Jedro

Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Končno ni le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Dolžnosti nadzora tudi ni mogoče razumeti na način, da mora biti ta nadzor vseobsežen in zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik. Obseg nadzora je pač odvisen od samega dela in njegove nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba a) v točki I. izreka spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati 18.696,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila“; b) v točki II. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženima strankama pravdne stroške v znesku 1.632,04 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženima strankama stroške pritožbenega postopka v znesku 1.477,68 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta prva tožena in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki plačati solidarno 18.696,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je odločilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni v 15 dneh tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v višini 559,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožili toženi stranki. Sodišču druge stopnje sta predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadki.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je delavec prve tožene stranke padel z zidu širine 40 cm in višine 2,70 m, kamor se je povzpel po lestvi, da bi pobral pozabljeno orodje. Za nesporno pa je potrebno šteti dejstvo, da je do poškodbe prišlo pri gradnji enostanovanjske hiše. Temu s strani tožene stranke zatrjevanemu dejstvu (l. št. 16, prvi odstavek) namreč tožeča stranka ni nasprotovala. Prav tako ni bilo sporno, da je bila delodajalka poškodovanega delavca prva tožena stranka.

6. Pri padcu se je delavec poškodoval. Stroške zdravljenja je nosila tožeča stranka, pri kateri je bil delavec zavarovan.

7. Tožeča stranka je zoper obe toženki uveljavljala regresni zahtevek na temelju 1. odstavka 87. člena ZZVZZ. Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo zahtevku zoper oba toženca in ju obsodilo na solidarno plačilo 18.696,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Zahtevek na temelju 1. odstavka 87. člena ZZVZZ je lahko utemeljen le, če je bila poškodba posledica opustitve ustreznega ukrepa za varstvo pri delu.

9. Ukrepe za varstvo pri delu sta v času delovne nezgode določala zlasti v času delovne nezgode veljavni ZVZD in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih(1) (v nadaljevanju: Uredba). Če delodajalec ni opustil kakšnega od ukrepov za varstvo pri delu, potem je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tako je v tej zadevi, čeprav so razlogi za neutemeljenost zahtevka zoper prvo toženko drugačni, kot razlogi za neutemeljenost zahtevka zoper drugo toženko. Glede obeh zahtevkov je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo glede glavnega dela zahtevka (točka I. izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

I. K odločitvi o zahtevku zoper drugo toženko

10. Sodišče druge stopnje najprej pritrjuje materialnopravnemu stališču toženih strank, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženko ni utemeljen iz materialnopravnih razlogov. Tožeča stranka je namreč svoj zahtevek do toženih strank uveljavljala na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Po tem določilu ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec.

11. Delodajalka poškodovanega delavca je bila le prva toženka, torej je lahko zahtevek na tem pravnem temelju utemeljen le zoper prvo toženko. Druga toženka je bila v obravnavanem primeru sicer izvajalka del in kot takšna naročnik prve toženke, ni pa bila delodajalka poškodovanega delavca. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko tako ni utemeljen niti na temelju 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, niti na kakšnem drugem pravnem temelju.

12. Do drugačnega sklepa ni mogoče priti niti ob upoštevanju odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010, na katero se je, kot kaže, v sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo drugo opravilno številko, namreč III Ips 659/07, ki pa ne obstaja. Navedena odločba VS RS, opr. št. II Ips 659/2007 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, in tudi na povsem drugačen materialnopravni temelj zahtevka. Nanaša se namreč na odškodninski zahtevek, ki ga je delavec med drugim uveljavljal zoper svojega delodajalca in naročnika na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V obravnavanem primeru se obravnava regresni zahtevek tožeče stranke, katerega slednja uveljavlja na podlagi določb ZZVZZ.

II. K odločitvi o zahtevku zoper prvo toženko

13. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prva toženka na več načinov kršila določbe o varnem delu.

14. Eden od očitkov tožeče stranke, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je bil, da na gradbišču na dan nesreče ni bilo nobenega nadzornika. Če je bil s tem mišljen koordinator za varnost in zdravje pri delu (1. odstavek 4. člena Uredbe) potem je njegova postavitev dolžnost naročnika ali nadzornika projekta, in ne delodajalca samega. Če pa je mišljen s tem nadzornik v smislu 85. člena ZGO-1, potem pa je njegova postavitev dolžnost investitorja, in še to ne pri vsaki gradnji.

