Jedro

Ker pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah prve tožnice predstavlja znesek v višini 2.000,00 EUR, kar je toženka prvi tožnici izplačala že pred vložitvijo tožbe, je sodišče druge stopnje sodbo glede prve tožnice spremenilo tako, da je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

V zvezi s posttravmatsko stresno motnjo pa je utemeljena pritožbena navedba toženke, da je sodišče zmotno v okviru postavke iz naslova strahu druge tožnice upoštevalo posttravmatsko stresno motnjo. Glede na trajanje le-te je namreč to treba upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek razlike odškodnine v višini 3.292,00 EUR zniža na 292,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Z., d. d., dolžna plačati tožeči stranki S. S., ki jo zastopa zakonita zastopnica J. J., še razliko odškodnine v znesku 1.440,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 1. 5. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, - v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (538,78 EUR) zniža na znesek 5,55 EUR, - v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (540,75 EUR) zniža na znesek 33,80 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 360,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega po poteku paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati S. S. (prvi tožnici) še razliko odškodnine v znesku 1.440,00 EUR, B. B. (drugi tožnici) pa v višini 3.292,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnicama stroške pravdnega postopka v znesku 538,78 EUR, pravdne stroške v znesku 540,75 EUR pa je dolžna nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, oboje v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnici kot toženka. Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da višje sodišče tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Prva tožnica S. S. se ne strinja s prisojenim zneskom, sodišče ji je prisodilo premajhen znesek glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, prav tako ji je prisodilo premajhen znesek iz naslova strahu. Poudarja, da je utrpela hud primarni strah, ker je bilo ogroženo njeno življenje, strah so še stimulirane hude telesne bolečine, ki so se pojavile takoj po nesreči. Sodišče verjame, da je tak dogodek pri otroku še bolj stresen, prav tako sledi izvedenki M. M., da je tožnica utrpela akutno reakcijo na stres, da je bila prestrašena, zbegana in čustveno vznemirjena. Sodišče pri presoji odškodnine iz naslova strahu ni upoštevalo, da je izvedenka izrecno navedla, da je tožnica doživljala zelo intenziven primarni strah, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in navšečnosti ter iz naslova strahu se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da se še sedaj zelo vznemiri oziroma čustveno reagira ob spominu na ta dogodek. Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditve, da tožnica dolgo časa ni hotela iz hiše in je kričala, ko je morala iz hiše, ker jo je bilo strah, da bo vsak avtomobil, ki se bo pripeljal nasproti, zapeljal proti njej. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnih posledic zavrnilo. Sodišče se sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenke, izvedeniško mnenje povzema predvsem v delih, ki niso v korist tožnici, v delih, ki so ji v korist, pa mu ne sledi. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Mati tožnice je jasno izpovedala, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom povsem drug otrok, po škodnem dogodku se je spremenila. Postala je zaprta vase, bolj živčna, agresivna, vsakega preganja in veliko joka, ponoči ne spi, ni več oseba, kot je bila pred škodnim dogodkom. Sodišče izpovedi matere tožnice ni sledilo, ker je navedeno ovrgla izvedenka, vendar ta ne more vedeti, kakšna je bila tožnica pred škodnim dogodkom. Izpovedi matere tožnice bi moralo sodišče slediti v celoti in prvi tožnici presoditi tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnih posledic. Tožnica se je zaradi škodnega dogodka spremenila, nikoli več ne bo isti otrok, kar izhaja že iz dejstva, da je zaradi škodnega dogodka uživala protibolečinske tablete in iz splošno znanega dejstva, da je prometna nesreča za povprečnega človeka zelo travmatičen in stresen dogodek ter da povzroči šok pri udeležencih, še posebej, če je udeleženec otrok. Sodišče ni upoštevalo navedbe matere prve tožnice, da se je ta po škodnem dogodku popolnoma zaprla vase. Ob škodnem dogodku je bila prva tožnica stara sedem let, torej v produktivnem življenjskem obdobju, ko upad življenjskih aktivnosti ni običajen.

