Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zoper tožnika utemeljeno odrejen pripor in hišni pripor iz razloga begosumnosti. Zato je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, uporabilo tretji odstavek 542. člena ZKP in tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Tožnik je bil res iz pripora v Dominikanski republiki prepeljan v pripor v Sloveniji na svojo željo, očitno, kot gre razbrati iz njegove izpovedbe, zaradi neznosnih razmer v priporu v Dominikanski republiki, a navedeno ne pomeni, da se je vrnil prostovoljno. O prostovoljni vrnitvi bi bilo mogoče govoriti, če tožnik v Dominikanski republiki ne bi bil priprt in izgnan, ampak bi tam zakonito bival in bi se vrnil v Slovenijo ter sodeloval v kazenskem postopku brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov (prisilna privedba, mednarodna tiralica, ENPP, pripor, hišni pripor).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 535,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v višini 33.840 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški postopka zavrnilo (I. točka izreka) ter mu naložilo, da ji povrne 2.711,79 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v bistvenem iz štirih sklopov. (1) Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je v novembru in decembru 2008 nahajal v Dominikanski republiki, kamor se je preselil zaradi zdravljenja hčerk, zato mu vabila na zaslišanje konec tega leta niso bila vročena in ni imel kontakta s sodiščem, niti s svojim pooblaščencem. Zaradi navedenega je napačen zaključek sodišča, da naj bi bil seznanjen z vabilom sodišča na zadnje zaslišanje, ki je bilo predvideno 18. 12. 2008. Ker tožnik s svojim zagovornikom konec tega leta sploh ni bil v kontaktih, je ta sodišču lahko sporočil zgolj tisto, kar mu je povedala tožnikova mati. Zato je napačna ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik izmikal kazenskemu postopku, saj s samim postopkom konec leta 2008 ni bil seznanjen, opustitve bi bilo mogoče očitati kvečjemu njegovi materi. (2) Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik skrival v tujini, čeprav je vedel, da zoper njega teče kazenski postopek. Res se ni vrnil iz Dominikanske republike s svojo družino. Razlog je v tem, da je njegova partnerka s hčerkama v Slovenijo odpotovala zaradi planiranih zdravstvenih pregledov in ne z namenom dokončne vrnitve ter se je s hčerkama nameravala k tožniku vrniti, a je nato prišlo do spremembe načrtov, saj so ga v Dominikanski republiki pridržali. (3) Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da se tožnik ni prostovoljno vrnil iz Dominikanske republike ter da naj bi bil tam pridržan zaradi ponarejanja potnih listin. Tožnik ni imel ponarejenega potnega lista in so te navedbe izmišljotina policije Dominikanske republike z namenom opravičiti aretacijo in nezakonito ravnanje ob njej. Tožnik je v tej državi proti koncu res bival na podlagi pretečenega turističnega vizuma, torej nezakonito, zaradi česar so mu tamkajšnji organi grozili z deportacijo, a do nje ni prišlo, ker je državo pred tem zapustil sam prostovoljno. (4) Zmotno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da ni bila prekinjena vzročna zveza med odrejenim hišnim priporom ter tožnikovim zatrjevanim izogibanjem zaslišanju na sodišču več kot štiri leta prej. Poleg tega je bil hišni pripor povsem neprimeren ukrep za odvračanje nevarnosti pobega in skrivanja, ker ni zagotavljal konstantnega nadzora in fizične omejitve gibanja. Navedeno kaže, da tožnik sploh ni bil begosumen ter podaljševanje hišnega pripora ni bilo potrebno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovno posledico, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik v letu 2008 znašel v kazenskem postopku pred sodiščem v Kopru. Očitano mu je bilo kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Ni sporno, da je kazensko sodišče prvič razpisalo narok za tožnikovo zaslišanje 11. 11. 2008 (to zaslišanje je bilo zaradi zagovornikove zadržanosti preloženo na 17. 11. 2008), drugič pa je bil vabljen na dan 18. 12. 2008, ter da je obe vabili prevzela njegova mati, ker se je tožnik takrat nahajal v Dominikanski Republiki. Nadalje ni sporno, da je kazensko sodišče zoper tožnika iz razloga begosumnosti 18. 12. 2008 odredilo pripor in izdalo tiralico (A8) ter 24. 3. 2009 še Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP - A9). Tožnik je bil na podlagi mednarodne tiralice aretiran dne 29. 3. 2012 v Dominikanski republiki (A9, A10) ter pripeljan v Evropo, kasneje pa v Slovenijo. Zaradi begosumnosti je bil tožniku po prihodu v Slovenijo odrejen pripor od 25. 4. 2012 do 6. 5. 2012, od 7. 5. 2012 do 3. 10. 