Jedro

V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva ter se je z njim določil tudi način njene izvršbe. Ker s tem sklepom kot procesnim sklepom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, glede na 2. člen ZUS-1 ni izpolnjen materialni pogoj za odločanje o njegovi zakonitosti v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 8.5.2008, s katerim je bilo ugotovljeno, da je 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 27.10.2006, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti počitniški objekt tlorisne velikosti 5,0 m x 4,0 m, z rezervoarjem za kapnico, tlorisne velikosti 1,3 m x 1,5 m, na zemljišču s parc. št. 111/1 k.o. ..., in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje v roku enega meseca po vročitvi navedene odločbe, postala izvršljiva dne 15.12.2006, in se dovoli njena izvršitev (1. točka izreka). Poleg tega pa je bil tožniku določen naknadni rok 30 dni, v katerem je dolžan opraviti dela, ki so mu bila naložena s 1. točko izreka (2. točka izreka). Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije je kot organ druge stopnje z odločbo z dne 16.6.2008, deloma spremenilo izrek izpodbijanega sklepa, sicer pa ga je potrdilo kot pravilnega in zakonitega. Z 2. točko izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo, ker je v predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1, ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V obrazložitvi te svoje odločitve navaja, da izpodbijani sklep ne izpolnjuje materialnega pogoja, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Ker je tožbo zavrglo, pa tudi niso bile več izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je tudi to zahtevo zavrglo.

Tožnik izpodbija sklep po temelju v celoti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v predmetni zadevi upravni organ v upravnem postopku v okviru izvrševanja upravne funkcije odločil o obveznosti posameznika, to je, da je dolžan v roku 30 dni opraviti dela, naložena v izvršilnem naslovu. Iz tega nesporno izhaja, da je z izpodbijanim aktom odločeno o obveznosti posameznika, ki je stranka v postopku izdaje akta. Ustava Republike Slovenije zagotavlja državljanom sodno varstvo pravic in pravno varovanje koristi. Ker je odrekanje sodnega varstva zoper akte upravne izvršbe protiustavno (tožba pred rednim sodiščem je možna samo zoper dejanja sodne izvršbe), tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep upravnega sodišča odpravi in zadeva vrne tako glede zahtevka kot glede predloga za začasno odredbo v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo in posledično tudi njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 2. člen ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa se v upravnem sporu odloča samo, če tako določa zakon. Upravni akti po tem zakonu pa so upravne odločbe oziroma drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V obravnavani zadevi pa je predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 27.10.2006 postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva ter se je z njim določil tudi način njene izvršitve. Ker s tem sklepom kot procesnim sklepom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, glede na 2. člen ZUS-1 ni izpolnjen materialni pogoj za odločanje o njegovi zakonitosti v upravnem sporu. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se sicer lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zato tožba zoper izpodbijani sklep, ki ni eden izmed navedenih sklepov, tudi po tem kriteriju ni dopustna.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da mu je z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe naložena obveznost, saj je s to točko izreka določen samo način izvršitve odločbe z dne 27.10.2006, s katero je bila tožniku dejansko naložena obveznost, oziroma sta tožniku dana dodatni rok in dodatna možnost, da sporni objekt sam odstrani, sicer bo izvršba izvedena na tožnikove stroške po drugi osebi. Prav tako pa tožniku, ker mu je zagotovljeno sodno varstvo zoper navedeno odločbo, s katero je bilo dejansko odločeno o njegovi obveznosti, z zavrženjem njegove tožbe zoper izpodbijani procesni sklep ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo, da upravni spor ni dopusten, in je zato tožbo zavrglo, je zato tudi pravilno zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je v skladu z določbami 32. člena ZUS-1 za vložitev te zahteve obstoj tožbe ena od procesnih predpostavk. Glede na to da je začasna odredba, kakršno je tožnik predlagal, institut, s katerim se preprečuje izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta, s katerim je odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali obveznosti, torej zoper izvršilni naslov, je tak akt v obravnavanem primeru, kot že navedeno, odločba z dne 27.10.2006, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep, ki pa je izvršljiva in pravnomočna ter zoper katero je tožnik vložil revizijo. Po prvem odstavku 84. členu ZUS-1 pa vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, vendar pa lahko po drugem odstavku tega člena vrhovno sodišče izda zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in na zahtevo revidenta začasno odredbo tudi v postopku revizije.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.