Jedro

Prvostopenjskemu organu kljub poizvedbam pri vseh arhivih, ki razpolagajo s tovrstnim gradivom, ni uspelo pridobiti drugih dokazil o odvzetih premičninah (razen 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 brezovih metel), z njimi pa tudi niso razpolagali vlagatelji zahteve, zato je imela toženka tudi po presoji sodišča v 182. členu ZUP/86 podlago, da se sme kot dokazilo za ugotovitev zatrjevanega dejstva uporabiti tudi ustne izjava stranke, ki pa je zgolj je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se delna odločba Upravne enote Žalec št. 362-70/92-877 z dne 13. 7. 2017 v izpodbijani 1., 2., 4., 6., 7., 8. in 9. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu (v delu, ki se nanaša na 5. točko izreka), se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo pok. upravičencu A.A., za podržavljenih 40 glav živine, določila odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga v višini 74.000,00 (DEM) tj. 37.835,60 EUR, ki jo mora plačati zavezanec Slovenski državni holding d. d. (1., 2. in 4. točka izreka). Ugotovila je še, da ima upravičenec pok. A.A. izkazano jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SRS od 28. 8. 1945, do njegove smrti (5. točka izreka); da je zavezanec dolžan izročiti obveznice skrbnikom za posebne primere v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (6. točka izreka); da se določena odškodnina izroči skrbnikom za posebne primere in sicer B.B., C.C. in D.D., vsakemu 1/3 do celote, ki jo bodo imeli v posesti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. upravičencu (7. točka izreka); da bo o preostalem delu vloženega zahtevka upravni organ odločil v nadaljevanju postopka s posebno odločbo (8. točka izreka); in da posebni stroški postopka niso bili zaznamovani (9. točka izreka).

2. Glede obsega podržavljenega premičnega premoženja, glede katerega je bila z izpodbijano delno odločbo priznana odškodnina, toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v izvedenem denacionalizacijskem postopku nesporno ugotovljeno, da ob podržavljenju ni bil sestavljen (komisijski) zapisnik tedanje oblasti, iz katerega bi bil razviden natančen popis odvzetega premičnega premoženja. Zato je toženka ob upoštevanju pravil upravnoprocesnega prava dovolila izvedbo drugih dokazov, kot so druge razpoložljive verodostojne listine in izjave morebitnih prič.

3. Drugostopenjski organ je med drugim zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano delno odločbo. Ugotavlja, da je podržavljenje živine izkazano z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, kjer je navedeno, da je bil podržavljen tudi živ kmetijski inventar. Glede na to, da prvostopenjski organ kljub poizvedbam ni našel dokazil o podržavljenem premičnem premoženju in da ni več živih prič, ki bi lahko dale izjavo glede teh dejstev, se je pravilno oprl na edine razpoložljive dokaze, s katerimi je razpolagal, tj. na obrazložitev odločbe o podržavljenju in izjave vlagateljev.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi (v kateri izpodbijan vse točke izreka izpodbijane delne odločbe, razen 3.) navaja, da je bilo premično premoženje upravičencu sicer podržavljeno, vendar v postopku ni bilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ 47/86 in naslednji, v nadaljevanju ZUP/86), ki se glede na določbo 324. člena sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku uporablja v predmetnem postopku, izkazano, kaj vse je bilo dejansko odvzeto. V odločbi o podržavljenju premoženja premično premoženje ni bilo konkretno opredeljeno, temveč je le navedba, „da se podržavijo vsa zemljiška posestva na območju LR Slovenije, z vsemi zgradbami in napravami, z vsem živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inventarjem ter vsemi postoječimi pridelki in zalogami lesa“. Z ustreznimi dokazi je bilo glede premičnin izkazano le podržavljenje 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 komadov brezovih metel. Ker pa, razen za živino, ni bil podan pravočasen specificiran zahtevek v roku iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je bil zahtevek za ostale premičnine pravilno zavrnjen. Tožnikova pritožba je bila zavrnjena zgolj z obrazložitvijo, da je bilo v odločbi o nacionalizaciji navedeno, da je bil podržavljen tudi živ kmetijski inventar in da iz izjave vlagateljice E.E. izhaja, da primopredajni zapisnik ni bil narejen ter da ni več živih prič, ki bi lahko dale izjavo glede teh dejstev. Tožnik v postopku ni prerekal, da premično premoženje ne bi bilo podržavljeno, pač pa, da ni izkazano, kaj vse naj bi obsegalo premično premoženje ob podržavljenju. Dejansko je bila glede 40 glav živine odškodnina določena zgolj na podlagi izjav vlagateljev zahtev za denacionalizacijo v njihovih pisnih vlogah. Ni razvidno, da bi prvostopenjski organ izjavo strank sprejel kot ustno izjavo stranke in jo izvedel kot dokaz v smislu 182. člena ZUP/86. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi, ki jo je podala v drugostopenjski odločbi.

