Jedro

V ponovnem postopku reševanja zadeve upravni organ ni pravilno upošteval stališča sodišča, saj ni opravil ugotovitvenega postopka tako, da bi bil mogoč nesporen zaključek, čigav je podpis na povratnici z dne 6. 11. 2001, s primerjavo nespornih podpisov, ki se nahajajo v upravnem spisu. Šele ob nesporni ugotovitvi, da je podpis na povratnici z dne 6. 11. 2001 podpis matere A.A., bo mogoč sklep, da A.A. odločba ni bila pravilno vročena z osebno vročitvijo.

Posledično je sporna tudi razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Kolikor je denacionalizacijski upravičenec D.D., je utemeljena razveljavitev klavzule pravnomočnosti celotne denacionalizacijske odločbe, saj sta bila C.C. in A.A. zgolj vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Kolikor pa sta vlagatelja tudi denacionalizacijska upravičenca, pa bo treba pri razveljavitvi klavzule pravnomočnosti, če se bo ugotovilo, da bo treba ugoditi zahtevi za vročitev odločbe, upoštevati navedeno, in razveljaviti pravnomočnost zgolj v delu, ki se nanaša na A.A. podržavljeno premoženje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-4/2012-12 z dne 25. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugodil zahtevi A.A. za vročitev odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001, v 2. točki razveljavil potrdilo Upravne enote Ljubljana o pravnomočnosti odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001 z datumom pravnomočnosti 22. 11. 2001, ter v 3. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi navaja, da je odločal o zahtevkih A.A. z dne 5. 4. 2012, v ponovnem postopku, v skladu z navodilom iz sodbe Upravnega sodišča I U 1765/2012 z dne 12. 3. 2013. V zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2011 ugotavlja, da ta vlagateljem ni bila pravilno vročena, zato zahtevi za vročitev odločbe in razveljavitev njene pravnomočnosti ugodi.

2. Drugostopni organ je pritožbo Slovenske odškodninske družbe (SOD) zavrnil. V zvezi z ugovorom, da je na povratnici, s katero se je zavrnilna odločba vročila A.A., njegov podpis, odgovarja, da odločba ni bila osebno vročena, ter da zato ni mogoč zaključek, da je bila vlagatelju A.A. odločba pravilno vročena, saj je bila vročena z roza povratnico, ki ne omogoča, da vročitelj zabeleži vsa dejanja vročanja, kot določa 87. člen ZUP. Zavrača ugovor, da je nepravilna odločitev organa, da se za celotno odločbo razveljavi pravnomočnost, glede na 12. člen ZUP/86. V zvezi z ugovorom, da SOD ni bila dana možnost, da se opredeli pred odločitvijo, pa ugotavlja, da gre sicer za kršitev pravil upravnega postopka, ki pa niso bistvene tudi iz razloga, ker je že sodišče ugotovilo dejstvo, da ni mogoč zaključek, da je bila vlagatelju A.A. odločba pravilno vročena.

