Jedro

Sodišče je pravilno zavzelo stališče, da predstavljajo določila ZUPJS pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v razmerju do DZ, lex specialis. ZUPJS sam določa, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja in ne odkazuje na DZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke št. ... z dne 12. 4. 2022 in CSD št. ... z dne 22. 12. 2021 ter da se tožniku prizna državna štipendija za šolsko leto 2021/2022 v pripadajoči višini oziroma da se zadeva vrne toženki v ponovno upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje in obravnavo. Ob enakem dejanskem stanju in enaki pravni podlagi je bila s strani CSD zavrnjena zahteva za priznanje državne štipendije tudi njegovi sestri dvojčici. Naslovno sodišče postopkov ni združilo in ju je vodilo ločeno, sodba v postopku za priznanje štipendije sestre še ni bila izdana, je bil pa v zadevi sestre v celoti izveden dokazni postopek. Tožnik si pridržuje pravico predložiti pritožbenemu sodišču takšno sodbo, v kolikor bo odločitev drugačna od te. Tožniku in sestri je mama umrla v ranih otroških letih, zato ju je vzdrževal oče. Prejemala sta državno štipendijo celoten čas obiskovanja srednje šole, saj sta glede na očetove dohodke izpolnjevala pogoje za pridobitev štipendije. Dne 2. 10. 2020 se je oče poročil z A. A., ki je avstrijska državljanka in ima v Avstriji stalno bivališče, prejema dohodke v Avstriji ter je rezident in zavezanec v Avstriji. A. A. ni član gospodinjstva B. B. in njegovih otrok, saj ne živijo skupaj. Skupaj ne živijo iz objektivnih razlogov, ker ima oče tožnika službo v Sloveniji, njegova žena pa v Avstriji. Svojo zakonsko skupnost tožnikov oče in njegova žena uresničujeta tako, da se obiskujeta med vikendi izmenično. Nikakor ne gre v tem primeru za neveljavno sklenitev zakonske zveze, kot ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neprimerno namiguje izpodbijana sodba. Kot je oče tožnika izpovedal v postopku priznanja štipendije sestre, imata namen živeti skupaj, ko bo to objektivno mogoče zaradi obveznosti do otrok in službe oziroma najbolj verjetno, ko bo vsaj eden od njiju odšel v pokoj. Zakonca B. B. in A. A. sta medsebojno prijavila začasno bivališče pri vsakemu od njiju, torej B. B. v Avstriji in A. A. v Sloveniji predvsem zaradi možnosti prehajanja državne meje in meje občin v času ukrepov zaradi epidemije Covid. Ves čas zakonske zveze se obiskujeta izmenično med vikendi, dejansko pa A. A. ni nikoli bivala na naslovu svojega moža in ni nikoli bivala skupaj s tožnikom in njegovo sestro C. C. Ker imata B. B. in njegova žena vsak svoje otroke ter do njih obveznosti, sta zaradi razmejitve njunega premoženja in dohodkov sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema v notarskem zapisu dne 18. 10. 2021 opr. št. ..., ki je bila predložena CSD. Z notarskim zapisom pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema sta uredila njun premoženjskopravni režim za čas trajanja zakonske zveze ter določila, da vso njuno osebno premoženje tako tudi ostane ter da vsak v svoje nepremičnine ločeno vlagata izključno iz svojih sredstev. Dogovorila sta se, da denarna sredstva, ki jih imata na kateremkoli računu prav tako predstavljajo posebno premoženje vsakega od njiju ter bo tak režim veljal tudi za vsa denarna sredstva, ki jih bosta stranki pridobili v bodoče in jih bosta vodili na svojih bančnih ali drugih računih, skladih in podobno. To pomeni, da so tekoče plače iz delovnega razmerja in morebitni drugi dohodki prav tako v trenutku pridobitve ločeno premoženje vsakega od njiju in ne skupno premoženje. Sodišče je v postopku vpogledalo listine in zaslišalo tožnika, zavrnilo pa dokaz z zaslišanjem tožnikovega očeta in njegove žene. Tožnik je jasno izpovedal, da se zaradi poroke očeta ni življenje družine nič spremenilo, še vedno živijo v okviru gospodinjstva oče, on in sestra. Žena tožnikovega očeta ne živi z njimi, temveč prihaja na obisk vsak drugi vikend. Prav tako ne prispeva ničesar k skupnemu gospodinjstvu in njima s sestro finančno ne pomaga. Občasno prinese manjša darila, kakšno čokolado in podobno. Odgovor v zapisniku, ali je število oseb, ki jih toženec upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja družine, sporno, ni bil jasen in je zapisan prirejeno. Tožnik ni nikakor potrdil, da bi se v ugotavljanje materialnega položaja družine štela žena njegovega očeta, kar je jasno razvidno iz konteksta nadaljnje izpovedi. Tožnik je na vsa vprašanja odgovoril, da v gospodinjstvo sodijo le oče, on in njegova sestra, da očetova žena ne živi z njimi, torej tudi ona dva ne z njo in očetova žena v skupno gospodinjstvo ne prispeva. Glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče zavrnilo zaslišanje tožnikovega očeta in njegove žene, ki bi natančneje pojasnila, da žena tožnikovega očeta A. A. ne prebiva skupaj s tožnikom in njegovo sestro. To je legitimen način uresničevanja zakonske zveze ob dejanski okoliščini, da imata vsak v svoji državi službo in si bosta pač stalno skupno življenje lahko uredila po upokojitvi. Tak način življenja izključuje obveznost preživljanja otrok zakonca, saj 187. člen Družinskega zakonika jasno opredeljuje, da mora zakonec preživljati otroka svojega zakonca, ki živi z njima. Zakonca A. A. in B. B. ne živita skupaj in žena tožnikovega očeta A. A. ne živi s tožnikom in njegovo sestro C. C., zato ju ni dolžna preživljati in se njeni dohodki ne smejo šteti v dohodek družine. Ta okoliščina je bila navedena od začetka v tožbi in v vlogi. Tožnik je jasno izpovedal, da žena tožnikovega očeta A. A. ne živi skupaj z njimi. Predlagani dokaz z zaslišanjem tožnikovega očeta in njegove žene je sodišče neupravičeno zavrnilo, saj bi to okoliščino lahko podrobneje obrazložila. Sodišče dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo oziroma je to okoliščino povsem spregledalo in je pri odločanju ni upoštevalo. Že iz tega razloga je potrebno sodbo razveljaviti. Tožnik predlaga, da v kolikor pritožbeno sodišče spozna, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, naj samo dopolni dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem tožnika in njegovega očeta. Žena tožnikovega očeta A. A. bi tudi v tem primeru podala pisno izjavo, saj ne more dobiti posameznega dneva dopusta.