4. Druga tožnica B. B. se ne strinja s prisojenim zneskom 4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, prav tako se ne strinja s prisojenim zneskom iz naslova strahu. Sodišče navaja, da mati druge tožnice ni uspela dokazati, da je imela ta bolečine devet mesecev, glede na drugačne ugotovitve izvedenca. Sodišče je le delno verjelo izpovedi matere, glede izpovedi, ki se ne sklada z izvedeniškim mnenjem, sodišče materi ni verjelo oziroma ji ni sledilo. Mati tožnice je tista, ki drugo tožnico najbolj pozna. Sodišče je zato, ker njene izpovedi ni upoštevalo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se tožnica ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče ni sledilo izpovedi matere, da se druga tožnica pred škodnim dogodkom ni bala vožnje z osebnim vozilom, da je bila prej mirna in pridna. Po škodnem dogodku se je spremenila in je vsa živčna, ima vsakodnevne bolečine v glavi, če je na soncu, so te še večje, mati ji daje Daleron, vsako noč se prebuja, joka in kriči. Mati je zato drugo tožnico peljala tudi k psihologu, česar sodišče ni upoštevalo, do izpovedi se v sodbi ni opredelilo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, bistveno je kršilo določbe ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti. Izvedenka ni mogla podati ugotovitve glede tožničinega strahu pred avtomobili zgolj na podlagi izjave druge tožnice, ki je izvedenki ob pregledu strah pred avtomobili izrecno zanikala. Sodišče, ki je sledilo izvedenskemu mnenju in ni upoštevalo in pojasnilo, zakaj izjave matere druge tožnice ni upoštevalo, je napačno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara le tri leta in pol, torej v obdobju, ko upad življenjskih aktivnosti ni običajen. Splošno znano dejstvo je, da je prometna nesreča zelo travmatičen in stresen dogodek ter da povzroči šok pri udeležencih, še posebej, če je udeleženec otrok. Mati druge tožnice je jasno izpovedala, da je bila druga tožnica pred škodnim dogodkom povsem drug otrok, zdaj ni več oseba, kot je bila pred škodnim dogodkom. Sodišče izpovedi matere ni sledilo in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni upoštevalo, da je druga tožnica obiskovala psihologinjo in kaj izhaja iz izvida psihologa. Tudi iz tega razloga je napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ker se sodišče do tega ni opredelilo.

5. Toženka sodbo izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek obeh tožnic zavrne kot neutemeljen.

6. Glede prve tožnice S. S. povzema ugotovitve obeh izvedencev (izvedenec K. K. in izvedenka M. M.) in poudarja, da je zdravljenje telesnih poškodb po mnenju K. K. trajalo okoli dva tedna, izvedenka M. M. pa je izrecno navedla, da se pri prvi tožnici posttravmatska stresna motnja ni razvila. Tudi pregled pri psihologinji v septembru 2015 je bil posledica materinih zatrjevanj in ne objektivnih posledic. Zdravljenje je tako skupno trajalo največ dva tedna. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR je zato močno pretirana. Močno pretirana je tudi prisojena odškodnina za strah v višini kar 1.500,00 EUR. Izvedenka M. M. je ugotovila, da je prva tožnica primarni strah doživljala zelo intenzivno, vendar le nekaj trenutkov, sekundarnega strahu ni doživljala, lahko pa je doživljala strah ob pregledih in preiskavah. Izvedenka je pojasnila, zakaj prva tožnica ni sposobna dojemati izida zdravljenja. Izvedenka tudi ni potrdila navedb matere, da naj bi se deklica še nekaj časa bala avtomobilov. Sodišče je neustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zoper prvo tožnico v celoti zavrne kot neutemeljen.

7. Glede druge tožnice B. B. prav tako povzema ugotovitve izvedencev ter poudarja, da je druga tožnica zadnji pregled pri psihologu opravila novembra 2015, kasneje v dokumentaciji ni opisov duševnih težav pri drugi tožnici, torej je posttravmatska stresna motnja kmalu po novembru 2015 izzvenela. Odškodnina po postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR je izrazito pretirana. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi tožničine matere, da se je tožnica prebujala zaradi nezgode ves čas zdravljenja in tudi kasneje. Izvedenka M. M. je potrdila, da druga tožnica primarnega strahu ni mogla trpeti zaradi nezavesti, zaradi svoje starosti pa ni mogla doživljati strahu za izid zdravljenja. Zahtevek za pretrpel strah druge tožnice je zato treba v celoti zavrniti. Sodišče je zmotno upoštevalo posttravmatsko stresno motnjo pod postavko strahu. Podredno toženka izpodbija višino prisojene odškodnine za strah v višini 3.000,00 EUR kot izrazito pretirano. Sodišče prve stopnje je pravni standard pravične denarne odškodnine tudi za drugo tožnico napačno napolnilo in pri prisoji skupnega zneska odškodnine za nematerialno škodo v višini 7.000,00 EUR nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka meni, da je tudi drugi tožnici že pred pravdo izplačala pravično denarno odškodnino in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek druge tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen.

