Jedro

Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, saj stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji vtis sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi trditveno in dokazno breme, zato mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v predloženih listinah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi ter se sklep o začasni odredbi z dne 7. 4. 2021 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 19. 2. 2021 zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 7. 4. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se banki A., d.d., pri kateri ima prvi toženec odprt TRR št. SI56 ..., prepove, da prvemu tožencu izplača denarni znesek iz naslova terjatve v izvršilnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I 327/2018, ki jo ima na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1438/2015 z dne 30. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2611/2017 z dne 20. 6. 2018, po sklepu Okrajnega sodišča v Domžalah; dalje da se banki B., d.d., z računa SI56 ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, kamor se stekajo vplačila kupnin po dražbi Okrajnega sodišča v Domžalah pod opr. št. I 327/2018, prepove, da prvemu tožencu izplača denarni znesek iz naslova terjatve v izvršilnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I 327/2018, ki jo ima na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1438/2015 z dne 30. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2611/2017 z dne 20. 6. 2018, po sklepu Okrajnega sodišča v Domžalah, do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 381/2020 in se o izdani začasni odredbi obvesti izvršilni oddelek Okrajnega sodišča v Domžalah, v zadevi pod opr. št. I 327/2018; ter da se Okrajnemu sodišču v Domžalah v zadevi pod opr. št. I 327/2018 naloži, da mora prvemu tožencu odreči izplačilo denarnega zneska terjatve v že zgoraj navedenem izvršilnem postopku.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Primarno poudarjata, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njegove obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče menilo, da je za verjetno izkazano, da gre za oderuške obresti, zaradi česar je vsaj v delu teh obresti posojilna pogodba nična, pri čemer pa ni jasno, iz katerih dokazov je prvostopenjsko sodišče črpalo tak zaključek. Poudarjata, da imata v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ugotovljeno terjatev do tožnika v višini 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje. Tožnik za svoje trditve, da je posojilno pogodbo sklenil, ker se je bal za svoje življenje in življenje bližnjih, ni predložil prav nobenih dokazil. Prvostopenjsko sodišče sledi le navedbam tožnika in iz nejasnega razloga ne dvomi v njegove popolnoma nedokazane trditve, medtem ko imata toženca dokaz v obliki posojilne pogodbe, ki ima moč javne listine. Opozarjata, da se je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene kar trikrat oprlo zgolj na nedokazane izpovedbe tožnika v različnih postopkih. Pri tem toženca izpostavljata, da gre pri vloženih kazenskih ovadbah s strani tožnika za dejanja, ki sama po sebi ne pomenijo ničesar. V fazi podaje ovadbe gre za še popolnoma nepreverjene trditve. Tožnik v dokaz resničnosti svojih nekonsistentnih navedb ni predložil niti enega dokaza, razen lastnih paradoksalnih navedb, predvsem o tem, koliko si je sposodil od tožene stranke, ki pa jih je spreminjal ob vsakem pravnem dogodku in so v vseh postopkih različne. Vse te izjave pa so različne tudi od njegovih lastnoročno napisanih izjav z dne 26. 11. 2012 in z dne 21. 6. 2013, ki jih je tožnik vsebinsko pisal sam, na svojo iniciativo in na katerih je v obeh primerih celo notarsko overil svoj podpis. Izjave tožnika o tem, koliko si je sposodil od tožencev, tako variirajo od zneska 150.000 do 85.000 EUR + 38.500 EUR, do zneska 68.000 EUR, do zneska, manjšega od 68.000 EUR, pa vse do zneska 15.500 EUR (za katerega tožnik v predlogu navaja, da je edini denar, ki ga je kadarkoli dobil od tožencev), zaradi česar je njegove izjave nemogoče šteti za verodostojne in kredibilne, zlasti pa ne v takšni meri, da bi lahko sodišče nanje kot kronski argument oprlo sklep o začasni odredbi z dne 7. 4. 2021 in izpodbijani sklep. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kakšna je povezava med slabim premoženjskim stanjem prvega toženca in nevarnostjo, da tožnik v primeru uspeha v pravdi, ne bi uspel doseči povračila denarja. Navedena povezava ostaja na ravni hipotetičnih predvidevanj in ni utemeljena z nobenim konkretnim ravnanjem prvega toženca, ki bi lahko utemeljeval s strani sodišča ugotovljen zaključek.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da so v obliki notarskega zapisa med pravdnimi strankami sklenjeni posojilna pogodba z dne 12. 2. 2014 z aneksom z dne 4. 6. 2014 in poroštvena pogodba z dne 4. 6. 2014, ter med tožencema sklenjena pogodba o odstopu terjatve z dne 15. 2. 2016, navidezne in med pogodbenimi strankami nimajo učinka. S podrednim tožbenim zahtevkom pa uveljavlja ničnost zgoraj navedenih pogodb.

6. Toženca v pritožbi pravilno navajata, da je skladno z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetnost obstoja terjatve, ter da je verjetnost tista stopnja materialne resnice, ko so razlogi, ki govorijo v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govorijo proti njegovemu obstoju.

7. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila med njimi sklenjena posojilna pogodba ter aneks k njej z neposredno izvršljivostjo. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste ali kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika). Zakonski znak izpolnitvenega ravnanja posojilodajalca je izročitev denarja posojilojemalcu. Tožnik zatrjuje, da je posojilna pogodba navidezna. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, saj stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji vtis sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju.2 Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi trditveno in dokazno breme, zato mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v predloženih listinah. To velja tudi za dokazovanje negativnega dejstva, da toženca denarnega zneska, ki naj bi ga tožnik prejel kot posojilo, tožniku nista izročila. Če je namreč zapis pogodbeno dogovorjenega posojila le navidezen, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu le toliko, kot je od njega dejansko prejel. V obravnavanem primeru je tožnik trdil, da je prejel le 15.500 EUR, torej da zapisana pogodbena volja ne odraža dejanske pogodbene volje, kar pomeni, da v delu nad izrečenim zneskom pogodba ne obstaja.

8. V konkretnem primeru je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so razlogi, ki govorijo v prid trditvam tožnika, prepričljivejši od ugovornih razlogov oziroma razlogov, ki govorijo v prid trditvam tožencev.

9. Po oceni pritožbenega sodišča toženca v pritožbi utemeljeno opozarjata na zgrešen zaključek sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe in posledično o neutemeljenosti njunega ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

10. Sodišče prve stopnje je kot verjetnejše sprejelo trditve tožnika, da si je od tožencev dejansko sposodil le okrog 68.000 EUR. Odločitev o verjetnosti obstoja terjatve je oprlo na 18. točko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 1438/2015-II, kjer je sodišče povzelo izpoved v tamkajšnji zadevi zaslišane priče A. A. (v konkretni zadevi tožnika), da si je od tožencev dejansko sposodil okrog 68.000 EUR, ter na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe pri PP X z dne 24. 12. 2015, v katerem tožnik navaja, da si je od B. B. (v konkretni zadevi prvega toženca) dejansko sposodil okrog 68.000 EUR, in na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon pri PP X z dne 6. 10. 2017. 11. Če ne gre za pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, sodišče na odločitev v drugi civilni zadevi ni vezano, še manj na obrazložitev, ki jo je sodišče prve stopnje iztrgalo iz celotnega konteksta sodbe. Prvo sodišče nekorektno ne povzame nadaljevanja stavka obrazložitve, na katero se sklicuje, in sicer da sodišče priči (v konkretni zadevi tožniku) ni verjelo. Iz obrazložitve navedene sodbe namreč izhaja, da posojilna pogodba v notarskem zapisu, ki sta jo toženca kot posojilodajalca sklenila s tožnikom kot posojilojemalcem in aneks k tej posojilni pogodbi izkazujeta resnična dejstva, v posledici česar je bilo ugotovljeno, da tožnik prvemu tožencu dolguje 150.000 EUR.

12. Po drugi strani pa toženca razpolagata z v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ugotovljeno terjatvijo do tožnika v višini 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje.3

13. Verjetnost trditev tožencev o višini izročenega posojila ne potrjujeta le v neposredno izvršljivem notarskem zapisu sklenjeni posojilna in poroštvena pogodba, temveč tudi s strani tožnika lastnoročna zapisa z dne 26. 11. 2012 in z dne 21. 6. 2013, na katerih se nahaja notarsko overjen tožnikov podpis, in iz katerih izhaja, da je tožnik prejel znesek 38.500 EUR in znesek 85.000 EUR. Nadalje tožnik konkretno ne pove, katera so bila tista dejanja tožencev, zaradi katerih je podpisal navedeni izjavi. Tožnik je zatrjeval, da mu je šele v januarju 2014 prvi toženec začel groziti, da bo, če denarja takoj ne vrne, ubil njega in njegovo družino ter da mu bo nastavil v hišo bombo, kar kaže na to, da so te grožnje, zaradi katerih bi se lahko tožnik bal zase in za življenje bližnjih nastale šele po podpisu zgoraj navedenih izjav.

14. Tožnik tudi nekonkretizirano navaja, da si je v obdobju od leta 2012 do začetka leta 2014 pri prvem tožencu večkrat izposodil manjše zneske gotovine, in sicer v zneskih od 2.000 do 3.000 EUR, izjemoma tudi 6.000 EUR ter da mu je prvi toženec zaračunaval petmesečne, desetmesečne ali pa še višje mesečne obresti.

15. Ni mogoče tudi mimo dejstva, da je bila posojilna pogodba sklenjena 12. 2. 2014, medtem ko je bila tožba na njihovo neveljavnost vložena šele 1. 6. 2020, torej dobrih 6 let po njeni sklenitvi.

16. Glede na navedeno pa se vsekakor izkažejo trditve tožencev, ki so podprte z listinami, za verjetnejše od trditev, ki jih je v predlogu zatrjeval oziroma navajal tožnik. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter je ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

17. Na koncu pritožbeno sodišče še pripominja, da začasna odredba ne more biti sredstvo, ki bi lahko preprečevala realizacijo druge sodne odločbe. Namen predlagane začasne odredbe je prepoved izplačila denarnega zneska terjatve v tekočem izvršilnem postopku, ki jo ima tožnik na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani oziroma po sklepu Okrajnega sodišča v Domžalah I 327/2018 z dne 14. 9. 2018. S to začasno odredbo pa realizacije sklepov o izvršbi tožnik ne more zaustaviti.

18. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se v zavarovanju odloča. 1 V nadaljevanju ZPP 2 Glej M. Dolenc, Obligacijski zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 360. 3 Notarski zapis kot javna listina ima večjo dokazno moč, saj dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Seveda pa to dokazno pravilo ni absolutno. Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard (glej sodbo VSRS II Ips 241/2007).