Sodišče se je pri presoji oprlo na 16. člen Zakona o štipendiranju ter 9. in 10. člen ZUPJS in zavzelo napačno stališče, da je v tem primeru ZUPJS lex specialis do Družinskega zakonika, ki opredeljuje možnost posebne ureditve premoženjskih razmerij med zakoncema. Ne glede na ureditev premoženjskega razmerja med zakoncema, je potrebno v skladu z 10. členom ZUPJS šteti, da se pri ugotavljanju materialnopravnega položaja upošteva tisti od staršev, ki je otroka dolžan preživljati in tudi oseba, s katero ta starš živi v zakonski skupnosti. Ureditev premoženjskopravnih razmerij med zakoncema po 85. členu DZ po stališču sodišča na ugotavljanje materialnopravnega položaja družine ne vpliva. Sodba se opira tudi na 187. člen DZ, ki pa ga navaja skrajšano oziroma nepopolno, prav tako se opira na 3. člen DZ ter se sklicuje na komentar DZ, ki ne predvideva situacije iz tega spora. Materialnopravno naziranje sodišča je napačno. Družinski zakonik nikjer ne govori, da je pogoj za veljavnost zakonske zveze, da zakonca živita skupaj. Celo nasprotno, novi DZ ureja več možnosti ureditve medsebojnih premoženjskih in drugih odnosov, ki odstopajo od zakonske presumpcije in ustaljenih običajev in norm. Svet se spreminja in prav gotovo ni nobena redkost, ko zakonca začasno zaradi različnih okoliščin ne živita skupaj, kar pa nikakor ne pomeni, da ni bila njuna zakonska zveza sklenjena z namenom oblikovanja življenjske skupnosti zakoncev. Dejansko trenutno stanje, ko zakonca ne živita skupaj in tudi ne skupaj z otroki drugega zakonca, nikakor ne pomeni navideznosti ali neveljavnosti zakonske zveze. Obvezno preživljanje zakonca za otroke svojega zakonca je vezana na dejansko prebivanje z otrokom svojega zakonca. V tej okoliščini je nedvomno DZ lex specialis v razmerju do ZUPJS in je upoštevanje žene tožnikovega očeta pri ugotavljanju materialnopravnega položaja družine izključeno, ker žena tožnikovega očeta ne biva s tožnikom in ga ni dolžna preživljati. Upoštevati je potrebno le dohodke tožnikovega očeta in tri člane družine, ki bivajo v skupnem gospodinjstvu ter ob ugotovitvi višine dohodka na družinskega člana tožniku štipendijo tudi priznati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravotvorna dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), niti tistih, ki jih je zatrjeval tožnik.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi ženo tožnikovega očeta A. A. morali skladno z določili 9. člena v povezavi z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS) upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika.1