8. Tožnici v odgovor na pritožbo toženke tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

9. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnic je neutemeljena.

Glede prve tožnice S. S.:

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prve tožnice pravilno ugotovilo dejansko stanje in so drugačne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank neutemeljene. Prva tožnica sicer ugotovljeno dejansko stanje pri vtoževani odškodnini iz tega naslova izpodbija pavšalno in podaja le trditve, ki lahko vplivajo na odmero odškodnine iz naslova utrpelega strahu. Toženka pa glede dejanskega stanja navaja, da je zdravljenje poškodb trajalo največ dva tedna, kar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni utemeljeno. Sodišče je namreč med drugim ugotovilo, da je prva tožnica bolečine trpela skupno okoli šest tednov (podrobni razlogi o jakosti in trajanju so razvidni iz sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je bila prva tožnica dvakrat izpostavljena ionizirajočemu sevanju, neprijetno je bilo čiščenje odrgnin in povijanje kolen, neugodno je tudi uživanje analgetika. Tožnica je bila dvakrat na pregledu pri kirurgu, vsaj dvakrat pri osebni zdravnici in dvakrat pri psihologinji. Določen čas tudi ni dobro spala in se je v času zdravljenja prebujala zaradi nezgode.

11. Ob ugotovljenem dejanskem stanju toženka utemeljeno navaja, da je prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prve tožnice močno pretirana, saj odškodnina v tej višini ne ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej stopnji in trajanju tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, tj. teži narave poškodbe in poteku zdravljenja. Navedenim merilom po oceni sodišča druge stopnje ustreza odškodnina v višini 1.000,00 EUR, saj je v tej višini ustrezno upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine. Ob povedanem pa so neutemeljena pritožbena zatrjevanja prve tožnice o prenizko odmerjeni odškodnini iz tega naslova.

12. Tudi glede odškodnine iz naslova utrpelega strahu prve tožnice so utemeljene navedbe toženke, ne pa tudi navedbe prve tožnice. Prva tožnica poudarja, da je izvedenka v izvedeniškem mnenju izrecno navedla, da je tožnica doživljala zelo intenziven primarni strah, kar sicer drži, vendar pa zanemarja, da je izvedenka pojasnila tudi, da je prva tožnica, ki je strah sicer doživljala zelo intenzivno, tega doživljala le nekaj trenutkov, medtem ko sekundarnega strahu, torej strahu za izid zdravljenja ni doživljala, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

13. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi očitki, da bi moralo sodišče upoštevati, da se prva tožnica še sedaj zelo vznemiri oziroma čustveno reagira ob spominu na ta dogodek ter da nekaj časa ni hotela iz hiše in je kričala, ko je morala iz hiše, ker jo je bilo strah, da bo vsak avtomobil, ki se bo pripeljal nasproti, zapeljal proti njej. Sodišče navedenega res ni upoštevalo, vendar očitek o zmotnem ravnanju ni utemeljen, saj takšne trditve v postopku niso bile potrjene (niti z izpovedjo matere prve tožnice ne).

14. Ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno in se na razloge sodišča prve stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje, je utemeljena pritožbena navedbe toženke, da je odškodnina iz naslova utrpelega strahu prve tožnice odmerjena previsoko. Predpisanim merilom iz 179. člena OZ namreč ustreza odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe prve tožnice o prenizko odmerjeni odškodnini iz tega naslova niso utemeljene.

