Jedro

V dokaznem položaju, ko tožilec navede zadostna dejstva in predloži dokaze v podkrepitev utemeljenega suma ter neogibne potrebnosti pripora, obramba pa obstoju teh pogojev nasprotuje z navajanjem novih oziroma drugačnih dejstev, bo obramba tožilčeve argumente lahko ovrgla le, če bo tudi sama izkazala določeno stopnjo verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 15933/2013 z dne 3. 4. 2013 zoper obdolženega D. V. odredila pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 15933/2013 z dne 5. 4. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi kršitev pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave in g) točke tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Navaja, da je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora v podkrepitev utemeljenega suma, da je obdolženec prepovedano drogo prenašal z namenom prodaje navedla argument, da ni mogoče z nobenim spisovnim podatkom potrditi obdolženčeve trditve, da je zaposlen in da prejema 1000 € mesečne plače. Po oceni zagovornika je tovrstna argumentacija neposredni napad na obdolženčevo pravico do domneve nedolžnosti. Po navedbah zagovornika je isto kršitev zagrešil tudi senat, ki je v sklepu, s katerim je zavrnil zagovornikovo pritožbo, navedel, da obdolženi ni dokazal, da res zasluži 1000 € mesečne plače ter da ni uspel dokazati drugačne prognoze svojih bodočih ravnanj, kot je tista iz izpodbijanega sklepa, in sicer da bo na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Navaja, da obdolženci niso v nobeni fazi kazenskega postopka dolžni dokazovati ničesar, pač pa je dokazno breme na strani države. Obdolžencu očitati, da v postopku nekaj ni uspel dokazati obenem pomeni tudi odreči mu privilegij zoper samoobdolžitev. Po oceni zagovornika, koncepcija, da mora obdolženec karkoli v postopku dokazati, sili obdolženca k priznanju.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati. Sicer pa je, po njegovem mnenju, sodišče pravilno zaključilo, da ni z ničemer izkazano, da bi obdolženec zaslužil 1000 € mesečno ter da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri argumentih zahteve ter še navedel, da je vprašanje dokaznega bremena ter vprašanje, ali je v postopku spoštovana ustavna pravica do domneve nedolžnosti procesnopravne in ne dejanske narave.

B.

5. Iz domneve nedolžnosti (27. člena Ustave), ki je tesno povezana z obdolženčevo pravico do molka (29. člen Ustave) izhaja, da je dokazno breme (onus probandi) na tožilcu oziroma državi. Iz tega sledi, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Državni tožilec mora dokazati vse prvine obtožnice, medtem ko se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in mu ni treba dokazovati ničesar. Domneva nedolžnosti pa ne zavezuje sodišča samo pri odločanju o krivdi, temveč tudi pri odločanju o odreditvi pripora. Na tožilcu je dokazno breme obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, ter neogibne potrebnosti pripora. V dvomu mora sodišče odločiti, da pogoji za pripor ne obstajajo(1).

Kršitev navedenih ustavnih jamstev bi bila torej podana tedaj, ko bi sodišče izhajalo iz domneve, da so pogoji za poseg v obdolženčevo osebno svobodo podani, obdolženec pa bi moral z aktivno udeležbo v postopku to tezo ovreči. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

6.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče na podlagi predloga državne tožilke, podanega na naroku dne 3. 4. 2013, ugotovilo, da naj bi obdolženec prenašal večjo količino heroina (38,90 g), ki zadostuje za najmanj 40 do 80 odmerkov heroina, da so bili osumljencu zaseženi številni bankovci (44 bankovcev po 20 €, 2 bankovca po 10 €, 2 bankovca po 5 € ter bankovec po 100 USD) ter da obdolženec nima redne zaposlitve. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obdolženec zaseženo drogo prenašal z namenom prodaje. Prav tako prepričljiv je sklep sodišča, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, saj je bil že obsojen, in sicer zaradi kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ in prikrivanja po prvem odstavku 221. člena v zvezi s 25. členom KZ, za kar mu je bila izrečena enotna kazen osem let in štiri mesece zapora. Po oceni sodišča je osumljenec s tem pokazal visoko stopnjo vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, obe dejanji pa sta bili storjeni iz koristoljubnih nagibov. Obdolženčevo predkaznovanost (da mu je bila izrečena tudi kazen izgona tujca iz države) je sodišče upoštevalo tudi pri presoji nevarnosti, da bo obdolženec pobegnil. Ob tem je še navedlo, da obdolženec v Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, da nima zaposlitve ter da naj bi na dan prijetja poskušal zbežati pred policisti. Iz navedenega torej izhaja, da preiskovalna sodnica pripor zoper obdolženca ni odredila zato, ker obdolženec ne bi uspel ovreči izhodiščne teze o obstoju pogojev za pripor, temveč je presodila, da je državna tožilka s potrebno stopnjo verjetnosti dokazala, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter potek kazenskega postopka.

7. Pri presoji dopustnosti posega v obsojenčevo pravico do osebne svobode je preiskovalna sodnica ocenila tudi obdolženčev zagovor, da je zaposlen na črno ter da prejema 1000 € mesečnega plačila. V obrazložitvi sklepa je navedla, da te obdolženčeve trditve ni mogoče potrditi z nobenim podatkom v spisu, saj obdolženec imena delodajalca ni želel povedati, prav tako pa tudi ni mogoče dobiti dokazov izplačani plači, saj naj bi jo prejemal na roke, delal pa naj bi na črno. Senat je v zvezi s tem še navedel, da tudi če bi obdolženec res zaslužil 1000 € mesečno, česar pa ni dokazal, bi bilo skrajno nenavadno, da bi kupoval drogo na zalogo.

8. Stališče zagovornika, da naj bi sodišči s takšno presojo kršili domnevo nedolžnosti ter privilegij zoper samoobtožbo je zmotno. Kot je bilo že navedeno je sodišče presodilo, da je državna tožilka s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj pogojev za odreditev pripora. V dokaznem položaju, ko tožilec navede zadostna dejstva in predloži dokaze v podkrepitev utemeljenega suma ter neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka, obramba pa obstoju teh pogojev nasprotuje z navajanjem novih oziroma drugačnih dejstev, bo obramba tožilčeve argumente lahko ovrgla le, če bo tudi sama izkazala določeno stopnjo verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev.(2) V nasprotnem primeru se namreč dokazna ocena sodišča ne bo v ničemer spremenila in bo to narekovalo sklep, da je država dokaznemu bremenu zadostila. Zaključek sodišča, da obramba ni uspela izpodbiti teze tožilstva, ki je podkrepljena z zadostnimi dokazi, zato ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na obrambo. Vprašanje, ali je obdolženec argumente tožilstva omajal že s svojim zagovorom, pa je vprašanje dejanske narave, ki ne more biti predmet odločanja v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

9. Navedeno stališče ne spregleda, da mora sodišče v kazenskem postopku tudi po uradni dolžnosti preizkusiti dejstva, ki so obdolžencu v korist (17. člen ZKP). Vendar je v postopku odločanja o odreditvi pripora izvajanje dokazov v korist obdolženca nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih). Preiskovalni sodnik mora o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, relevantnih v tej fazi postopka.(3) C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

11.

Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, tč. 72. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 288/2008 z dne 18. 9. 2008. Op. št. (3): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 24252/2012-1289 z dne 21. 6. 2012.