3. Tožnica v tožbi navaja, da organ ni upošteval napotila iz sodbe Upravnega sodišča I U 1765/2012. Organ je v sklepu zgolj navedel, da odločba z dne 29. 10. 2001 A.A. ni bila pravilno vročena, pri tem pa ni ugotavljal, ali je na povratnici podpis A.A. ali ne. Ta sicer zatrjuje, da na povratnici ni njegovega podpisa, vendar bi se moral o tem organ predhodno ustrezno prepričati in šele na to odločiti, ali je o tem resnično tako. Ugotavlja, da je podpis na povratnici izrazito podoben tistemu na pooblastilu B. z dne 20. 12. 1993, za katerega pa ni sporno, da je resnični podpis A.A. Upravni organ je o spornem dejstvu presodil povsem brez dokazne ocene. V ponovljenem postopku tudi ni bilo razčiščeno in nedvomno ugotovljeno, čigav je podpis na povratnicah, in ali ni morebiti obe povratnici vendarle podpisal sin A.A. in ne C.C. (izhajajoč iz ugotovitev tudi Upravnega sodišča, da je na povratnici za oba isti podpis). V tem primeru bi bilo potrebno ugotoviti, da sploh ni šlo za primer posrednega vročanja, pač pa za povsem običajno osebno vročitev po določbah ZUP/86. Meni tudi, da ni pravilna odločitev prvostopnega organa z vidika, da se za celotno odločbo z dne 29. 10. 2001 razveljavi pravnomočnost. Iz dokumentacije, ki jo je prejela SOD, izhaja, da ta postopek teče samo za del, ki se nanaša na upravičenca A.A. Pravnomočnost v delu, ki se nanaša na bivšo lastnico C.C., ne more biti vprašljiva, saj tozadevno ni bilo vloženo nikakršno pravno sredstvo, s katerim bi se izpodbijala pravnomočnost odločitve o zavrnitvi njenega dela zahtevka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4. Stranka z interesom v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da z mamo C.C. nista živela v skupnem gospodinjstvu. Vlogo je vložil, ko je slučajno pri mami konec meseca marca 2012 našel nekaj listin, ki so se nanašali na denacionalizacijski postopek, med njimi tudi zahtevano odločbo, ki mu nikoli ni bila vročena v skladu z določbami ZUP. Meni, da je upravni organ v postopku upošteval vse napotke iz sodbe Upravnega sodišča, ter da podpis na povratnici z datumom 6. 11. 2001 ni njegov. Nasprotuje trditvi tožeče stranke, da je podpis na povratnici izrazito podoben podpisu na pooblastilu B. z dne 20. 12. 1993, za katerega pa ni sporno, da je resnično podpis A.A. Podpis na tem pooblastilu ni njegov, saj je ves denacionalizacijski postopek vodila mama C.C. Zatrjuje, da sta v denacionalizacijskem spisu dve listini, na katerih je njegov podpis in sicer na zahtevi za denacionalizacijo z dne 1. 12. 1993 in 6. 12. 1993. Primerjava teh pokaže, da je njegov podpis bistveno drugačen od podpisa na obeh roza povratnicah. Kot neutemeljen pa zavrača tudi ugovor, da ni pravilna ugotovitev o razveljavitvi pravnomočnosti za celotno odločbo. Gre za vračilo premoženja upravičencu (očetu D.D.), ki je bil lastnik nepremičnine v času prehoda premoženja iz osebne sfere v družbeno – odločba z dne 8. 6. 1959. Bistven je zahtevek bivšega lastnika, ki je bil v tem primeru vložen po vlagateljih A.A. in C.C. kot dedičev. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Iz sodbe I U 1785/2012 z dne 12. 3. 2013 izhaja stališče sodišča, da v zvezi z vročitvijo odločbe z dne 29. 10. 2001, vročitve družbi B. ni mogoče šteti za pravilno osebno vročitev stranki, v skladu s 87. členom ZUP/86. Iz roza povratnic pa izhaja, da je bilo pisanje vročeno 6. 11. 2001 tudi vlagateljema. Na povratnici je za oba vlagatelja isti podpis in datum 6. 11. 2001, zato je sodišče navedlo, da ni mogoč zaključek, da je bila tožniku odločba pravilno vročena s posrednim vročanjem prek matere C.C. (stališče drugostopnega organa v odločbi Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4904-7/2012-2-06421129 z dne 6. 11. 2012), ker vročevalec ni ravnal po pravilih, predpisanih za posredno vročanje (84. - 86. člen ZUP/86).

8. Nesporno v zadevi je, da je predmet odločanja zahteva za vročitev odločbe z dne 29. 10. 2001, ki jo je vložil A.A. Tako je bilo tudi ob presoji odločb v sodbi I U 1765/2012 z dne 12. 3. 2013. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa upravni organ ni pravilno upošteval stališča sodišča, saj ni opravil ugotovitvenega postopka tako, da bi bil mogoč nesporen zaključek, čigav je podpis na povratnici z dne 6. 11. 2001, s primerjavo nespornih podpisov, ki se nahajajo v upravnem spisu. Šele ob nesporni ugotovitvi, da je podpis na povratnici z dne 6. 11. 2001 podpis matere A.A., bo mogoč sklep, da A.A. odločba ni bila pravilno vročena z osebno vročitvijo. Kolikor pa bo med strankami sporno, čigav je podpis na povratnici (A.A. ali C.C.), pa naj postavi izvedenca grafologa, k plačilu predujma za izvedenca pa pozove tistega, katerega trditev bo štel za manj verjetno. V drugi stopnji postopka, kolikor bo ugotovljeno, da podpis ni od A.A., pa bo moral organ ugotavljati, ali je bil tožnik z odločbo z dne 29. 10. 2001 seznanjen, vendar v pritožbenem roku pritožbe ni vložil, kar A.A. v dosedanjem postopku v vlogah zanika, zato ga bo moral o tem dejstvu zaslišati. Šele ob tako ugotovljenih dejstvih bo organ o zahtevi za vročitev odločbe odločil. 9. Posledično je sporna tudi razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. V zvezi s tem pa sodišče, glede na ugovor tožeče stranke, da ni podlage, da se razveljavi pravnomočnost glede celotne odločbe, poudarja, da je v obravnavanem primeru, ko sta bila vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka tako A.A. kot C.C., pred razveljavitvijo pravnomočnosti treba ugotoviti, kdo je v obravnavanem postopku denacionalizacijski upravičenec. Kolikor je denacionalizacijski upravičenec D.D., je utemeljena razveljavitev klavzule pravnomočnosti celotne denacionalizacijske odločbe, saj sta bila C.C. in A.A. zgolj vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Kolikor pa sta vlagatelja tudi denacionalizacijska upravičenca, pa bo treba pri razveljavitvi klavzule pravnomočnosti, če se bo ugotovilo, da bo treba ugoditi zahtevi za vročitev odločbe, upoštevati navedeno, in razveljaviti pravnomočnost zgolj v delu, ki se nanaša na A.A. podržavljeno premoženje. Tako stališče je tudi v skladu z določbo 12. člena ZUP/86. 10. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je sklep prvostopnega organa nezakonit. Sodišče ga je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponoven postopek.

11. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.