Jedro

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.

Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo odločb toženca št. ... z dne 20. 12. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter plačilo stroškov upravnega postopka zavrglo (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 5. 11. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 (II. točka izreka) in naložilo tožencu, da tožniku povrne 160,62 EUR postopka, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da sta v primeru tožnika odločbi toženca z dne 24. 6. 2013 in 5. 11. 2013 izdani skladno s predpisi in napotki Ustavnega sodišča RS in sta sanirali stanje odločb z dne 27. 8. 2012 in 20. 12. 2012, izdanih na podlagi neustavnih določb ZUJF. Tožniku je bila že vrnjena pokojnina na raven, kakršna je bila pred sprejetjem neustavnih določb ZUJF in usklajena, prav tako so že bile izplačane vse neto razlike v pokojnini. Štelo je, da pravni interes tožnika za izpodbijanje odločb toženca z dne 20. 12. 2012 in 27. 8. 2012 ni podan, saj tožnik več kot je pridobil z dokončno odločbo z dne 5. 11. 2013 v zvezi z odločbo z dne 24. 6. 2013 ne more pridobiti tudi glede stroškov upravnega postopka ter tako tožnik pravnega interesa na odpravo odločb, ki ga je imel ob vložitvi tožbe več nima, zato je tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je sodišče spregledalo, da odločbe sprejete na podlagi ZOPRZUJF-a, to sta odločbi toženca z dne 24. 6. 2013 in 5. 11. 2013 nista pravnomočni, saj jih tožnik izpodbija v predmetnem postopku in je tako sodišče spregledalo, da se v izpodbijani sodbi citirane odločbe pritožbenega sodišča sklicujejo na pravnomočne odločbe, sprejete na podlagi ZOPRZUJF kot razlog, zaradi katerega tožniki v opredeljenih zadevah niso mogli izboljšati položaja z izpodbijanjem prvotnih odločb o neustavni, negativni uskladitvi pokojnine na podlagi ZUJF. Sodišče je tako napačno ugotovilo, da naj bi odločbi z dne 27. 8. 2012 in z dne 20. 12. 2012 za tožnika že izgubili vsakršen pravni učinek in je takšen zaključek materialnopravno zmoten in temelji na napačnih dejanskih ugotovitvah. Vsebina in učinek odločbe z dne 26. 6. 2013 se glede zahtevka tožnika v predmetnem postopku in z vsebino in učinkom izpodbijanih odločb ne prekriva in ne drži, da tožnik na podlagi v predmetnem postopku izpodbijanih odločb ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Odločba z dne 24. 6. 2013 se nanaša na višino pokojnine tožnika od dne 23. 3. 2013, medtem ko se izpodbijani odločbi nanašata na obdobje od 1. 6. 2012 dalje. Obdobje od 1. 6. 2012 dalje do 23. 3. 2013 odločba z dne 24. 6. 2013 ne ureja. Tožnik ima še vedno pravni interes, da izpodbija odločbe, saj bo le z odpravo izpodbijanih odločb dosegel, da znižanje pokojnine, ki je bilo od 1. 6. 2012 dalje z navedenima odločbama brez dvoma protiustavno izvršeno, zanj ne bo imelo nobenega učinka in bo tudi za to obdobje učinkovala pravnomočna odločba z dne 12. 5. 1993 in z dne 9. 3. 2000, na podlagi katere ima pravico do pokojnine v polni višini. Vsebinska razlika med učinkom odprave v tem postopku izpodbijanih odločb in odločbo z dne 24. 6. 2013 je tudi v tem, da odločba z dne 24. 6. 2013 ne ureja plačila zakonskih zamudnih obresti zaradi protiustavno okrnjene pokojnine. Pritožba nadalje meni, da se določbe ZOPRZUJF-a nanašajo na uživalce pokojnin, katerim je bilo s pravnomočno odločbo na podlagi ZUJF poseženo v pokojnino. Pri tem tožnik med te uživalce ne spada in zanj ne obstoji obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča, ampak zgolj pravica do pokojnine, ko je bila prvotno odmerjenega pred uveljavitvijo ZUJF. Sodišče bi moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku in mu priznati tudi vse priglašene stroške. Pri tem je tudi zmotno zaključilo, da se v sodnem postopku prizna nagrada za narok samo enkrat, saj je sodna praksa že oblikovala stališče, da se v sodnem postopku prizna nagrada za narok tudi v ponovljenem postopku, prav tako bi mu moralo priznati in odmeriti celotno priglašeno nagrado za upravni postopek, saj je bil tožnik, zaradi začetega postopka po uradni dolžnosti prisiljen vložiti pritožbo zoper upravno odločbo toženke, odločitev o obrestih se v okviru odločanja o stroških in o njihovi višini po prepričanju tožnika ne bi smela upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno utemeljevalo zavrženje tožbe v delu, kjer tožnik zahteva odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 12. 2012 in z dne 27. 8. 2012 s tem, da ni podan pravni interes tožnika, ker tožnik več kot je pridobil z dokončno odločbo z dne 5. 11. 2013 v zvezi z odločbo z dne 24. 6. 2013 ne more pridobiti.

5. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Prvič je odločilo s svojo odločitvijo pod opr. št. Psp 94/2015 z dne 9. 7. 2015. Pritožbi strank je delno ugodilo in sodbo v 3., 4. in 5. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Zavrnilo je pritožbo tožnika zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti v znesku 157,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2013 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 1.330,97 EUR od 29. 6. 2013 dalje do plačila. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS na tožnikov predlog s sklepom VIII Dor 91/2015 z dne 10. 12. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožena stranka uživalcem pokojnine, ki so vložili tožbe zoper odločbe o znižanju pokojnin, dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneskov premalo plačanih pokojnin.

6. S sklepom opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016 je Vrhovno sodišče RS revizijo ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje (Psp 94/2015 z dne 9. 7. 2015) v II. točki izreka sodbe in sodbo sodišča prve stopnje (IV Ps 3677/2012 dne 9. 12. 2013) v II. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj zavrnitev tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti zmotno utemeljevali s sklicevanjem na določbe Zakona o odpravi posledice razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013), ki je odpravljal posledice razveljavljenih odločb ZUJF. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi. Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke.

7. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS nadalje izhaja, da je bila pravica tožnika do plačila razlike pokojnine realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih.

8. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke z dne 20. 12. 2012 in 27. 8. 2012, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Pri tem bo upoštevalo, da ugotovitvena odločba z dne 27. 8. 2012 v zvezi z odločbo z dne 20. 12. 2012, s katero se je tožniku na podlagi določb ZUJF protiustavno znižala starostna pokojnina, ni postala pravnomočna, saj je z razveljavitvijo določb drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2014 odpadla materialnopravna podlaga za izdajo citiranih odločb. 9. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odpravo odločb z dne 24. 6. 2013 in 5. 11. 2013. Že v sklepu opr. št. Psp 94/2015 z dne 9. 7. 2015 je zavzelo stališče o vsebinski povezanosti obeh zadeve (točka 10 obrazložitve). V kolikor v predmetni zadevi prvostopenjsko sodišče ugotovi, da odločitev tožene stranke glede izdanih odločb z dne 27. 8. 2013 v zvezi z odločbo z dne 20. 12. 2012 ni zakonita in se odločbi odpravita, se vzpostavi stanje, kakršno je bilo z izdajo odločb z dne 12. 5. 1993 oziroma z dne 9. 3. 2010 in v posledici tega tudi ni prave podlage z odločbi z dne 24. 6. 2013 in 5. 11. 2013. 10. Prvostopenjsko sodišče bo upoštevajoč tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016 v ponovnem sojenju odločalo tudi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti in o stroških upravnega ter sodnega postopka.

11. Glede na navedeno in v skladu s 355. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrača v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).