Jedro

Vprašanje, ki ga tožnik uveljavlja kot pomembno pravno vprašanje, se nanaša na postopek odmere davka in ne na sam postopek prisilne izterjave in tako ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Odstopa od sodne prakse pa tožnik niti ne zatrjuje. Glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu o obstoju pogoja za dovoljenost revizije zato po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje U 2582/2006-11 z dne 13. 3. 2007 je tožnik dne 24. 4. 2007 po odvetniški družbi vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2006. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 7. 12. 2004 o prisilni izterjavi dolga iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skupnem znesku 2.048.900,50 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišč e RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. Tožnik uveljavlja dovoljenost revizije po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 5. V skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Tožnik v reviziji navaja, da je višina dolga na dan 7. 12. 2004 znašala 8.549,91 EUR, na dan vložitve revizije pa naj bi že presegala 20.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 680/2008 že zavzelo stališče, da se v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

7. Tožnik kot revizijski razlog navaja tudi 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre po presoji revizijskega sodišča, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse.

8. Tožnik navaja kot pomembno pravno vprašanje, kako se obravnava ugovor zastaranja pravice do odmere davka in pravice do vodenja tega postopka. V predmetnem upravnem sporu gre za izpodbijanje sklepa o prisilni izterjavi. V skladu z določbo 46. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96 in 78/96) s pritožbo zoper sklep o izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 213/2004 z dne 23. 4. 2008 že zavzelo stališče, da v postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljavljati ugovora zastaranja, ki se nanaša na postopek odmere davka, temveč je v tem postopku relevantno samo zastaranje izterjave davčnega dolga. Vprašanje, ki ga tožnik uveljavlja kot pomembno pravno vprašanje, se nanaša na postopek odmere davka in ne na sam postopek prisilne izterjave in tako ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Odstopa od sodne prakse pa tožnik niti ne zatrjuje. Glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu o obstoju pogoja za dovoljenost revizije zato po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Tožnik uveljavlja kot razlog za dovoljenost revizije tudi 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Tožnik v zvezi z zatrjevanimi hudimi posledicami navaja, da je ta pogoj glede na višino zneska in na premoženjsko in finančno stanje tožnika nedvomno izpolnjen, saj ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko zelo hude posledice zanj, saj bi izvršitev sodne odločbe bistveno ogrozila njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik tudi obstoja tega pogoja ni izkazal. V reviziji se na svoje premoženjsko in finančno stanje in stanje svoje družine sklicuje le pavšalno, zadevnega stanja niti konkretno ne opiše niti z ničimer ne dokazuje, s tem pa ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju pogoja za dovoljenost revizije.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.