15. 25. člen ZVZD sicer res zavezuje, da se določijo skupni ukrepi za zagotavljanje varnosti pri delu, in odgovornega delavca, vendar le, če na delovišču hkrati opravljata delo vsaj dva delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi na delovišču te enostanovanjske zgradbe delo hkrati opravljala dva delodajalca. Prva toženka je sicer nedvomno opravljala dela, vendar pa zgolj kot podizvajalka druge toženke. Da bi druga toženka hkrati še sama opravljala kakšno delo, ali pa kdo tretji, ni bilo ugotovljeno. Poleg tega je bil celo sklenjen Dogovor o organiziranju in izvajanju varnega dela na skupnem delovišču (priloga B10), in za prvo toženko je bila celo določena odgovorna oseba (prvostopenjska sodba, r. št. 8). 25. člen ZVZD torej ni bil kršen.

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prva toženka kot delodajalka ni nadzorovala dela delavca, ga ni opozarjala na pomanjkljivosti in na dolžnost varovanja (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

17. Delodajalec je delavce dolžan nadzirati, v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti in na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov (1. odstavek 5. člena ZVZD). Nadzor je odvisen od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin. Mednje spada na primer izkušenost delavcev in njihova skrbnost. Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, delodajalec pa mora ob njihovem izvajanju tudi računati z nepazljivostjo in malomarnostjo delavca. Vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela pa terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma(2). Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu(3). Končno ni le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje (2. odstavek 9. člena ZVZD). Dolžnosti nadzora tudi ni mogoče razumeti na način, da mora biti ta nadzor vseobsežen in zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik. Obseg nadzora je pač odvisen od samega dela in njegove nevarnosti.

18. Ravnanje poškodovanega delavca ni bilo opravljanje posebej zahtevnega in nevarnega dela, čeprav je bilo potrebno pobrati orodje na višini 2,70 m. Na tej višini delavcu namreč ni bilo treba trajno opravljati nobenega dela. Na takšno višino in na zid se je poškodovani delavec vzpel zgolj zato, da bi pobral pozabljeno orodje. To delo je bilo očitno kratkotrajno. Uporaba lestev pa je za opravljanje kratkotrajnih del dovoljena (glej navedeno Uredbo, Priloga IV C 8.2). Delodajalec v konkretnem primeru zato ni bil dolžan delavca nadzirati in mu dajati navodila, kako naj pobere kladivo, ki ga je pozabil na zidu tako, da ne bo padel z zida. Šlo je za preprosto opravilo, kjer navodila niso potrebna in tudi ne trajna prisotnost delodajalčevega zastopnika za preprečitev tovrstne nesreče. Gre za očitno nevarnost in preprečitev očitno grozeče nesreče, pred katero se mora varovati vsakdo v vsakršnem življenjskem položaju tudi brez posebnih navodil, ne le delavec pri svojem delu.

19. Sodišču druge stopnje se glede na navedeno do drugih pritožbenih razlogov tožene stranke ni bilo potrebno opredeljevati (1. odstavek 340. člena ZPP).

III. Odločitev o stroških postopka

20. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. Toženi stranki sta v postopku v celoti uspeli, zato jima je dolžna tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tudi vse stroške postopka, ki so jima nastali pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je tako v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) toženima strankama priznalo nagrado za postopek v znesku 510,90 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za zastopanje dveh strank v znesku 117,90 EUR (tar. št. 1200 ZOdvT), nagrado zgolj za en narok v znesku 471,60 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT)(4), nagrado za zastopanje dveh strank v znesku 117,90 EUR (tar. št. 1200 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kilometrino za prihod na naroka dne 17. 4. 2013 in 21. 6. 2013 v znesku dvakrat po 59,20 EUR (tar. št. 6003 ZOdvT; 2 x 80 km x 0,37 EUR/km), 20 % DDV v znesku 271,34 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), stroške parkirnine med narokom dne 17. 4. 2013 v znesku 4,00 EUR (tar. št. 6006 ZOdvT in l. št. 38), skupaj torej 1.632,04 EUR.

21. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede odločitve o stroških postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je torej v 15 dneh od vročitve te sodbe dolžna plačati toženima strankama pravdne stroške v znesku 1.632,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

22. Ker sta uspeli s pritožbo, sta toženi stranki upravičeni tudi do plačila stroškov pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje jima je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in veljavnega ZOdvT priznalo nagrado za postopek s pritožbo v znesku 628,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), nagrado za zastopanje dveh strank v znesku 110,10 EUR (tar. št. 1200 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 20 % DDV v znesku 151,78 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) in sodno takso za pritožbo v znesku 567,00 EUR, skupaj torej 1.477,68 EUR.

23. Tožeča stranka je tako dolžna toženima strankama v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.477,68 EUR z zakonskimi zamudnimi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2005 in 43/2011. (2) Sodba VSL I Cpg 1378/2012 z dne 11. 2. 2014. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009. (4) S sklepom II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 je Vrhovno sodišče RS sklenilo, da nagrada za narok po tarifni številki 3102 Tarife vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.