazito begosumen. Tožnik še meni, da je očitek toženke, da naj bi s svojim ravnanjem zlorabljal azilni postopek, navadno sprenevedanje toženke in podtikanje mu nekih navideznih in formalističnih razlogov, da bi tožniku za vsako ceno dokazala, da je izrazito begosumen. Meni, da bi morala pri presoji sorazmernosti toženka nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine. V tem primeru bi se vsekakor lahko uporabil milejši ukrep, vendar se ni. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa, to je omejitve gibanja ali posebne svobode na območje azilnega doma.

12. Tožnik še navaja, da so od 24. 2. 2022 nove okoliščine, ki se nanašajo na ukrajinske begunce. Navaja, da bi bilo povsem nesmiselno vračanje prosilcev, ki so že »vložili« prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgarijo, saj je Bolgarija že do danes sprejela več kot 7.000 beguncev iz Ukrajine. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke_

13. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se je odločila za izrek strožjega ukrepa pridržanja na območje Centra za tujce, saj se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce v preteklosti izkazal za zelo neučinkovitega, na strani tožnika pa obstaja znatna nevarnost pobega, kar je toženka v izpodbijanem sklepu podrobno in z vso potrebno skrbnostjo tudi obrazložila.

14. Toženka poudarja, da iz depeše izhaja, da je bil tožnik prijet 13. 2. 2022 ob 12:30 s strani Policijske postaje Koper ter s tem dokazuje, da tožnik ni želel sam zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ampak je bil njegov namen oditi naprej. Navaja, da je v Bolgariji živel 27 dni in ne sprejema za verjetno, da je v Bolgariji tožnik zaprosil za mednarodno zaščito pod prisilo, kot trdi v tožbi. Če je tožnik živel v begunskem kampu 27 dni in mu ni bilo omejeno gibanje, to pomeni, da je bil v državi Bolgariji prostovoljno in ni mogoče verjeti, da je bil prisiljen v vložitev prošnje za mednarodno zaščito in s tem posledično k naselitvi v begunski kamp. Tožnikovim izjavam v tožbi, da je nenamerno zapustil begunski kamp in da ni vedel, da je v postopku mednarodne zaščite, toženka izrecno nasprotuje. Poudarja, da je tožnik sam navedel, da je Bolgarijo zapustil, ker tam nihče ne ostane. Enako se je zgodilo v Republiki Hrvaški, ko je po 4 dneh po namestitvi v azilni dom, Hrvaško zapustil, ker tam ljudje niso pošteni. Iz slednjega sledi, da je bil tožnik v obeh državah prostovoljno, saj je živel v azilnem domu in vsekakor ni bil prisiljen v vložitev prošnje za mednarodno zaščito, če se je toliko časa nahajal v obeh državah.

15. Toženka s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča I U 199/2022-14 z 21. 2. 2022 opozarja, da tožnikove navedbe, da ni vedel, da je na Hrvaškem prosilec, kakor tudi, da ni bil pravilno informiran glede postopkov (vključno s samovoljno zapustitvijo) v Bolgariji in na Hrvaškem, niso bistvene. Bistveno je le, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito nedvomno zaveden v EURODAC že na Hrvaškem ter v Bolgariji, kakor tudi, da je omenjeni državi samovoljno (in zaradi tega, ker mu tam preprosto ni bilo všeč) zapustil. 16. Toženka še navaja, da drži, da je posegla v njegovo osebno svobodo, vendar je takšen poseg zakonsko dopusten, v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije z 31. 5. 2018, da iz člena 28(2) in 28(3) Uredbe Dublin III izhaja, da je državam članicam dovoljeno, da osebam omejijo gibanje, še preden se zahteva za sprejem ali ponovni sprejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni. Sklicuje se tudi na Vrhovno sodišče, ki je v sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 izrazilo stališče, da je pristojni organ, na podlagi določb Dublinske uredbe, v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Glede na vse navedeno, toženka predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijan sklep.

_O sodni presoji_

17. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A2, B1, na naroku vloženo zdravniško potrdilo z dne 1. 3. 2022, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. št. 2142-519/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

18. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Dublinske uredbe, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

20. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

21. Ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

22. Iz baze prstnih odtisov EURODAC je razvidno, da je tožnik zaveden v Bolgariji (11. 10. 2021) in na Hrvaškem (22. 1. 2022). Ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz Uredbe Dublin III hrvaškim in bolgarskim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Ni sporno, da je tožnik ilegalno odšel iz Bolgarije in Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Pravno nepomembne so za konkretni postopek tožbene navedbe o nepravilnosti, nezakonitosti postopkov v zvezi z mednarodno zaščito na Hrvaškem in v Bolgariji ter posledični tožbeni ugovor o kršitvi toženke, ker ni razčiščevala teh navedb, saj iz sistema EURODAC izhaja, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito nedvomno zaveden že na Hrvaškem ter v Bolgariji. Ni sporno, da je omenjeni državi samovoljno zapustil.2 Pri tem sodišče dodaja, da so sicer tožnikove navedbe, da ni vedel oziroma, da ni vložil prošnje v Bolgariji in na Hrvaškem, v nasprotju z lastno navedbo, da je prošnjo v Bolgariji vložil zato, ker so mu grozili, da ga bodo sicer vrnili v Turčijo, oziroma na Hrvaškem zaradi grožnje, da ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino (kot so ga pred tem že 7 krat vrnili v Bosno in Hercegovino). Sodišče se strinja s presojo toženke, da je zato, ker je tožnik ilegalno odšel iz Bolgarije in Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. 23. Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana, kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. Stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.3 Ni sporno, da se v obravnavani zadevi v zvezi s tožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji na Hrvaškem in v Bolgariji in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba torej za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.4

24. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi dodatne kvalificirane osebne okoliščine tožnika, ki dokazujejo znatno nevarnost pobega. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je upoštevala, da tožnik po lastni izjavi ni počakal na Hrvaškem zato, ker ljudje niso pošteni in z njimi ne ravnajo lepo, v Bolgariji pa ni želel ostati, ker tam nihče ne ostane. Upoštevala je tudi, da je bil tožnik, ko je zapustil Hrvaško, namenjen v Italijo in, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, ker so ga ujeli slovenski policisti. Upoštevala je tudi, da je bil tožnikova ciljna država po lastni izjavi Italija in zato sklepala, da je želel Slovenijo uporabiti zgolj kot tranzit. Tožnik zaslišan na naroku je potrdil, da je bila ciljna država Italija, kamor želijo vsi. Zaslišan je sicer izpovedal, da mu je v Sloveniji všeč, da Italija ni več ciljna država, kar pa mu sodišče ne verjame. Tožnik se namreč nahaja v dublinskem postopku in jasno je povedal, da se na Hrvaško in v Bolgarijo ne želi vrniti. Na vprašanje sodišča, če ne bi mogel ostati v Sloveniji, kam bi šel, pa je izpovedal, da bi šel v Italijo, kamor bi šel tudi, če ga ne bi prijeli policisti. Povedal je še, da so se vsi ilegalci v skupini odločili, da gredo v Italijo. Sodišče je prepričano, da je pravilna presoja toženke, tudi upoštevajoč izpoved tožnika, da je ciljna država Italija in da je znatna nevarnost, da tožnik ne bi počakal v Sloveniji, če mu ne bi bil izrečen ukrep. Sodišče še dodaja, da iz uradnega zaznamka Policijske postaje Koper z dne 14. 2. 2022 izhaja, da je tožnik mejo prečkal okrog 6.00 ure zjutraj, hodil po gozdu, se izogibal ljudem, v nekem gozdu so nato počivali do večera in po tem, ko so ga prijeli policisti, je tožnik vložil prošnjo. Po presoji sodišča tudi ta tožnikova ravnanja kažejo na to, da je njegov cilj Italija in utemeljuje zaključek toženke, da je prošnjo v Sloveniji vložil le zato, ker so ga prijeli policisti, kar potrdi tudi sam, ko pove, da če ga ne bi prejeli policisti, bi šel v Italijo. Policije tožnik ni poklical sam, po prehodu meje se je namenoma izogibal ljudem, zato je pravilna ugotovitev toženke, da je bila Slovenija le tranzitna država do Italije. Upoštevaje vse navedene okoliščine tožnika, je zato toženka tudi po oceni sodišča pravilno ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

25. Sodišče na tem mestu poudarja, da sicer sprejema izpoved tožnika in mu verjame, da ima zdravstvene težave in da se ne počuti dobro. Vpogled v zdravniško potrdilo z dne 1. 3. 2022 dokazuje, da je tožnik obravnavan s strani pristojnega specialista in tožbenih navedb o samomorilnih mislih ne dokazuje. Iz zdraviliškega potrdila z dne 1. 3. 2022 namreč izhaja, da je prof. dr. D. D. ugotovil, da ima tožnik nočne more o preteklih dogodkih, kar podoživlja; da se prebuja ponoči in razmišlja o preteklih stvareh, da je ob tem prestrašen; da je pogovorljiv in ne navaja PTS ali suicidilnih mislih. Sodišče izpostavlja, da tožnik ne navaja, da v Centru za tujce ne bi imel primerne zdravstvene oskrbe in, da sam pove, da je hrana dobra, na dodatno vprašanje svoje pooblaščenke pa, da pa mu hrana ne da dovolj energije. V Centru za tujce ga moti predvsem to, da so povsod zidovi. Sodišče sicer sprejema tožnikovo zavračanje izrečenega ukrepa, vendar pa ti občutki in stališča tožnika ne morejo dobiti pravnega varstva v postopku, v katerem se tožnik nahaja.

26. Tožbeni ugovori v zvezi s situacijo zaradi ukrajinskih beguncev, za ta spor niso relevantni, ker je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost izpodbijanega sklepa (omejitev gibanja) in ne dublinski postopek niti odločanje o prošnji za mednarodno zaščito.

27. Toženka je tako po presoji sodišča po ugotoviti, da je podan objektivni kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 in po ugotovljenih tožnikovih osebnih okoliščinah, pravilno ugotovila, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega iz Republike Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka. Navedene tožnikove individualne okoliščine tudi po presoji sodišča namreč izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, ki jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške in Bolgarije preden je odločeno o prošnji, nezakonito prehajanje mej, skrivanje pred ljudmi v gozdu, da je zaprosil za zaščito v Sloveniji le zato, ker so ga prijeli policisti, da je njegova ciljna država Italija, kamor bi šel tudi, če v Sloveniji ne bi mogel ostati, dokazujejo tudi po presoji sodišča realno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III, zato tudi tožbeni očitek o pomanjkanju presoje sorazmernosti ukrepa ni utemeljen.

28. Odločitev toženke je na podlagi navedenega pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako tudi Upravno sodišče RS v IU1999/2022-14 z dne 21. 2. 2022. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 4 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.