Jedro

ZDen dopušča uveljavljanje pravic po tem zakonu tudi pravnim naslednikom pravnih oseb. Dolžnost vlagatelja pa je, da k zahtevi za denacionalizacijo predloži dokaze o pravnem nasledstvu.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in delno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 11. 1. 2006, odpravila in nadomestila z novo, ki se glasi: Zahteva Sindikata B.B.B. za denacionalizacijo nepremičnin, stanovanjske stavbe v A., ... ulica št. ..., stoječe na parc. št. ... - hiša v izmeri 360 m2 in dvorišče v izmeri 258 m2 ter parc. št. ... - vrt v izmeri 590 m2, v času podržavljenja pripisanih pri zk. vl. št. ..., k.o. C., se zavrne. Prvostopni organ je z navedeno odločbo upravičencu B.B.B. vrnil podržavljeno premoženje v obliki odškodnine, obveznic SOD, v višini 676.861,08 DEM. V obrazložitvi je navedla, da je v zadevi sporna pravna kontinuiteta med društvom D.D.D. v A. in vlagateljem zahteve za denacionalizacijo B.B.B. oziroma pravno nasledstvo med D.D.D. v A. ter Zvezo E.E.E Tožena stranka glede na listine spisa (odločbo Narodne Vlade Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve z dne 22. 9. 1945, odločbo Okrajnega sodišča v A. z dne 21. 5. 1946, izdano v smislu Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo ter imovino, katero so jim odvzeli okupator in njegovi pomagači - Uradni list DFJ, št. 36/95, odločbo Vlade LRS, Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 5. 1947 ter Zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih - Uradni list FLRJ, št. 51/46 in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih - Uradni list FLRJ, št. 29/1947) ugotavlja, da je bilo premoženje, ki je predmet odločanja, podržavljeno društvu D.D.D., ki očitno, glede na takrat veljavne predpise o društvih, v času podržavljenja ni več delovalo oziroma njegovo delovanje po letu 1945 ni bilo obnovljeno. Po navedenem tožena stranka sklepa na podlagi prej omenjenih odločb in na podlagi določbe 31. člena Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih iz leta 1946 in njegove spremembe leta 1947, ki določa, da če društvo, ki je obstajalo že pred 6. 4. 1941, ne vloži prijave za obnovitev delovanja v omenjenem 6 mesečnem roku, ali če se takemu društvu obnovitev delovanja ne dovoli, postane njih premoženje splošno državno premoženje, ki se lahko da v upravo posameznim obstoječim društvom, če pa takega društva ni, pa se lahko odredi, kateri ustanovi naj se ta imovina izroči. Iz odločbe Vlade LRS z dne 5. 5. 1947 izhaja, da se premoženje D.D.D., glede na njegov podporno zavarovalni značaj, da v upravo Državnemu zavarovalnemu zavodu v F. - Ravnateljstvu za LRS, ki pa mora pri upravi tega premoženja upoštevati nekdanje koristi članov tega društva. Po presoji tožene stranke je utemeljeno sklepati, da D.D.D. po letu 1945 ni več delovalo oziroma svojega delovanja ni obnovilo, kar izhaja tudi iz izpisa arhiva G.G.G. Finančna sredstva društva je leta 1947 prevzel Državni zavarovalni zavod v F., 10 stavb na ... cesti v A. Mestni ljudski odbor A., nezazidane parcele v A., H. in F. pa pristojni mestni odbori. Dejstvo prenosa premoženja D.D.D. v SLP, v upravo Državnega zavarovalnega zavoda v F. ter nato v Mestno upravo nepremičnin MLO A. je razvidno tudi iz vpisov v zemljiški knjigi vl. št. ... k.o. C. Glede na navedeno je tako ugotoviti, da sindikalna organizacija E.E.E. ni bila lastnica zahtevanih nepremičnin v času njihovega podržavljenja, prav tako pa tudi ni podana pravna kontinuiteta med E.E.E. in D.D.D., kar pomeni, da niso podani pogoji za denacionalizacijo premoženja v korist B.B.B. Glede na navedeno meni, da ni mogoče sprejeti zaključka prvostopnega upravnega organa, da je podlaga za denacionalizacijo v korist B.B.B. podana.