Jedro

Dodatek k pogodbi ne pomeni nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Sklenjen je bil zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ker je v vmesnem času prišlo do več delitev parcel, ki so bile predmet osnovne pogodbe iz leta 1988, pa je bilo veljavno, saj vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo v takratni ureditvi ni imel konstruktivnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti prvi toženki 895,97 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dodatka št. 1 s 13. 7. 2001 k pogodbi o oddaji pravice za gradnjo ... na nezazidanem stavbnem zemljišču v območju urejanja MM 7/1 Zalog št. ..., ki sta ga sklenili toženki za del nezazidanih stavbnih zemljišč s parc. št. ..., vse k.o.... Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta presodili, da ni podan ničnostni razlog iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker sporni dodatek ne pomeni razpolaganja v smislu navedene zakonske določbe.

2. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi, podrejeno označeni še kot predlog za dopustitev revizije, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se z razlogi, da je šlo le za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, saj je treba prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen razumeti kot prepoved vsakršnega razpolaganja, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s stališčem sodne prakse iz sodbe VS RS I Up 786/99, tožnik pa omenja tudi, da je Upravno sodišče v Ljubljani v odločbi U 1080/2005 z 20. 9. 2007 glede istega aneksa navedlo, da ne izkazuje pravice gradnje in da je treba upoštevati namen prepovedi iz navedene zakonske določbe.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotnima strankama, ki sta nanjo odgovorili. Prva toženka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije, omenja pa tudi vprašanje tožnikovega pravnega interesa. Odgovora druge toženke revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker ga je vložila brez odvetnika; da ima njegova sestavljalka opravljen pravosodni izpit, pa ne zadostuje, saj ni niti zatrjevano, da bi bila tudi zakonita zastopnica druge toženke (primerjaj tretji in četrti odstavek 86. člena in drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da tudi ni upoštevalo tožnikovega „podrejenega“ predloga za dopustitev revizije, saj je tožnik pri tem očitno prezrl prehodno določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D, po kateri se spremenjene določbe ne uporabljajo v postopkih, v katerih je bila pred uveljavitvijo novele (1. 10. 2008) izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V tej zadevi je bila prvostopenjska sodba izdana 22. 4. 2008. Uporaba dosedanjega zakona pomeni tudi, da je označena vrednost spornega predmeta 2.500.000 SIT oziroma sedaj 10.432,31 EUR zadostna za dovoljenost revizije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po prvem in drugem odstavku 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to prepovedjo, pa so nični. Res je, da po ustavljeni sodni praksi za ugotovitev ničnostnega razloga zadostuje že samo možnost vrnitve (kar je tožnik razlagal tudi kot možnost boljšega pogajalskega izhodišča v denacionalizacijskem postopku – glede na dejstvo, da je centralna čistilna naprava že zgrajena), vendar v obravnavani zadevi ne gre za to vprašanje, pač pa, ali sporni dodatek res pomeni nedovoljeno razpolaganje. Šele v primeru pozitivnega odgovora bi se bilo treba ukvarjati tudi z vprašanjem, ali je pravilno tožnikovo stališče o možnosti vrnitve oziroma možnosti boljših pogajalskih izhodišč, s čimer je utemeljeval tudi svoj pravni interes. Vendar je bil odgovor obeh sodišč na prvo postavljeno vprašanje negativen. Ker se revizijsko sodišče s tem odgovorom strinja, podrobnejši odgovor na vprašanje o tožnikovem pravnem interesu, ki ga prva toženka ponovno načenja v odgovoru na revizijo, ni potreben.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je do prenosa pravice uporabe od prve toženke na drugo toženko prišlo že pred uveljavitvijo Zden, in sicer v letu 1988 na podlagi pogodbe o oddaji takrat še parcelne št. ... k.o. ... v gradnjo drugi toženki ter v skladu z odlokom o lokacijskem načrtu, lokacijskim dovoljenjem in delnim enotnim gradbenim dovoljenjem. Tudi gradnja prve faze centralne čistilne naprave se je začela že pred uveljavitvijo zakona. Po njegovi uveljavitvi pa je prišlo do več delitev, med drugim tudi omenjene parcele, ki je bila razdeljena na več manjših parcel, med njimi na sedaj sporne parcele. To jasno izhaja že iz samega spornega dodatka, v katerem je pojasnjeno, da je sklenjen zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da dodatek št. 1 s 13. 7. 2001 ne pomeni nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Do veljavnega razpolaganja je prišlo že pred uveljavitvijo ZDen. Pravilnim razlogom obeh sodišč revizijsko sodišče še dodaja, da se v prejšnjem sistemu družbene lastnine za veljaven prenos pravice uporabe ni zahteval tudi vpis v zemljiško knjigo, ki zato v takih primerih ni imel konstitutivnega pomena. V mnogih primerih je po uveljavitvi nove pravne ureditve prihajalo do težav, ker prenosi pravice uporabe na družbeni lastnini iz zemljiškoknjižnih podatkov niso bili razvidni. Že ta okoliščina je v obravnavanem primeru narekovala izdajo ustrezne listine, toliko bolj pa jo je narekovala dodatna okoliščina, da v pogodbi s 27. 12. 1988 opredeljena parcela kot taka ni več obstajala, ker je prišlo do njene delitve. Uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zato v obravnavani zadevi ne pomeni nedovoljenega razpolaganja in tudi ne pomeni poslabšanja položaja tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca. Zmotno je tožnikovo stališče, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse. Enako stališče je revizijsko sodišče že zavzelo, nazadnje npr. v zadevi II Ips 1155/2008. V zadevi I Up 786/99, na katero se sklicuje tožnik, je bila obravnavana drugačna situacija, saj se je presojalo o vplivu statusne spremembe zavezanca na položaj denacionalizacijskega upravičenca. Tudi razlogi Upravnega sodišča RS za odpravo delnega enotnega gradbenega dovoljenja in vrnitev zadeve v nov upravni postopek, v delu, v katerem se ukvarjajo z istim aneksom, na odločitev v tej pravdni zadevi ne morejo vplivati, saj omenjena odločba ne pomeni pravnomočne odločitve, matično področje za odločanje o ničnosti pravnega posla zaradi kršitve prepovedi razpolaganja pa je v civilni pravdi.

8. Tožnik je v reviziji navedel, da uveljavlja tudi revizijski razlog iz druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar v razlogih uveljavljane procesne kršitve ni opredelil, zato je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

9. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora je odločilo, da jih mora tožnik povrniti prvi toženki (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).