2013 pa mu je bil odrejen hišni pripor. Tožnik je bil oproščen obtožbe kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in v tem postopku na podlagi prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) od toženke kot države zahteva odškodnino zaradi neupravičenega pripora. Toženka se brani, da tožnik pravice do odškodnine nima, saj je s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, torej se zavzema za uporabo tretjega odstavka 542. člena ZKP. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, v konkretnem primeru niti ni pomembna okoliščina, ali je v končni posledici prišlo do oprostilne kazenske sodbe ali ne, saj pripor in hišni pripor tako močno posegata v temeljne pravice posameznika, da morajo zanju biti podani z zakonom določeni pogoji.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zoper tožnika utemeljeno odrejen pripor in hišni pripor iz razloga begosumnosti. Zato je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, uporabilo tretji odstavek 542. člena ZKP in tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, jasna, konsistentna, prepričljiva in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ji v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje in se v nadaljevanju izreka o pritožbenih ugovorih.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da se je novembra in decembra 2008 ter že pred uvedbo kazenskega postopka nahajal v tujini, konkretno v Dominikanski republiki, kamor se je preselil zaradi zdravljenja hčerk. Verjelo mu je, da mu vabila na zaslišanje konec leta 2008 niso bila vročena in ni sporno, da so bila vročena njegovi materi A. A. Verjelo mu je tudi, da tožnik konec leta 2008 ni imel kontaktov s sodiščem, niti s svojim pooblaščencem, kar je izpovedal tudi njegov odvetnik B. B. A tožniku pravilno ni verjelo, da s samim tekom postopka, kljub zgoraj navedenim okoliščinam, ni bil seznanjen, oziroma da se je z mednarodno tiralico seznanil šele ob prijetju v Dominikanski republiki. V 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje svoj zaključek pravilno oprlo na ugotovitve v sklepu kazenskega sodišča z dne 18. 12. 2008, s katerim sta mu bila odrejen pripor in izdana mednarodna tiralica (A8), saj so v tem sklepu povzeti podatki iz kazenskega spisa, da je tožnik ob vsakokratnemu vabilu odreagiral, čeprav preko svojega zagovornika, iz obvestil odvetnika B. B., ki jih je dajal kazenskemu sodišču, pa je jasno razvidno, da je bil tožnik s postopkom seznanjen. Ni si mogoče drugače razlagati obvestil odvetnika, da je tožnik iz Slovenije odsoten zaradi zdravljenja hčerk ter da se bo vrnil v Slovenijo v začetku decembra in se javil sodišču, se udeležil zaslišanja in se postopku ne bo izmikal. Drugače si ni mogoče razlagati niti zadnjega sporočila odvetnika v tožnikovem imenu, da na zaslišanje ne bo prišel, ker je v strahu, da bi bil zoper njega odrejen pripor. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni pomembno, na kakšen način je tožnik v Dominikanski republiki prišel do podatkov o teku kazenskega postopka zoper njega, ali morebiti od svojega pooblaščenca ali pa mu je to sporočila njegova mati. Da sta bila tožnik in njegova mati v času njegovega bivanja v tujini v stikih, je ob zaslišanju potrdil odvetnik B. B. in nenazadnje sam tožnik. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpovedbo v delu, ko je zatrjeval, da mu mati glede kazenskega postopka ni sporočila ničesar, pravilno ocenilo za neprepričljivo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni življenjsko logično, da tožnik z materjo, katera je v njegovem imenu za kazenski postopek pooblastila odvetnika, ni komuniciral (tudi) v zvezi s tem. Ob navedenem pritožbene navedbe, da tožnik do aretacije v Dominikanski republiki s kazenskim postopkom ni bil seznanjen, ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Ker je zgoraj ugotovljeno, da je bil tožnik s kazenskim postopkom seznanjen že konec leta 2008, niti ni bistven dodatni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka, to je, da se tožnik iz Dominikanske republike ni vrnil s svojo družino, ki se je vrnila nekaj mesecev prej, preden je bil pripeljan v Slovenijo na podlagi mednarodne tiralice.1 Res je njegova partnerka C. C. izpovedala, da se je s hčerkama nameravala vrniti h tožniku, a je nato prišlo do spremembe načrtov, ker so tožnika v Dominikanski republiki pridržali, a je taka izpovedba podana brez predhodno ustrezno zatrjevane trditvene podlage, poleg tega pa je njena izpovedba v pritožbi zgolj delno povzeta, saj je na izrecno zastavljeno vprašanje, zakaj se ni vrnila h tožniku v tujino, povedala tudi, da je v Sloveniji ostala zaradi stikov s svojimi starši in potrebe po ureditvi stvari. Pritrditi gre zato sodišču prve stopnje, da se je tožnik v tujini skrival, saj bi se drugače iz Dominikanske republike vrnil skupaj s svojo družino.