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da je izkazano pravno nasledstvo med bivšim lastnikom podržavljenega premoženja in tožečo stranko. Tožena stranka se sklicuje, da je bilo premoženje, podržavljeno društvu D.D.D., ki pa v času podržavljenja ni več delovalo, oziroma njegovo delovanje v letu 1945 ni bilo obnovljeno, kar je imelo za posledico, da se njegova imovina izroči, kar naj bi se zgodilo z odločbo Vlade RS z dne 5. 5. 1947, ko je bilo premoženje dano v upravljanje Državnemu zavarovalnemu zavodu. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na dopis Arhiva G.G.G., vendar pa dopis arhiva, ki ga je podpisal delavec arhivar, ne more imeti dokazne vrednosti v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka pa je z ustreznimi listinami dokazala, da je društvo D.D.D. v A. delilo usodo ostalih železniških društev, saj je bilo z odločbo Narodne Vlade Slovenije dne 22. 9. 1945 razpuščeno, njegova imovina pa je prešla na novo sindikalno organizacijo E.E.E., kar je razvidno tudi iz vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi pod zap. št. 9. Predmetno premoženje je bilo nato 6. 5. 1947 podržavljeno na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve Vlade Ljudske Republike Slovenije, kar je v zemljiški knjigi razvidno iz vpisa pod št. 10. Tako ne držijo trditve tožene stranke, da je bilo premoženje podržavljeno D.D.D. in prav tako ne držijo trditve tožene stranke, da je bilo to premoženje 5. 5. 1947 preneseno v upravljanje Državnemu zavarovalnemu zavodu. Glede v postopku izraženih dvomov, da bi naj Zveza E.E.E. prevzela le premoženje društva I.I.I. v A., pa je tožeča stranka dokazala, da je šlo za fuzijo društev in da je E.E.E. prevzela tudi društva in jih pripojila k svoji organizaciji. Društvo D.D.D. s pripojitvijo ni več imelo samostojne pravne osebnosti in je delovalo znotraj zveze. Tožeča stranka je v upravnem postopku v spis vložila dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 9. 1945, iz katerega je razvidna odločitev zveznega Tajništva E.E.E. za Slovenijo, da v svoji organizaciji vključi vsa železničarska društva in dopis društvu D.D.D. z dne 23. 6. 1946, iz katerega je razvidno, da je bil opravljen fuzijski občni zbor. Društvo je bilo očitno pripojeno k E.E.E. v času od septembra 1945 do junija 1946 in torej je več kot razumljivo, da društvo na podlagi Zakona o društvih iz leta 1946, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni moglo imeti in niti ni imelo interesa prijavljati obnovitev svojega delovanja. Društvo je znotraj E.E.E. obnavljalo svoje članstvo, kar je razvidno tudi iz v spis vloženih seznamov članov iz leta 1950 in 1951. Če mora tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku dokazati pravno nasledstvo (meni, da zadostuje verjetno pravno nasledstvo), velja tudi za toženo stranko, da mora dokazati nasprotno, in ne le verjetno nasprotno. Nenazadnje pa tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 27. 1. 2006, ki ga je pri Inštitutu ... naročila tožena stranka izhaja, da se o pravnem nasledstvu ni mogoče z gotovostjo izjasniti, zato tudi tožena stranka ni mogla svoje odločitve sprejeti z gotovostjo. Tožeča stranka pa še navaja, da je pri Upravni enoti A. vložila več denacionalizacijskih zahtev, ki temeljijo na enaki ali podobni pravni podlagi, pa ji je bilo v istovrstnem postopku s pravnomočno odločbo podržavljeno premoženje vrnjeno. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi v upravnem sporu ostaja sporno, ali je podana pravna kontinuiteta med društvom D.D.D. in vlagateljev zahteve za denacionalizacijo B.B.B. oziroma pravno nasledstvo med D.D.D. in Zvezo E.E.E. Glede pravnih oseb ZDen v 9.a členu določa, da je pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki je vložila zahtevo do 13. 5. 1995, upravičenec, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi tega zakona dne 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po pravu Republike Slovenije. ZDen torej dopušča uveljavljanje pravic po tem zakonu tudi pravnim naslednikom pravnih oseb. Dolžnost vlagatelja pa je, da k zahtevi za denacionalizacijo predloži dokaze o pravnem nasledstvu. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je torej na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, torej bi morala tožeča stranka, da bi bilo pravno nasledstvo nesporno izkazano, tega izkazati z vpisi v ustrezen register oziroma, ker gre za društvo, z vpisi v ustrezno evidenco pri upravnem organu, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 in kot je bilo predvideno za društva, ki so obstajala že pred vojno po Zakonu o društvih iz leta 1946 in njegovih spremembah v letu 1947. Vendar pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov, tožeča stranka takega dokaza o pravnem nasledstvu po D.D.D., kot je zgoraj navedlo sodišče, ni predložila. V tožbi meni, da zadostuje, da verjetno izkaže pravno nasledstvo, ker tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 27. 1. 2006 izhaja, da se o pravnem nasledstvu ni mogoče z gotovostjo izjasniti. Glede na naveden ugovor sodišče odgovarja, da bi morala tožeča stranka pravno nasledstvo nesporno izkazati, če ne z vpisi, pa s posrednimi dokazi, ki bi pravno kontinuiteto izkazovali.

Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da društvo D.D.D. ni prenehalo, ampak je bilo enkrat do junija 1946 pripojeno k Zvezi E.E.E., kar naj bi izhajalo iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 9. 1945 (A5), v katerem je navedena odločitev Zveznega tajništva E.E.E., da v svojo organizacijo vključi vsa železničarska društva ter iz dopisa društvu D.D.D. z dne 23. 6. 1946 (A6), iz katerega je razvidno, da je bil opravljen fuzijski občni zbor. Vendar tudi po mnenju sodišča tožeča stranka z navedenima dokaziloma ni dokazala zatrjevanega dejstva, torej spojitve D.D.D. z E.E.E., kar bi utemeljevalo njuno pravno kontinuiteto. Namreč po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila vsebino in pravni pomen odločb Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 22. 9. 1945 in št. ... z dne 5. 5. 1947. S prvo odločbo je bilo razpuščeno Društvo I.I.I. v F. ter premoženje razpuščenega društva ter v tem društvu združenih bivših železničarskih društev preneseno na E.E.E. Prva navedena odločba je v smislu pravnih pravil Zakona o društvih, shodih in posvetih Kraljevine Jugoslavije akt oblastnega organa o razpustitvi društva. Ne glede na to, da so v Uredbi Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne 2. 5. 1942 poimensko našteta društva, ki so se združila v Društvo I.I.I. in med njimi ni posebej navedeno D.D.D., je glede na besedilo odločbe (da so bila v Društvo I.I.I. spojena vsa bivša železničarska društva - stanovska, strokovna, zadružna, prosvetna, družabna in podporna) razumeti, da je s to odločbo prenehalo tudi navedeno društvo. Namreč navedena odločba je bila tudi pravna podlaga za prenos premoženja z društva D.D.D. na Zvezo E.E.E. Tožena stranka izhaja torej iz pravilnega stališča, da je bilo društvo D.D.D. razpuščeno, čeprav svoje stališče opira na drugo pravno podlago - določbo 31. člena Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih iz leta 1946 in njegove spremembe iz leta 1947. V kolikor pa oblastni akti izkazujejo, da je bilo društvo D.D.D. razpuščeno, torej da je njegova pravna osebnost prenehala z dnem 22. 9. 1945, pa tožnik ne more uspešno dokazati na podlagi posrednih dokazil, ob tehtanju dokazne vrednosti listin, da se je društvo D.D.D. spojilo z E.E.E. in tako nadaljevalo svojo pravno kontinuiteto v njej. Pravno nasledstvo med D.D.D. in E.E.E. torej na s strani tožeče stranke zatrjevani podlagi ni niti verjetno izkazano.

