Jedro

Tožnica v trditveni podlagi ne uveljavlja pridobitve lastninske pravice le na podlagi 4. odstavka 28. člena ZTLR, marveč predvsem na podlagi 2. odstavka 28. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku 10 let, kot to določa 2. odstavek 28. člena ZTLR, s tem, da bi moralo ugotoviti, ali je bila tožnica zakonita in dobroverna posestnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica lastnica tistega dela parc. št. 2245/3, k. o. X s približno površino 156 m², ki je v lasti toženke in je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec, geodetske znake označen z rezervacijo parc. št. ... k. o. X, s tem, da je elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sestavni del sodbe (točka I). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroški v znesku 1.302,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (točka II).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo okoliščine primera, ker se tožnica ni udeležila naroka, na katerem bi bila zaslišana. Prvo sodišče je zmotno izbralo sankcije za neprihod tožnice na narok na način, da je zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje prič, ki poznajo dogajanje na nepremičnini od leta 1980 leta. Tožnica je v postopku trdila, da je zakonita in dobroverna posestnica najmanj od leta 1984 do 1998, zato je na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2) pridobila lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem. Sodišče je zmotno presojalo dejansko stanje le na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZTLR in se ni ukvarjalo s vprašanjem, ali je tožnica pridobila zakonito posest. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je sporni del nepremičnine postal sporen šele z začetkom gradnje stavbe leta 1991, iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 215/2002, na katerega se prvo sodišče v sodbi sklicuje, izhaja, da je več prič izpovedalo, da so se spori med pravdnima strankama začeli šele leta 1996. Sodišče v nepravdnem postopku ni ugotovilo, kdaj so se pričeli spori med pravdnima strankama, povzemanje izpovedb prič, ki so bile zaslišane v nepravdnem postopku, ne da bi se zaslišale priče v pravdnem postopku, pa predstavlja kršitev kontradiktornosti postopka.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožb zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dobroverni posestnik nepremične stvari, na katerih ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Tožnica v svoji trditveni podlagi ne uveljavlja pridobitve lastninske pravice le na navedeni zakonski podlagi, marveč predvsem na podlagi drugega odstavka 28. člena ZTLR, ki določa, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let. 6. Tožnica zatrjuje, da je od leta 1981 oz. najkasneje od leta 1984 uporabljala in imela v posesti del zemljišča s približno površino 156 m² parc. št. 2245/3, k. o. X, ki je last toženke, ki navedenega dela zemljišča ni uporabljala. Tožnica je v IX. točki pripravljalne vloge z dne 20. 2. 2014 še zatrjevala, da je pridobila ta del zemljišča na zakonit način, s pravnim poslom, na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1981 oziroma 1984. 7. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo ugotoviti, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku 10 let, kot to določa drugi odstavek 28. člena ZTLR, s tem, da bi moralo ugotoviti, ali je bila tožnica zakonita in dobroverna posestnica. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Posest pa je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, s tem, da se domneva, da je posest dobroverna (72. člen ZTLR).

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali so izkazana dejstva, na podlagi katerih tožnica zatrjuje zakonito posest, ki naj bi temeljila na veljavnem pravnem poslu (kupoprodajni pogodbi), kdaj je pridobila zatrjevano zakonito posest, in ali je skozi celotno desetletno obdobje dejansko izvrševalo posest kot dobroverna posestnica, kar je pravna podlaga za krajšo dobo priposestvovanja na podlagi drugega odstavka 28. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ugotoviti, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja pod pogoji, ki jih določa četrti odstavek 28. člena ZTLR.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Okoliščina, da tožnica ni pristopila na narok, še ne pomeni, da prvo sodišče ni bilo dolžno izvesti drugih dokazov (zaslišanja prič), s katerimi tožnica dokazuje relevantna dejstva in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog stranke le v primerih, če predlagani dokaz ni v zvezi z dokazovanjem relevantnih dejstev, če je določeno dejstvo že dokazano z drugimi dokazi, ali če dokaza ni mogoče izvesti. Dokaz s katerim se dokazujejo relevantna dejstva, pa se lahko zavrne le izjemoma, če je na podlagi izvedenega dokaznega postopka mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da izvedba takšnega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene sodišča, ki je narejena na podlagi podrobne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, s tem, da so bili (največkrat) izvedeni številnih dokazi, s katerimi je stranka, ki ji je bil dokazni predlog zavrnjen, dokazovala utemeljenost svojih navedb in se ob upoštevanju načela ekonomičnosti pravdnega postopka izkaže, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZTLR