Jedro

Ker v obravnavanem primeru predhodna odredba temelji na odločbi domačega sodišča, ki še ni izvršljiva, niso pravno upoštevne pritožbene trditve dolžnika, s katerimi izpodbija obstoj upnikove terjatve do njega in so podane v smeri, da je del upnikove terjatve zastaral, preostali del pa da je sporen, ker je dolžnik uveljavljal reklamacije za prejeto blago.

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi z dne 4.4.2012; II.) dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku stroške v znesku 482,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da višje sodišče dolžnikovemu ugovoru ugodi. Opozarja, da je sodišče upniku dovolilo dve vrsti zavarovanja (rubež denarnih sredstev in predznambo zastavne pravice) hkrati, čeprav bi za zavarovanje njegove terjatve ob izkazanih izterjavah, ki jih dolžnik vodi zoper svoje dolžnike, zadostoval le rubež denarnih sredstev na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče je torej predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini dovolilo povsem po nepotrebnem, v nasprotju z določilom 2. odst. 260. čl. ZIZ, ki odreditev dveh ali več „začasnih odredb“ (na upnikov predlog) dovoljuje le, če je to glede na okoliščine primera potrebno. V 7. točki obrazložitve se sodišče niti z besedo ni opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb glede zastaranja upnikovih terjatev po dveh računih iz sklepa o izvršbi, skupno je upnikova terjatev zastarana do višine 20.434,25 EUR, sporna pa sta dva računa in je pisne reklamacije dolžnik kot dokaze priložil k ugovoru. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do dolžnikove ugovorne navedbe, da predlog za izdajo predhodne odredbe sloni izključno na (sicer izkazano) slabi finančni situaciji dolžnika in niti glede navedb o eventualni zlorabi instituta zavarovanja s predhodno odredbo. Nadalje se sodišče ni opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb glede izkazanega dejstva, da ima sam zoper svoje dolžnike visoke terjatve (do dolžnika v Italiji kar za 106.788,64 EUR), ki jih izterjuje v sodnih postopkih, kar je izkazal s ponovno povzetimi sklepi o izvršbi. Sodišče se ni opredelilo niti do navedb glede povečanja nevarnosti zaradi izdane predhodne odredbe, saj ta pomeni zamrznitev dolžnikovih obratnih sredstev, kar utegne zelo verjetno imeti za posledico ogrozitev dolžnikove eksistence. Tako se izkaže, da napadeni sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti.

Upnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. odst. 260. čl. določa, da lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zoper dolžnika odredilo več predhodnih odredb, in sicer prepoved trem organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo in vpis predznambe zastavne pravice na tam navedeni dolžnikovi nepremičnini. Pri tem je upoštevalo s strani upnika zatrjevano slabo premoženjsko in likvidnostno stanje dolžnika, ki je utemeljevalo odreditev predlaganih predhodnih odredb. Pritožbena trditev dolžnika v smeri, da bi za zavarovanje upnikove terjatve zadostoval že rubež denarnih sredstev na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet pa ni utemeljena zato, ker ni konkretizirana (pavšalno se omenjajo izterjave, ki jih dolžnik vodi zoper svoje dolžnike, ni pa navedeno, kako, v kolikšni meri in kdaj bi te upniku zagotavljale poplačilo), poleg tega pa je dolžnik v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi niti ni navajal, tako da predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pogoj za izdajo predhodne odredbe, ki je eno od sredstev zavarovanja iz 240. čl. ZIZ, je glede na 1. odst. 257. čl. ZIZ tudi obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (za razliko od začasne odredbe, pri kateri je eden od pogojev verjetno izkazana terjatev upnika do dolžnika). V obravnavanem primeru je bila predhodna odredba izdana na temelju sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 27.1.2012, ki je bil po ugovoru dolžnika razveljavljen v dovolitvenem delu in je zadeva iz izvršilne prešla v pravdno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je prej navedeni sklep o izvršbi treba šteti kot nepravnomočno sodno odločbo iz 1. odst. 257. čl. ZIZ, na podlagi katere je mogoče izdati predhodno odredbo, saj je takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu z opr.št. II Ips 14/2010 z dne 25.3.2010. Pri tem je navedlo, da tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku, predstavlja odločbo v smislu 1. odst. 257. čl. ZIZ, glede na to, da dajatveni del sklepa ni bil razveljavljen, le pravnomočen še ni postal. Ker torej v obravnavanem primeru predhodna odredba temelji na odločbi domačega sodišča, ki še ni izvršljiva, niso pravno upoštevne pritožbene trditve dolžnika, s katerimi izpodbija obstoj upnikove terjatve do njega in so podane v smeri, da je del upnikove terjatve zastaral, preostali del pa da je sporen, ker je dolžnik uveljavljal reklamacije za prejeto blago.

Dolžnik priznava, da je v slabem finančnem položaju (o svojem siceršnjem premoženjskem stanju ne navaja ničesar), njegove trditve, da ima sam veliko terjatev do svojih dolžnikov pa ne utemeljujejo zaključka, da zato ni podana nevarnost onemogočenja ali precejšnje otežitve uveljavitve upnikove terjatve do njega, saj dolžnik sam navaja, da so terjatve do njegovih dolžnikov sporne oziroma so predmet sodnih postopkov.

Ker zgoraj povzete pritožbene trditve za obravnavano zadevo niso relevantne, to pa niso niti nadaljnje dolžnikove, sicer tudi pavšalne trditve v smeri navedb o eventualni zlorabi instituta zavarovanja s predhodno odredbo, o dolžnikovih prizadevanjih za izboljšanje likvidnostne situacije in o tem, da lahko izdana predhodna odredba ogrozi dolžnikovo eksistenco, sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, ker se do navedenih trditev v svojem sklepu ni opredelilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Hkrati je na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ odločilo, da nosi upnik sam svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da je v njem v pretežni meri le ponovil svoje trditve iz predloga za izdajo predhodne odredbe in iz odgovora na ugovor, v zvezi z obema vlogama pa mu je sodišče prve stopnje že odmerilo nagrado s spremljajočimi stroški.