Jedro

Stranka postopka, ki zahteva izločitev uradne osebe, mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev, pri čemer je dokazno breme na njeni strani. Zgolj strankin dvom v nepristranost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe pa ne morejo vplivati na odločitev.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote A z dne 13. 6. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe iz postopka za izdajo dovoljenja za nabavo športnega oziroma varnostnega orožja, ker (pri)tožnik ni izkazal razloga za izločitev. V obrazložitvi ugotavlja, da je izločitev uradne osebe AA iz postopka zahteval (pri)tožnik in je zato je prvostopni organ pravilno odločal na podlagi določbe 1. odstavka 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUP), po kateri lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe tako iz razlogov po 35. členu ZUP kot tudi kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, pri čemer mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je podan kakšen razlog za izločitev, oziroma da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti AA, uradne osebe upravnega organa prve stopnje. Dalje tožena stranka navaja, da niti iz (pri)tožnikovega zahtevka za izločitev uradne osebe niti iz okoliščin, ki jih (pri)tožnik navedel ob ustnem zaslišanju niti iz pritožbe ne izhaja, da obstajajo izločitveni razlogi po 35. členu ZUP niti po 1. odstavku 37. člena ZUP niti ni (pri)tožnik izkazal drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti uradne osebe AA, čeprav je sicer sodelovala v več postopkih na prvi stopnji, v katerih je bil (pri)tožnik udeležen kot stranka. Tega ne spremeni niti okoliščina, da je uradna oseba AA že leta 1998 opravila več poizvedb, saj lahko upravni organ po uradni dolžnosti kadarkoli sproži postopek za odvzem orožja in orožnih listin, če meni, da za to obstajajo razlogi. V obrazložitvi dalje kot neutemeljeno zavrača (pri)tožnikovo trditev, da je uradna oseba dvakrat odločala v isti stvari, ker uradna oseba AA leta 1998 v postopku ni o ničemer odločila niti izvajala posledic kakršnekoli odločitve. Dalje še navaja, da ne more biti izločitveni razlog niti nestrinjanje s postopkom in odločitvijo upravnega organa. Tožena stranka je zato (pri)tožnikovo pritožbo zavrnila na podlagi 248. člena ZUP.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To naj bi izhajalo že iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ker tožnik za izločitev uradne osebe AA ni navajal nestrinjanja s postopkom in odločitvijo upravnega organa. Tožnik se nasprotno strinja s postopkom, ki ga vodi upravni organ na podlagi tožnikove vloge z dne 27. 12. 2000 za izdajo dovoljenja za nabavo športnega oziroma varnostnega orožja. Z odločitvijo se bo tožnik strinjal ali pa ne šele, ko bo postopek zaključen z odločbo. Po tožnikovi oceni je tožena stranka o pritožbi odločila na podlagi postopka zoper tožnika zaradi odvzema orožja, streliva in orožnega lista. Na podlagi navedenega tožnik meni, da je tožena stranka odločila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, enako kot uradna oseba, katere izločitev zahteva tožnik. V tožbi še navaja, da so razlogi za predlagano izločitev navedeni v tožnikovem zahtevku za izločitev uradne osebe AA in v pritožbi ter so predvsem osebnostne narave, temelječi na odnosu uradne osebe AA in tožnika. Navaja še, da tožnik uradni osebi AA ne zaupa, da dvomi v njeno nepristranskost in strokovno vodenje postopka ter da so to okoliščine po 1. odstavku 37. člena ZUP. Sodišču tožnik predlaga, da na podlagi 2. odstavka 42. člena v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZUS tožbi ugodi in izpodbijano odpravi. Hkrati s tožbo je tožnik podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki mu je priložil svojo odločbo o odmeri dohodnine z dne 7. 9. 2000, potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2000 z dne 28. 11. 2001, odločbo Centra za socialno delo A z dne 13. 6. 2001, in potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje, Urad za delo A z dne 28. 11. 2001. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožba neutemeljena in da je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je bil postopek voden v skladu s predpisi ter da ni točna navedba, da je bil postopek za izločitev uradne osebe voden na podlagi postopka za odvzem orožja in orožnih listin ni točna. Dalje še pojasnjuje, da ni mogoče voditi enega postopka na podlagi drugega, temveč se v postopku odloča samo na podlagi dejstev in dokazov. Razlogi za odločitev, za katere trdi tožnik, da so osebnostne narave, ki temeljijo na odnosu uradne osebe do tožnika, ne morejo biti razlog za izločitev uradne osebe AA, saj je za izločitev potrebno izkazati objektivne okoliščine, pri čemer tožnikov subjektivni odnos ni relevanten. Navaja še, da se je do drugih razlogov za izločitev, ki jih navaja tožnik v tožbi, pa se je tožena stranka že opredelila in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik, ki mu je bil v odgovor posredovan odgovor tožene stranke na tožbo, dodatno še navaja, da odgovor tožene stranke ni konkreten in da poskuša tožena stranka dokazno breme prevaliti na tožnika. Tožnik sodišču predlaga, da pri odločanju upošteva načelo pravičnosti in tožbi ugodi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavil svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba se zavrne.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev o izločitvi uradne osebe prvostopnega organa v postopku za izdajo dovoljenja za nabavo orožja.

Na podlagi določbe 1. odstavka 37. člena ZUP lahko zahteva stranka izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, pri tem pa mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

Citirani zakon tako izrecno določa, da lahko stranka v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe tako iz razlogov po 35. členu ZUP kot tudi zaradi kakršnihkoli drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Vendar je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da mora stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, konkretno navesti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine in ne zadošča, da se stranka zgolj sklicuje na domnevno pristranost uradne osebe, ampak mora določno opredeliti in konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev uradne osebe. V nasprotju s tožnikovo navedbo, da skuša tožena stranka v tem primeru nanj prevaliti dokazno breme pa citirana določba 1. odstavka 37. člena izrecno določa dokazno breme na strani stranke oziroma predlagatelja izločitve uradne osebe (v konkretnem primeru tožnika), ne pa na strani upravnega organa, s tem, ko določa, da mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Zgolj tožnikov dvom v nepristranost uradne osebe AA in tožnikovo nezaupanje v njeno strokovnost ne morejo vplivati na odločitev tožene stranke in zato tudi tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je ponovljen pritožbeni ugovor, ni utemeljen. Po presoji sodišča je tako odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks ter svojemu predlogu priložil ustrezna dokazila. Zato je sodišče predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji), saj bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani.