Jedro

Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnika, da je škoda nastala in kje je nastala. Ugotovitev, ali so njegove navedbe o nastali škodi zadostno substancirane za ugoditev tožbenemu zahtevku, pa bo predmet nadaljnje presoje sodišča prve stopnje in za odločitev o pristojnosti niso relevantne. Pravilo o posebni pristojnosti, ki je kot odstopanje od načela določitve pristojnosti na podlagi kraja stalnega prebivališča tožene stranke določeno v členu 7 točki 2 Uredbe, temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela procesne ekonomije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 5. 2016 odločilo, da se ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zoper pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji zavrne.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni podala nobenih navedb o tem, kje ji je škoda nastala, saj je zatrjevala zgolj, da ji je nastala škoda na premičnih stvareh in višino škode. Sodišče prve stopnje si je preprosto izmislilo, da je škoda nastala na območju Republike Slovenije in s tem prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Glede na naravo premičnih stvari bi se te lahko nahajale kjerkoli, ne le v Republiki Sloveniji. Zgolj na podlagi sedeža tožnika pa tudi ni mogoče sklepati, da je škoda nastala v Republiki Sloveniji. Opozarja, da iz preskopih navedb tožnika ni mogoče razbrati, katera škoda je tožniku nastala, posredna ali neposredna. Sodišče EU šteje kot kraj škodnega dogodka le kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi kraj nastanka posredne škode. Vprašanje, ali je tožniku nastala posredna ali neposredna škoda je bistveno za odločitev o vprašanju pristojnosti. Če bi namreč veljalo tudi za nastanek posredne škode, kraj, kjer je škoda nastala, bi to pomenilo, da bi oškodovanec lahko posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, kar bi vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti in tudi do tako imenovanega. „forum shoppinga“. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami v spisu (tožbenimi trditvami). Glede na navedeno toženka predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijani sklep in odloči, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišča Republike Slovenije ter tožbo zavrže in tožniku naloži, da toženki povrne njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se ga da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo splošno pravilo o pristojnosti po členu 4 Uredbe od pravil o posebni pristojnosti po členu 5 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba)(1), v skladu s katerim so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene tudi pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 poglavja II Uredbe, naslovljenega „Pristojnost“. Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici (oziroma v tem primeru družba s sedežem v državi članici) je tako lahko v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (člen 7, točka 2, ki je v oddelku 2 poglavja II Uredbe). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, da se navedeno določilo nanaša tako na kraj, v katerem je nastala škoda (kraj, v katerem je dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, povzročilo škodo), kot na kraj ravnanja, s katerim je bila povzročena škoda (kraj vzročnega ravnanja), in je toženka lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, po izbiri tožnika, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU.(3)

7. Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnika, da je škoda nastala in kje je nastala.(2) V obravnavanem primeru iz celote tožbenih trditev izhaja, da so zaradi ravnanja toženke v Republiki Avstriji, ki je vzrok za nastalo škodo, nastale poplave na območju Republike Slovenije, ki so tožniku povzročile škodo na premičninah. V tožbi se je skliceval na priložen popis škode (A7), iz katerega izhaja, da mu je nastala škoda na čolnih, motorju, lesu za izdelavo ranc, veslih, mizah, klopeh, omarah, zahteva pa še povrnitev stroškov čiščenja mulja.(4) Tožniku, ki se ukvarja z neprofitno dejavnostjo v kraju M. (prevozi po reki), kar izhaja že iz njegovega imena(5), je torej nedvomno nastala škoda v Republiki Sloveniji. Pritožba skuša iz tožbenih trditev iztrgati zgolj en stavek o nastali škode, vendar pa je treba presojati celotne tožbene trditve, iz katerih pa je nedvomno mogoče razbrati, da je tožniku nastala škoda v Republiki Sloveniji. Tožnik je torej v zadostnem obsegu podal trditve o kraju nastanka škode za ugotovitev, da je za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije, zato sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da tožnik zahteva odškodnino za škodo, nastalo na območju Slovenije, ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank. Ugotovitev, ali so njegove navedbe o nastali škodi zadostno substancirane za ugoditev tožbenemu zahtevku, pa bo predmet nadaljnje presoje sodišča prve stopnje in za odločitev o pristojnosti niso relevantne.

8. Toženka neutemeljeno izpodbija presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti iz razloga, da iz preskopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, ali tožnik uveljavlja neposredno ali posredno škodo ter da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točki 2 Uredbe, ki določa pravilo o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj, kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino, npr. telo ali premoženje). Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino (v konkretnem primeru premično premoženje tožnika).

9. Pravilo o posebni pristojnosti, ki je kot odstopanje od načela določitve pristojnosti na podlagi kraja stalnega prebivališča tožene stranke določeno v členu 7 točki 2 Uredbe, temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitosti sodstva in načela procesne ekonomije.(6) Prav to pa je podano tudi v obravnavanem primeru, ko je celotna škoda zaradi vzročnega dejanja, do katerega je sicer prišlo na območju Republike Avstrije, nastala v Republiki Sloveniji. Ugotavljanje škode bo glede na citirano sodno prakso zagotovo najlažje na območju, kjer je škoda nastala, torej v Republiki Sloveniji.

10. Ker torej tožnik uveljavlja škodo na premičninah, ki mu je nastala v posledici poplav na območju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu sodišče, na območju katerega je nastala škoda, torej sodišče na območju Republike Slovenije. Tožnik je tako v skladu s pravom EU pravilno izbral pristojno sodišče, zato tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za tako imenovani forum shopping.

11. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Ki se uporablja v tej zadevi na podlagi prvega odstavka člena 66 Uredbe, ker je bila tožba v predmetnem sporu vložena po 10. 1. 2015, dne 4. 11. 2015. Op. št. (2) : A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 9 - 27. Op. št. (3) : Glej npr. sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-509/09 in C-161/10 z dne 25. 10. 2011, 41. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 28. točka obrazložitve.

Op. št. (4) : Sodišče sicer ni dolžno izvesti obsežnega dokaznega postopka (npr. zaslišati prič) glede določitve pristojnosti, lahko pa preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo. Tako sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. točka obrazložitve, sodba Sodišča EU v zadevi C-375/13 z dne 28. 1. 2015, 61. do 65. točka obrazložitve.

Op. št. (5) : V skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) mora biti v imenu društva oznaka, ki nakazuje na dejavnost društva.

Op. št. (6) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-189/08 z dne 16. 7. 2009, 24. točka obrazložitve.