Jedro

Zakonodajalec je merilo izvršiteljevega ravnanja določil že v ZIZ, ki je v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja predpisal, da mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 286. tedaj veljavnega člena ZIZ), sicer odgovarja za škodo, ki nastane pri opravljanju teh dejanj (prvi odstavek 288. tedaj veljavnega člena ZIZ).

Pravni standard strokovne (profesionalne) skrbnosti od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, po pravilih stroke in običajih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 2.100.000 SIT odškodnine kot protivrednost viličarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2001 dalje in plačilo 2.628.000 SIT odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka zaradi izjalovitve dogovorjenega posla oddaje viličarja v najem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da tožencu plača stroške pravdnega postopka v znesku 297.800 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo, tako da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca.

Toženec je proti vmesni sodbi vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se obrazložitev izpodbijane sodbe opira na sedaj veljavni 39. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja o opravljanju izvršilnih dejanj s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sodišče je pravilnik uporabilo za nazaj in kršilo 155. člen Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih predpisov. Delo izvršitelja je takrat določal Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 32/1999 z dne 6.5.1999), ki je v 39. členu navajal povsem drugače, kot navaja pritožbeno sodišče. Toženec je izvršilna dejanja opravil na podlagi pisne odredbe, izdane v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kranju, skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju ter takrat veljavnim Pravilnikom (vključno s prvim odstavkom 71. člena, 72. in 80. členom Pravilnika) ter ni kršil pravil o dolžni skrbnosti. Na kraju izvršilnega dejanja nihče ni ustrezno uveljavljal pravic, ki bi preprečevale rubež viličarja, niti tega ni storil v nadaljnjem postopku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija vsebinsko ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih formalno uveljavlja, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Za odločitev pomembno, pred sodišči nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje je naslednje. Tožnik je imel v lasti viličarja Clark, tip DPM 20SN, letnik 1990, ki ga je s pogodbo o najemu z dne 28.12.2001 oddal v najem I. K. s.p. Z naslednjo pogodbo o najemu z dne 11.2.2002 je najem podaljšal za obdobje od 1.2.2002 do 28.2.2002. Zoper I. K. je pred Okrajnim sodiščem v Kranju tekel izvršilni postopek I 1998/003373, v katerem je bila dovoljena izvršba z rubežem in cenitvijo njegovih premičnih stvari. Za izvršitelja je sodišče določilo toženca M. T., ki je 23.1.2002 pri I. K. zarubil viličarja, smrekove plohe in vratna krila, kar je ostalo v hrambi pri dolžniku. Toženec je zarubljeno blago s pogodbo, sklenjeno 18.2.2002, prodal V. K. Tožnik z rubežem ni bil seznanjen; v izvršilnem postopku je vložil ugovor tretjega, ki pa je bil prepozen, saj je bil viličar že prodan. O opravi rubeža viličarja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil viličar takrat vidno označen z nalepkami lastnika, ki so izkazovale dvom o njegovi pripadnosti dolžniku, čeprav je toženec izpovedal, da jih ni videl. Na zapisnik izvršitelja so bile dane pripombe glede lastništva viličarja oziroma pripombe, da na stvari obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo. Poleg tega je dolžnik I. K. izvršitelju pri opravi rubeža večkrat povedal, da ima viličarja le v najemu, mu pokazal najemne pogodbe ter ga opozoril, da je viličar označen z nalepkami lastnika.

Revizija utemeljeno opozarja, da v času opravljanja rubeža stvari ni veljal Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/2003), na katerega določbo 39. člena se je oprlo drugostopenjsko sodišče, temveč Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 32/1999 in 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik, z veljavnostjo od 14.5.1999 do 7.3.2003). Slednji določbe z vsebino, kakršna je v 39. členu sedaj veljavnega pravilnika (o skrbnosti pri opravljanju izvršilnih dejanj), ni vseboval. Ne glede na navedeno pa je zakonodajalec merilo izvršiteljevega ravnanja določil že v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki je v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja predpisal, da mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek tedaj veljavnega 286. člena ZIZ), sicer odgovarja za škodo, ki nastane pri opravljanju teh dejanj (prvi odstavek tedaj veljavnega 288. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ravnanje toženca presojalo glede na pravni standard strokovne (profesionalne) skrbnosti, ki od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001).

Izvršitelj praviloma zarubi stvari, ki jih ima dolžnik v posesti (prvi odstavek 83. člena ZIZ), predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti (drugi odstavek 84. člena ZIZ). Če pa so glede stvari pripombe, na primer ko dolžnik zatrjuje, da stvari, ki so pri njem, niso njegove, ali da so to neodtuljive stvari ali če druge osebe zatrjujejo na teh stvareh pravice (lastninska, posest, zastavne, prednostne itd.) ali če so taki zahtevki teh oseb na zunaj vidni, se stvari rubijo le izjemoma (če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 80. člena Pravilnika). Rubež stvari, glede katerih so pripombe o obstoju kakšne pravice, ki preprečuje izvršbo, torej predstavlja izjemno situacijo, ki od izvršitelja terja posebno skrbno postopanje, zlasti v primeru, kot je obravnavani, ko iz okoliščin primera izhaja velika verjetnost, da stvar ne le, da ni dolžnikova, temveč da pripada točno določenemu tretjemu. Skrbnost dobrega strokovnjaka zato zahteva, da izvršitelj v danih okoliščinah stori potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči, da svoje pravice (učinkovito) zavaruje v izvršilnem postopku. To pa pomeni, da mora postopati na ustrezen način, tako da ob rubežu stvari preveri lastništvo vozila ali o rubežu obvesti tretjega. Tako je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da toženec ni izpolnil kriterijev dobrega strokovnjaka, ker v danih okoliščinah ni preveril lastništva viličarja oziroma ni zarubil drugega dolžnikovega predmeta, zaradi česar odškodninsko odgovarja za nastalo škodo.

Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).