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju tožnikovega očeta in njegove žene. Tožnik si z dokaznim predlogom o zaslišanju tožnikovega očeta in njegove žene prizadeva dokazati, da dejstvo, da žena tožnikovega očeta ne živi z njimi v skupnem gospodinjstvu, pomeni, da se tudi njenih dohodkov ne sme upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov, sodišče zavezuje, da dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev tudi izvede. Dokaznim predlogom ni zavezano ugoditi, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem prič, je odvisno od konkretnega primera. Sodišče je v dokaznem sklepu ustrezno obrazložilo, da dejansko stanje glede okoliščin zakonske zveze med tožnikovim očetom in njegovo ženo A. A. ni sporno. Kot sporno je bilo v tem sporu izpostavljeno pravno vprašanje, ali sklenjena Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema v notarskem zapisu opr. št. ... z dne 18. 10. 2021 vpliva na upoštevanje dohodka žene tožnikovega očeta v postopku odločanja o upravičenosti tožnika do državne štipendije. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nenazadnje je sodišče zavrnitev dokaznega predloga v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

7. Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o nepravilni uporabi materialnega prava, ker sodišče določil 85. člena Družinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami, v nadaljevanju: DZ) ni upoštevalo kot lex specialis v razmerju do določil ZUPJS. Sodišče prve stopnje je v 7. točki ugotovilo, da se skladno z 9. členom ZUPJS pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Skladno z drugim odstavkom 10. člena ZUPJS med drugim v ta krog šteje tudi oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja.2

8. Osrednji pritožbeni ugovor, da zaradi sklenjene Pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med tožnikovim očetom in tožnikovo mačeho3 v notarskem zapisu z dne 18. 10. 2021 (opr. št. ...) pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika v tem sporu ne bi smeli upoštevati dohodkov tožnikove mačehe, ne more biti uspešen. Sodišče je v 8. točki obrazložitve pravilno zavzelo stališče, da predstavljajo določila ZUPJS pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v razmerju do Družinskega zakonika lex specialis. Kot v 9. točki obrazložitve sodbe pravilno opozarja sodišče ZUPJS sam določa, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja in ne odkazuje na DZ.4 Nenazadnje je v 3. točki prvega odstavka 11. člena ZUPJS tudi določeno kdaj se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe,5 ne upošteva „zakonec“, kar v tej zadevi ni podano.6

9. Pravilna je obrazložitev sodišča, da v kolikor bi zakonodajalec štel, da je potrebno novo možnost premoženjskopravne ureditve med zakoncema na podlagi 85. člena DZ uskladiti z ZUPJS, bi to uredil s prehodnimi in končnimi določbami DZ.

10. Drugačni premoženjskopravni režim med zakoncema na podlagi pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema ( tožnikovim očetom in njegovo ženo) ne more vplivati na prisilne in kogentne določbe določil ZUPJS. Neustrezno bi bilo, da bi se lahko s pogodbo civilnopravnega značaja poseglo na področje pravic in obveznosti, ki zaradi izpostavljenega javnega interesa ne dopušča prostega razpolaganja. Sodišče pravilno zaključuje, da bi se lahko s sklepanjem pogodb o ureditvi premoženjskih razmerij na področju dispozitivnega prava, zaobšlo pozitivnopravne predpise, ki niso sami sebi namen, temveč se nanašajo na samo bistvo določb ZUPJS, med katere spada tudi 10. člen ZUPJS, ki se nanaša na pravično in gospodarno dodeljevanje pravic iz javnih sredstev ter manjše možnosti zlorab.

11. Sodišče je svoje materialnopravno stališče ustrezno nadgradilo z razlogovanjem, da ZUPJS ne loči med posebnim in skupnim premoženjem zakoncev.7

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče v sodbi neprimerno namiguje, da gre v tem sporu za neveljavno zakonsko zvezo. Iz obrazložitve sodbe v 10. točki je razvidna le opredelitev sodišča do obširnih trditev tožnika, ki pojasnjuje, da ob veljavno sklenjeni zakonski zvezi, zakonca dejansko ne živita skupaj in da imata ločeno premoženje.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožnik zatrjuje, da upoštevajoč sklenjeno pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med tožnikovim očetom in njegovo ženo skladno s 85. členom DZ, ženo tožnikovega očeta A. A. ni mogoče šteti pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika v tem sporu. 2 Nebiološki starš 3 Na podlagi 85. člena DZ imata ločeno, posebno premoženje. 4 Kot to stori v primeru opredelitve zunajzakonske skupnosti (1. točka 1. in 2. odstavka 10. člena ZUPJS) in opredelitve oseb, ki so jih osebe iz 1. točke 1. in 2. odstavka 10. člena ZUPJS dolžne preživljati po zakonu, ki ureja družinska razmerja. 5 Dva kumulativna pogoja, in sicer da oseba v življenjski skupnosti ni več dejansko povezana z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. 6 Pri tem je sodišče opozorilo na stališče VDSS zavzeto v sodbi Pdp 262/2020, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino ob kumulativno izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze, ki jo dopušča izjema določena v 3. točki 11. člena ZUPJS in sodbi VDSS Psp 19/2019 z dne 7. 2. 2019, ko sodišče ugotavlja, da morata biti oba pogoja izpolnjena sočasno, da se lahko uporabi izjema od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS, po katerem se zakonec šteje kot družinski član. 7 Sklep VSL II Kp 22409/2020 in II Kp 17335/2020 z dne 11.10.2021.