Jedro

Z odločbo upravni organ odloči o stvari, o kateri je stranka sprožila postopek (207. člen ZUP); odloči torej o njenem zahtevku po vsebini. Sklep je odločitev procesne narave, s katero organ presoja, ali obstajajo okoliščine, da je vodenje postopka in meritorno odločanje mogoče (226. člen ZUP). S tem aktom se o zahtevku še ne odloča in zato s sklepom končanega postopka ni mogoče obnoviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A št. ... z dne 5. 4. 2004, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom Upravne enote A št. ... z dne 6. 12. 2000. V obrazložitvi pojasnjuje, da je z obnovo postopka kot izrednim pravnim sredstvom mogoče doseči odpravo ali razveljavitev dokončne ali celo pravnomočne odločbe. Po prvem odstavku 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se obnovi postopek, končan z odločbo, kar pomeni, da obnova postopka, ki je končan s sklepom, ni mogoča. Ker predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje formalne pogoje za obravnavo, ga je po presoji tožene stranke prvostopni organ pravilno zavrgel. Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločb, poudarja, da zaradi ravnanja uradne osebe upravnega organa že prvič ni bilo mogoče izdati odločbe, saj uradna oseba vloge, ki jo je vložila po pooblaščencu, ni hotela sprejeti, češ da je nepopolna, ker ji manjka pooblastilo. Do takrat ko je pooblaščenec pooblastilo lahko pridobil, pa je potekel rok za vložitev zahtevka. Obrazložitev tožene stranke, da je obnova dopustna samo zoper odločbo, ne pa tudi zoper sklep, kaže na arbitrarno ravnanje upravnih organov, saj je bilo ravno ravnanje uradne osebe vzrok, da do izdaje odločbe ni prišlo. Zato meni, da bi obnova morala biti dovoljena, ker sicer ni kontrole nad organom, ki vlogo zavrže. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in prvostopni sklep ter obnovo dovoli in odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sklep, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka, temelji na pravilni razlagi določb ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 74/04) glede izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka.

V okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Tožena stranka je pravilno pojasnila, da se po prvem odstavku 260. člena ZUP obnovi postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo. Z odločbo upravni organ odloči o stvari, o kateri je stranka sprožila postopek (207. člen ZUP); odloči torej o njenem zahtevku po vsebini. V obravnavanem primeru pa organ prve stopnje s sklepom št. ... z dne 6. 12. 2000 ni meritorno odločil o tožničinem denacionalizacijskem zahtevku, temveč ga je zavrgel. Sklep je odločitev procesne narave, s katero organ presoja, ali obstajajo okoliščine, da je vodenje postopka in meritorno odločanje mogoče (226. člen ZUP). S tem aktom se o zahtevku še ne odloča in zato s sklepom končanega postopka ni mogoče obnoviti. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča prvostopni organ pravilno presodil, da tožničin predlog za obnovo postopka ni dovoljen in ga je zavrgel, tožena stranka pa je njegovo odločitev utemeljeno potrdila.

Tožbeni ugovori, da bi morala biti dovoljena tudi obnova postopka, končanega s sklepom, so torej brez pravne podlage, mnenje, da v taki situaciji ni kontrole nad organom, ki vlogo zavrže, pa v nasprotju z zakonsko pravico do pritožbe (258. člen ZUP). Kot je razvidno iz podatkov upravnega spisa, je tožnica to pravno sredstvo uporabila, njena pritožba zoper prvostopni sklep z dne 6. 12. 2000 pa je bila z odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2001 zavrnjena.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o tožbi vključuje tudi zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Ta odločitev pa temelji na tretjem odstavku 23. člena ZUS, po katerem v primeru, ko sodišče odloča samo o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeru, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.