15. V celoti ustrezno zadoščenje za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti ter strah prve tožnice predstavlja odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Prva tožnica namreč neutemeljeno izpodbija tudi odločitev in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tudi po tej postavki pravilno ugotovilo in pravilno zaključilo, da tožnica nima takšnih (telesnih) posledic, da bi bile njene življenjske aktivnosti zmanjšane (na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke - kirurga K. K.). Prav tako je sodna izvedenka za otroško in mladostniško psihiatrijo M. M. ovrgla trditve, da bi imela prva tožnica kakršnekoli psihične posledice zaradi nezgode.1 Prva tožnica neutemeljeno izpostavlja izpoved svoje matere o tem, kakšen otrok je bila prva tožnica pred škodnim dogodkom in kakšna je postala po škodnem dogodku in neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo slediti izpovedi matere v celoti in ji povsem verjeti. Sodišče prve stopnje namreč materini (subjektivni) izpovedi pravilno ni sledilo, saj trditve prve tožnice in izpoved njene matere z izvedenskima mnenjema niso bile objektivno potrjene. Izvedenka M. M. je svoje mnenje oblikovala tudi na podlagi medicinske dokumentacije, zato se je sodišče na njene ugotovitve lahko utemeljeno zaneslo. Ker je izvedenka podala konkretne ugotovitve glede prve tožnice, ta neutemeljeno navaja tudi, da naj bi dejstvo, da se je tožnica zaradi škodnega dogodka spremenila, izhajalo že iz dejstva, da je uživala protibolečinske tablete, splošno znanega dejstva, da je prometna nesreča travmatičen in stresen dogodek ter da povzroči šok in da upad življenjskih aktivnosti v starosti sedmih let ni običajen.

Glede druge tožnice B. B.:

16. Druga tožnica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bil prisojen znesek 4.000,00 EUR iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, prenizek, neutemeljena je tudi navedba toženke, da naj bi bil ta znesek previsok. Druga tožnica tako neutemeljeno navaja, da je zmotna ugotovitev, da so bolečine pri drugi tožnici trajale približno dva meseca v različnih intenzitetah in da sodišče neutemeljeno ni sledilo materi tožnice, da je imela ta bolečine devet mesecev. Izpoved matere tožnice namreč ni bila objektivno potrjena z izvedeniškim mnenjem izvedenca medicinske stroke, zato ji sodišče pravilno ni sledilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je druga tožnica obiskovala psihologinjo, saj je sodišče tudi to dejstvo upoštevalo. Neutemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče zmotno ni opredelilo do izvida psihologinje, v katerem so bile povzete trditve matere (da je tožnica jokava, da v spanju kriči, pogosto joka). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje izvedenke in je neutemeljen očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

17. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti druge tožnice razloge navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve in teh zaključkov (razen v že navedenem obsegu) druga tožnica ne izpodbija. Toženka po drugi strani neutemeljeno navaja, da je sodišče neutemeljeno sledilo drugi tožnici, da je se je ta prebujala, saj to naj ne bi bilo skladno z izvedenko. Izvedenka je namreč potrdila, da je imela druga tožnica motnje spanja (zbujanje, kričanje), v okviru zaključkov o tem, da se je pri njej razvila posttravmatska stresna motnja.

18. V zvezi s posttravmatsko stresno motnjo pa je utemeljena pritožbena navedba toženke, da je sodišče zmotno v okviru postavke iz naslova strahu druge tožnice upoštevalo posttravmatsko stresno motnjo. Glede na trajanje le-te je namreč to treba upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti.2

19. Zgolj za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve, bi bila odškodnina v višini 4.000,00 EUR drugi tožnici odmerjena previsoka, vendar pa je tu, kot že navedeno, treba upoštevati tudi s strani izvedenke M. M. ugotovljeno posttravmatsko stresno motnjo ter strah ob izvajanju preiskav in ob oskrbi odrgnin. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih bolečin in nevšečnosti druge tožnice (bolečine dva meseca v različnih intenzitetah, dvakrat hospitalizacija, pregled v kirurški ambulanti, različne preiskave: RTG, CT in UZ, zbadanje z injekcijsko iglo, pregledi pri osebnem zdravniku in psihologinji, uživanje različnih zdravil) ter ob upoštevanju opisanega strahu ob preiskavah in oskrbi in posttravmatske stresne motnje, zaradi katere je bila tožnica čustveno vznemirjena, labilna in nemirna, v socialnem vedenju je bila nepredvidljiva in impulzivna, imela je tudi motnje spanja, kar po oceni izvedenke ni trajalo več kot eno leto (vendar pa ne le pol leta, kot neizkazano v pritožbi zatrjuje toženka), pa je tožnici z odškodnino v višini 4.000,00 EUR iz tega naslova prisojen znesek, ki ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ. Vse drugačne pritožbene navedbe druge tožnice o prenizki oziroma toženkine navedbe o previsoki odškodnini iz tega naslova tako niso utemeljene.

