Jedro

Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejstva, da so bile nepremičnine, katerih izročitev se v tej pravdni zadevi zahteva, predno je na njih pridobila lastninsko pravico tožeča stranka, skupna lastnina tožene stranke in njenega bivšega moža ..., je zaključek nižjih sodišč, da tožena stranka na podlagi direktnega pravnega razmerja s tožečo stranko ni mogla pridobiti prav nobenih upravičenj na podlagi ZSR ali sedaj veljavnega SZ, materialnopravno pravilen. Omejitve lastninske pravice, ki imajo podlago v ZSR ali SZ, bi za tožečo stranko lahko nastale le kot posledica ureditve premoženjskih razmerij med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke, tj. bivšim možem tožene stranke. Ta premoženjskopravna razmerja pa so se po razvezi njene zakonske zveze uredila tako, da so vse nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka in katerih izročitev tožeča stranka kot sedanja lastnica zahteva, postale izključna last pravnega prednika tožeče stranke, saj so mu bile s pravnomočnim sklepom sodišča dodeljene ne le v izključno last ampak tudi v izključno posest brez kakršnihkoli omejitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora izročiti tožeči stranki vse nepremičnine, ki so vpisane v vl.št. 928, k.o. ... , tj. vrt s parc.št. 1100/29, ter hišo, ki stoji na parc.št. 217. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi stroške postopka v znesku 10.200 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Tožena stranka je hišo zgradila skupaj z bivšim možem, v njej pa stanuje vse od njene dograditve. Zadnja leta jo uporablja sama. Po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih je zato pridobila status imetnice stanovanjske pravice ali pa vsaj uporabnice. Tožbo je tožeča stranka vložila pred potekom roka, ki ga stanovanjski zakon določa za sklenitev najemnih pogodb. Zato tožena stranka še vedno lahko zahteva sklenitev najemne pogodbe. Stanovanje, ki ga toženka sedaj zaseda, je tuje. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka sedaj ne zaseda tujega stanovanja, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker sodišče druge stopnje vseh dokazov ni ocenilo, je podana tudi kršitev 8. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je lastnica nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. To izhaja tako iz ugotovitev nižjih sodišč, kot tudi iz trditvenega gradiva obeh pravdnih strank. Tožena stranka lastninske pravice tožeči stranki tekom postopka ni osporavala. Zatrjevala je le, da je njena lastninska pravica omejena z upravičenji, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 - v nadaljevanju ZSR) in stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ). Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejstva, da so bile nepremičnine, katerih izročitev se v tej pravdni zadevi zahteva, predno je na njih pridobila lastninsko pravico tožeča stranka, skupna lastnina tožene stranke in njenega bivšega moža, je zaključek nižjih sodišč, da tožena stranka na podlagi direktnega pravnega razmerja s tožečo stranko ni mogla pridobiti prav nobenih upravičenj na podlagi ZSR ali sedaj veljavnega SZ, materialnopravno pravilen. Omejitve lastninske pravice, ki imajo podlago v ZSR ali SZ, bi za tožečo stranko lahko nastale le kot posledica ureditve premoženjskih razmerij med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke, tj. bivšim možem tožene stranke. Ta premoženjskopravna razmerja pa so se po razvezi njene zakonske zveze uredila tako, da so vse nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka in katerih izročitev tožeča stranka kot sedanja lastnica zahteva, postale izključna last pravnega prednika tožeče stranke, saj so mu bile s pravnomočnim sklepom sodišča ... dodeljene ne le v izključno last ampak tudi v izključno posest brez kakršnihkoli omejitev.

Zakaj je bilo v nepravdnem postopku tako odločeno in katere okoliščine so bile pri odločitvi nepravdnega sodišča upoštevane, je razvidno iz razlogov sklepa, ki je bil obema strankama vročen, zato teh razlogov v revizijski odločbi ni potrebno ponavljati.

Ker je tožeča stranka od svojega pravnega prednika pridobila nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, brez kakršnihkoli omejitev in bremen, se tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ne more utemeljeno sklicevati na upravičenja, ki naj bi imela pravno podlago v določbah ZSR in sedanjem SZ. Ob upoštevanju pravnomočno končanega nepravdnega postopka opr.št. N 140/87 zato tožena stranka v razmerju do tožeče stranke neutemeljeno zatrjuje, da je vsaj na delu nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka, imetnica stanovanjske pravice ali vsaj uporabnica.

Materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča, da tožena stranka vsaj na delu nepremičnega premoženja ni nikoli imela stanovanjske pravice ali vsaj statusa uporabnika stanovanja, je, kakor opozarja tudi revizija, res lahko vprašljiv, vendar pa to vprašanje, ob upoštevanju pravnomočnega sklepa nepravdnega sodišča, za odločitev v tej pravdni zadevi ni več odločilnega pomena. Iz istih razlogov tudi ni več odločilno vprašanje, v kakšni lastnini (družbeni lastnini, solastnini, skupni lastnini ali tuji lastnini, kot se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje in tudi v reviziji) bi moralo biti stanovanje, da bi na njem tožena stranka pridobila upravičenja na podlagi ZSR in sedanjega SZ. Zato v reviziji zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje (da je lastnica nepremičnin tožeča stranka in da bi tožena stranka lahko pridobila stanovanjsko pravico ali status uporabnice le na stanovanju, ki je v družbeni lastnini ali v "tuji" lasti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), ne predstavlja nasprotja v odločilnih dejstvih in zato v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Prav tako pa ni utemeljen (sicer le pavšalen in neobrazložen) revizijski očitek, da sodišče ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), saj so bila tekom postopka vsa dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ugotovljena (1. odstavek 7. člena ZPP), izvedeni dokazi pa v smislu določbe 8. člena ZPP ocenjeni.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker tekom obravnavanja zadeve tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).