6. Prizadeta stranka D.D. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe ter se sklicuje na tožbo zoper isto odločbo (v delu, v katerem je bila zahteva zavrnjena), ki jo je podala na naslovno sodišče. 7. Prizadeta stranka C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da če je izkazan odvzem 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 komadov brezovih metel, je vsakemu jasno, da je veleposestvo obsegalo še kaj več. Opisuje slovensko zgodovino po vojni ter prilaga slike, na katerih je njegov rojstni dom, iz katerega so bili izgnani 31. 7. 1947. V njem je bila najstarejša vinska trgovina v Sloveniji, Jugoslaviji in Avstriji, ustanovljena prva slovenska posojilnica, iz katere je izšla Ljubljanska kreditna banka in dalje NLB, in največja farma eksotičnih ptičev Evrope in verjetno sveta. V hiši je prenočevalo dnevno tudi 15 do 20 brezdomcev. V A.A. premoženje je spadalo posestvo ..., sedaj vas ... in posestvo ..., sedaj Občina ..., pri čemer jim je bilo vrnjeno manj kot 2% odvzetega premoženja. Po drugi strani je drug lastnik, ki ni bil slovenskega rodu in ne jugoslovanski državljan, dobil vrnjeno veleposestvo v vrednosti cca. 50 milijonov EUR, čeprav je zadevo dobil že trikrat plačano. Pričakuje, da bo za odvzete premičnine odplačan vsaj znesek, kot ga je izračunal uradni cenilec SDH d. d. 8. Tožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na 5. točko izreka izpodbijane odločbe.

9. Tožnica vlaga tožbo zoper delno odločbo zoper vse točke izreka, razen zoper 3. točko, s katero je bila zavržena zahteva vlagateljev za denacionalizacijo premičnin v preostalem delu. Tožnik torej vlaga tožbo tudi zoper 5. točko izreka delne odločbe, s katero je ugotovljeno, da ima upravičenec, to je pokojni A.A., izkazano jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SRS od dne 28. 8. 1945, pa vse do njegove smrti. Ker tožba v zvezi s to točko izreka nima nobenih razlogov, je v tem delu neutemeljena. Sodišče jo je zato v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na 1., 2. 4. 6., 7., 8. in 9. točko izreka izpodbijane delne odločbe, pa je tožba utemeljena.

11. V zadevi je sporno, ali je podana podlaga za vrnitev premičnega premoženja v obliki odškodnine, in sicer konkretno, ali je izkazan odvzem 40 glav živine, za katere je z izpodbijano delno odločbo določna odškodnina.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obrazložitvi odločbe podrobno naveden potek celotnega postopka, dokazne ocene in presoje, zakaj toženka šteje, da je izkazana nacionalizacija 40 glav živine, pa ni. Izpodbijane odločbe v bistvenem delu zato ni mogoče preizkusiti in jo je zato že iz navedenega razloga potrebno odpraviti.