20. Toženka utemeljeno navaja, da je treba odškodnino iz naslova strahu druge tožnice zavrniti v celoti, saj druga tožnica primarnega strahu ni utrpela, prav tako, kot je ugotovila izvedenka M. M., ni mogla doživeti sekundarnega strahu. Ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, ki sicer niso izpodbijane, da je tožnica doživljala strah ob izvajanju neprijetnih in bolečih preiskav ter ob oskrbi odrgnin in odrnin ter posledice (začasne) posttravmatske stresne motnje je treba uvrstiti v postavko utrpelih bolečin in nevšečnosti, kot je bilo že predhodno obrazloženo. V celoti tako odškodnino, skladno z merili iz 179. člen OZ za drugo tožnico predstavlja znesek v višini 4.000,00 EUR.

21. Tudi druga tožnica izpodbija odločitev sodišča, ki je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti druge tožnice zavrnilo, z enakimi pritožbenimi navedbami kot prva tožnica. Obrazloženo je že bilo, zakaj je sodišče utemeljeno sledilo mnenju izvedenke, ne pa materi prve in druge tožnice. Pod to postavko druga tožnica podaja tudi neutemeljen očitek, da izvedenka ni mogla podati ugotovitve glede strahu pred avtomobili zgolj na podlagi izjave druge toženke, saj izvedenka svojega mnenja ni utemeljila le na navedeni izjavi. Glede na objektivne ugotovitve izvedenke je tudi pri drugi tožnici neutemeljen očitek, da sodišče zmotno ni upoštevalo, da je šlo za obdobje, ko upad življenjskih aktivnosti ni običajen, splošno znanega dejstva, da je prometna nesreča travmatičen in stresen dogodek, da povzroči šok pri udeležencih. Enako kot pri prvi tožnici je neutemeljen očitek, da sodišče materi neutemeljeno ni sledilo, kot tudi očitek, da je zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje.

22. Tožnici sodišču prve stopnje očitata tudi, da se sodbe v posameznih delih ne da preizkusiti v zvezi z že prej navedenimi očitki, da se sodišče do določenih navedb ni opredelilo, vendar neutemeljeno, saj navedene trditve v postopku niso bile dokazane. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

23. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je ob povedanem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Ker pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah prve tožnice predstavlja znesek v višini 2.000,00 EUR, kar je toženka prvi tožnici izplačala že pred vložitvijo tožbe, je sodišče druge stopnje sodbo glede prve tožnice S. S. spremenilo tako, da je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Glede druge tožnice B. B. ob pravilni uporabi materialnega prava pravično denarno odškodnino za njene utrpele telesne bolečine in nevšečnosti predstavlja znesek v višini 4.000,00 EUR, zato ji je toženka ob upoštevanju valoriziranega zneska že plačane odškodnine 3.600,00 EUR, ki znaša 3.708,00 EUR, dolžna plačati še 292,00 EUR in je glede druge tožnice temu ustrezno spremenjena I. točka izreka. Pritožbi toženke je tako sodišče druge stopnje delno ugodilo, v ostalem delu je njeno pritožbo ter pritožbo tožnic v celoti zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Zaradi spremembe o odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Višina odmerjenih stroškov s strani pravdnih strank ni izpodbijana. Glede na spremembo višine odškodnine znaša uspeh tožnic 1,5 %, uspeh toženke pa 98,5 %. 1,5 % pravdnih stroškov tožnic, ki so bili odmerjeni na 2.339,91 EUR znaša 35,10 EUR, 98.50 % stroškov toženke, odmerjenih v višini 30,00 EUR, znaša 29,55 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka tožnicama dolžna povrniti 5,55 EUR stroškov postopka na prvi stopnji (namesto 538,78 EUR). Ob upoštevanju že navedenega uspeha je spremenjena tudi odločitev o plačilu stroškov v višini 540,75 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu. Namesto tega zneska je tožena stranka dolžna plačati 33,80 EUR.

25. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato sta ji tožnici dolžni povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso za pritožbo, v višini 360,00 EUR.3 Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Akutna reakcija na stres pa je izzvenela v nekaj dneh in je bila pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevana. 2 Druga tožnica je sicer navedeno uveljavljala v okviru zmanjšane življenjske aktivnosti, vendar ta ni bila takšne stopnje in intenzivnosti, da bi se lahko iz tega naslova posebej priznala odškodnina za (začasno) zmanjšanje življenjske aktivnosti. 3 Materialnih stroškov sodišče druge stopnje toženki ni priznalo, saj niso ustrezno specificirani.