9. Tožnik v pritožbi ponavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve, da ni imel ponarejenega potnega lista, da gre za izmišljotine policije Dominikanske republike ter da se je v Slovenijo vrnil sam prostovoljno in ne na podlagi mednarodne tiralice in izgona iz Dominikanske republike. Svojih trditev, da gre za izmišljotine policije Dominikanske republike, v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati. Ob soočenju dokazov, to je njegove izpovedbe in listine Interpola Santo Domingo iz Dominikanske republike (B24), je treba pritrditi toženki, da ima ta listina večjo težo. Iz nje jasno izhaja, da je bil tožnik iz Dominikanske republike izgnan, kar je potrjeno tudi s tožnikovo izpovedbo, da je ob prijetju zaradi pretečenega vizuma tam bival nezakonito. Iz navedene listine izhaja tudi, da so pri njem našli tri ponarejene potne listine. Nenazadnje ni bilo prerekano, kar je tožnik izpovedal tudi sam, da je bil pred izgonom priprt v Dominikanski republiki, na poti v Slovenijo je bil en mesec priprt v Parizu, po njega pa so prišli slovenski policisti in ga pospremili v Slovenijo. Nič od tega ne kaže na s tožnikove strani zatrjevano dejstvo, da se je v Slovenijo v letu 2012 vrnil prostovoljno. Tožnik je bil res iz pripora v Dominikanski republiki prepeljan v pripor v Sloveniji na svojo željo, očitno, kot gre razbrati iz njegove izpovedbe, zaradi neznosnih razmer v priporu v Dominikanski republiki, a navedeno ne pomeni, da se je vrnil prostovoljno. O prostovoljni vrnitvi bi bilo mogoče govoriti, če tožnik v Dominikanski republiki ne bi bil priprt in izgnan, ampak bi tam zakonito bival in bi se vrnil v Slovenijo ter sodeloval v kazenskem postopku brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov (prisilna privedba, mednarodna tiralica, ENPP, pripor, hišni pripor). Pritožbene navedbe glede dokazne ocene v tem delu so prav tako neutemeljene.

10. Tožniku ni mogoče pritrditi, da je bil hišni pripor neprimeren ukrep za odvračanje nevarnosti pobega in skrivanja, ker ne zagotavlja konstantnega nadzora in fizične omejitve gibanja. Skladno z uveljavljeno sodno prakso,2 ki jo povzema toženka v odgovoru na tožbo, je edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, ali je mogoč neoviran potek kazenskega postopka oziroma varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira (t.i. pozitivna prognoza). Hišni pripor torej predstavlja milejši ukrep za zagotovitev istega cilja, kar se je v tožnikovem primeru izkazalo za ustrezen ukrep, čeprav je tudi ta ukrep občasno kršil (B6, B7, B8). Pritožbeni očitek, da zaradi odreditve hišnega pripora ni mogoče govoriti o tožnikovi begosumnosti v celotnem trajanju kazenskega postopka, je ob navedenem prav tako neutemeljen.

11. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sprejeti so bili pravilni zaključki, da sta bila tožniku pripor in hišni pripor pravilno odrejena iz razloga begosumnosti, saj je vedel za obstoj kazenskega postopka, vabljenje na zaslišanje in izdana odredba o privedbi sta bila neuspešna, potrebna je bila tiralica, v tujini pa je bil izsleden šele štiri leta po tem, ko je že vedel za obstoj kazenskega postopka. Zato je podan dejanski stan po tretjem odstavku 542. člena ZKP in je tožnik zaradi svojih ravnanj pravico do odškodnine izgubil.3

12. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini 875 točk, kar znaša 525 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 10,50 EUR, skupaj 535,50 EUR (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Na koncu 19. točke obrazložitve. 2 VSRS Ips XI 21161/2019, kjer je bil zaradi izrazite begosumnosti odrejen pripor in ne hišni pripor, saj je bil obdolženec pribežnik in tujec ter ga na Slovenijo ni nič vezalo. 3 VSRS II Ips 325/2017 (B26).