Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama v obdobju od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016 veljal aneks št. 2 k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011, po katerem je imela tožnica pravico do dela s krajšim (polovičnim) delovnim časom, 20 ur tedensko, v skladu z ZSDP, zato je štelo, da ji je tožena stranka dolžna za to obdobje priznati delovno razmerje le za krajši delovni čas. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. V posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Glede na to, da je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oživel tudi aneks št. 2 k tej pogodbi, ki je veljal v času odpovedi, je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, kot je obstajalo med strankama na podlagi tega aneksa, to pa je delovno razmerje za skrajšani delovni čas, 20 ur tedensko. Pravne podlage za priznanje delovnega razmerja za polni delovni čas ni.

Ob upoštevanju, da je tožnica v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi upravičena do vzpostavitve premoženjskega stanja, kot da odpovedi ne bi bilo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v okviru reparacije upravičena tudi do dodatka k plači, to je božičnice oziroma dodatka iz naslova poslovne uspešnosti in regresa za letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo plače: - za obdobje od 20. 12. 2012 do 31. 12. 2012 sorazmerni del nadomestila plače ob upoštevanju bruto zneska 644,90 EUR; - za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v mesečnem bruto znesku 673,91 EUR; - za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v mesečnem bruto znesku 677,15 EUR; - za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v mesečnem bruto znesku 680,37 EUR; - za obdobje od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2016 v mesečnem bruto znesku 683,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov nadomestila plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar je iz naslova nadomestila plače zahtevanega več (razlika do vtoževanih 1.289,79 EUR bruto mesečno za obdobje od 20. 12. 2012 do 31. 12. 2012, razlika do vtoževanih 1.354,27 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, razlika do vtoževanih 1.421,98 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, razlika do vtoževanih 1.493,07 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, razlika do vtoževanih 1.567,72 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2016), se zavrne." - v 1. alineji III. točke izreka tako, da se zahtevek iz naslova božičnice za leto 2012 v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje zavrne in v V. točki izreka tako, da se znesek 9.673,50 EUR zniža na znesek 6.449,00 EUR, za razliko 3.224,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, pa se zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 12. 2012 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč je trajalo za polovični delovni čas do vključno 16. 10. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno dobo za obdobje od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016 ter jo za navedeno obdobje neprekinjeno prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, za polovični delovni čas. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja za polni delovni čas in za prijavo v obvezno zavarovanje za polni delovni čas je zavrnilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati: za obdobje od 20. 12. 2012 do 31. 12. 2012 sorazmerni del nadomestila plače ob upoštevanju bruto zneska 644,90 EUR; za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v mesečnem bruto znesku 677,14 EUR; za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v mesečnem bruto znesku 710,99 EUR; za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v mesečnem bruto znesku 746,54 EUR in za obdobje od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2016 v mesečnem bruto znesku 783,86 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov nadomestila plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnica iz naslova nadomestila plače zahtevala več (to je razliko do vtoževanih 1.289,79 EUR bruto mesečno za obdobje od 20. 12. 2012 do 31. 12. 2012, razliko do vtoževanih 1.354,27 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, razliko do vtoževanih 1.421,98 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, razliko do vtoževanih 1.493,07 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, razliko do vtoževanih 1.567,72 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2016) je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati: božičnico za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več (razliko do vtoževanih 300,00 EUR za leto 2012, razliko do vtoževanih 300,00 EUR za leto 2013, razliko do vtoževanih 700,00 EUR za leto 2014, razliko do vtoževanih 700,00 EUR za leto 2015, razliko do vtoževanih 554,16 EUR za leto 2016) je zavrnilo (III. točka izreka); regres za letni dopust za leta 2013, 2014, 2015 in 2016 v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več (zakonske zamudne obresti od neto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 od 1. 7. 2014 do 1. 7. 2016) je zavrnilo (IV. točka izreka) in odškodnino namesto reintegracije v znesku 9.673,50 EUR (V. točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davka od zneskov nadomestil plače in božičnice ter davka od zneskov regresa za letni dopust (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 3.668,24 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VII. točka izreka). Sodišče je z dopolnilno sodbo dopolnilo V. točko izreka sodbe s pristavkom: "v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila; kar je iz naslova odškodnine namesto reintegracije zahtevanega več (razlika do vtoževanih 19.346,85 EUR), se zavrne".