Nadalje je med strankama sporno, komu je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, podržavljeno. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 22. 9. 1945 je bilo premoženje razpuščenega društva preneseno na Zvezo E.E.E. Navedeno izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. ... k.o. C., vpis št. 9. Glede na namenskost premoženja društev je bilo z odločbo odločeno tudi o prenosu premoženja na subjekt s podobnimi cilji. Odločitev o prenosu na Zvezo je bila z odločbo z dne 5. 5. 1947 spremenjena in odločeno, da premoženje D.D.D. postane splošno ljudsko premoženje in preide v upravo Državnega zavarovalnega zavoda v F. - ravnateljstva za LRS. Odločba je bila izvršena v zemljiški knjigi pod zap. št. vpisa 10. Ta odločba torej ni podržavljala premoženja Zveze, ampak v skladu s tedanjo lastninsko ureditvijo opredelila lastninski značaj premoženja razpuščenih društev in z učinkom za nazaj vzpostavila na tem premoženju državno lastnino, pri čemer je že pri prvi dodelitvi premoženja Zvezi z odločbo z dne 22. 9. 1945, država razpolagala s premoženjem D.D.D. kot s svojim. Obe odločbi, s tem, da druga spreminja prvo, po mnenju sodišča dajeta podlago za sklepanje, da lastninska pravica ni bila odvzeta Zvezi, ampak je ta na njih kot državnih nepremičninah, pridobila le upravičenje do upravljanja. Obravnavano premoženje je torej postalo splošno državno premoženje v skladu z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih (Uradni list FLRJ, št. 29/47), po katerem je premoženje društev, ki niso izpolnjevala pogojev za nadaljnje delovanje, postalo splošno državno premoženje, o čemer je izdal odločbo pristojen organ (3. člen). Vpis državne nepremičnine v zemljiški knjigi - po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47) se je državna nepremičnina vknjižila v zemljiške in druge knjige, s katerimi se dokaže lastninska pravica na nepremičninah, kot splošno ljudsko premoženje z navedbo organa, ki mu je bila poverjena uprava premoženja (1. člen), ni bil konstitutiven. Točka a) 6. člena te Uredbe je namreč določala, da se nepremičnina, če ni vknjižena na državo, dokaže kot državno premoženje, če je prešla v državno last na podlagi zakona, z odločbo pristojnega organa. Zato se presoja, komu oziroma kdaj je obravnavano premoženje postalo državno premoženje, ne more opirati izključno na zemljiškoknjižne vpise. Ker je odločba z dne 5. 5. 1947, ki je premoženje društev opredelila kot SLP, spremenila odločbo z dne 22. 9. 1945, je dejansko ta vpis nadomestil prejšnji vpis lastninske pravice. Ne glede na to odločbo, ki naj bi ugotavljala, da je parcela postala SLP, po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da je šele s tem zakonom na njej prenehala lastninska pravica. Učinek podržavljenja je namreč nastopil že glede na prvo navedeni zakon oziroma odločbo z dne 22. 9. 1945. Ker torej obravnavano premoženje ni bilo podržavljeno Zvezi, je za odločitev ali je tožeča stranka denacionalizacijski upravičenec, nepomembno, če je pravni naslednik po njej. Zato se sodišče do tožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka utemeljuje to nasledstvo, ne opredeljuje. Prav tako pa tudi ni mogoče šteti, da je pravno nasledstvo izkazano, ker ga je za podanega štela Upravna enota v A., ko je odločala o zahtevku tožeče stranke za vrnitev drugih nepremičnin.

Na podlagi navedenega sodišča zaključuje, da je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prvostopnega organa in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, svojo odločitev pa, glede na v prvostopnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno utemeljila.

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP (Uradni list RS, št. 36/04) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1.