13. Zaradi učinkovitega nadaljevanja postopka pa sodišče še pripominja:

14. Sodišče pritrjuje tožnici, da odločba Okrajne komisijo za agrarno reformo z dne 14. 3. 1946, iz katere izhaja, da je bilo pok. upravičencu A.A. med drugim podržavljen tudi živ in mrtev kmetijski in gozdni inventar, ne zadostuje za izkazovanje odvzema 40 glav živine. Prav tako za izkazovanje navedenega dejstva ne zadostujeta pismi tedanjega oskrbnika veleposestva F.F., v katerih omenja, da naj bi tedanja oblast med drugim tudi živino odpeljala na neko posest v bližini ... in da je posestvo popolnoma razdejano.

15. Ker prvostopenjskemu organu kljub poizvedbam pri vseh arhivih, ki razpolagajo s tovrstnim gradivom, ni uspelo pridobiti drugih dokazil o odvzetih premičninah (razen 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 brezovih metel), z njimi pa tudi niso razpolagali vlagatelji zahteve, je imela toženka tudi po presoji sodišča v 182. členu ZUP/86 podlago, da se sme kot dokazilo za ugotovitev zatrjevanega dejstva uporabiti tudi ustne izjava stranke, ki pa je zgolj je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna (tako J. Breznik in ostali, Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba 2008, Ljubljana, stran 503). Vendar pa je izjava stranke lahko uporabljena kot dokaz samo v primeru, ko je dana skladno z prvim in četrtim odstavkom tega člena, kar pomeni, da mora biti podana ustno, in da mora biti stranka pred izjavo opozorjena na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo.

16. Kot rečeno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno ne izhaja, na podlagi katerega dokaza je toženka presodila, da je odvzem 40 glav živine v tem primeru izkazan. Je pa iz povzetkov poteka postopka mogoče sklepati, da je toženka navedeno dejstvo štela za dokazano na podlagi pisnih izjav, ki so jih v spis podali pravni nasledniki upravičenca, in sicer je C.C. 3. 7. 1993 izjavil, da je kmetija pred podržavljenjem obsegala okrog 40 glav živine. Navedeno je potrdil tudi s pisno izjavo z dne 2. 11. 2015, ki ji je priložil tudi seznam podržavljenih premičnin in živine. Pisno izjavo, v kateri je med drugim navedla, da je posestvo pred podržavljenjem obsegalo okoli 40 glav živine, pa je podala tudi vlagateljica E.E. Navedene izjave so bila podlaga za cenitev vrednosti podržavljenega premoženja, ki jo je opravil izvedenec ...

17. Navedenih pisnih izjav pa po presoji sodišča ni mogoče šteti za subsidiaren dokaz- izjave stranke iz 182. člena ZUP/86, že zato, ker ni podan ustno, in ker ni razvidno, da bi bila stranka pred dano izjavo opozorjena na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo. Navedene izjave je zato mogoče šteti zgolj kot navedbe strank, za katere pa ustrezni dokazi niso bili predloženi.

18. Glede na navedeno je ugotovitev toženke, da je v obravnavnem primeru izkazan odvzem 40 glav živine, na katerem delna odločba v izpodbijanem delu temelji, nepravilna. Toženka mora zato pravnim naslednikom omogočiti, da glede predmetnih premičnin podajo izjave na način, kot ga določa ZUP, nato pa opraviti dokazno oceno izvedenih dokazov, in na tej podlagi ugotoviti dejansko stanje, na katerega bo oprla svojo odločitev.

19. Ker je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu utemeljena, je skladno s podanim tožbenim predlogom izpodbijano delno odločbo v 1., 2. 4. 6., 7., 8. in 9. točki odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni, saj gre izključno za vpogled v listine (odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, vpogled v odločbo o podržavljenju, seznam, pismi oskrbnika in dopis z dne 22. 7. 2015), ki se nahajajo že upravnem spisu.