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici prizna delovno razmerje in prijavo v obvezna zavarovanja za polni delovni čas, razliko do vtoževanih nadomestil plač za polni delovni čas, božičnice v polnem znesku in odškodnino namesto reintegracije v znesku 15 bruto plač v višini zneska plače za polni delovni čas. Navaja, da je v obdobju od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016 zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki upravičena do delovne dobe in prijave v zavarovanje za polni delovni čas, enako velja za nadomestila plače in druge prejemke iz delovnega razmerja ter za odškodnino namesto reintegracije. Poudarja, da je tožnici v trenutku nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prenehala pravica, ki jo je imela na podlagi 48. člena ZSDP. Tožnica je v trajanju delovnega razmerja uveljavila pravico, ki jo je imela na podlagi starševstva. Glede na 48. člen ZSDP lahko to pravico uveljavi le starš, ki ima sklenjeno delovno razmerje, kar pomeni, da že pridobljena pravica preneha hkrati s prenehanjem delovnega razmerja, četudi je prenehanje nezakonito. Gre za enostransko upravičenje delavca, ki ga ima ta na podlagi zakona in ga sme uveljaviti na način, da delodajalca obvesti o tem, da bo to pravico izkoristil, delodajalec pa mora takšno odločitev spoštovati in delavcu omogočiti delo s krajšim delovnim časom. Tožnica je uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom in s toženo stranko sklenila dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi. V 4. členu aneksa je določena možnost predčasne prekinitve uveljavljanja te pravice, o čemer sta se tožnica in A.A. dogovorili. To pa pomeni, da bi lahko pravdni stranki kadarkoli predčasno prekinili tožničino delo za krajši delovni čas. Glede na dogovor med strankama bi tožena stranka v primeru, če bi tožnica to možnost koristila, morala tožnici vzpostaviti delovno razmerje s polnim delovnim časom. Ker je tožena stranka tožnici že štiri mesece po sklenitvi tega aneksa nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji je delovno razmerje prenehalo, tožnica takšne možnosti ni imela. Meni, da bi lahko kadarkoli v obdobju nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi uveljavila to pravico. Poleg tega je tožnica z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja izgubila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače do polne delovne obveznosti, ki pa se z ugotovitvijo delovnega razmerja ne vzpostavi ponovno. Glede na to ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas in ji skladno s tem priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje ter ji plačati nadomestilo plače in vse ostale prejemke iz delovnega razmerja. V sodbi ni prepričljivih razlogov za odločitev, zakaj je tožnica upravičena do pravic samo za polovični delovni čas. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je treba izhajati iz namena pravice, ki jo je uveljavila tožnica. Namen zakonodajalca pa ni bil, da se lahko delavki, ki izkoristi to pravico, kakorkoli poslabša delovno pravni položaj. Zato je odločitev v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da se pri izračunu odškodnine namesto reintegracije upošteva zgolj polovični znesek plače. Stališče sodišča je nedopustno, saj pomeni neenako in neenakopravno obravnavanje tožnice. Delavec, ki dela s polnim delovnim časom, in delavec, ki je v trenutku nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do pravic iz starševskega varstva, sta ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja postavljena v povsem enak položaj, saj sta v tistem trenutku brezposelna za polni delovni čas. Pravica do krajšega delovnega časa ne predstavlja okoliščine, ki jo sodišče upošteva pri določanju višine denarnega povračila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo oziroma smiselno zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko nadomestilo plače, ker je napačno upoštevalo dopolnjeno delovno dobo tožnice in znesek osnovne plače. Nadomestilo plače predstavlja osnovno plačo z dodatkom na delovno dobo, ki se izračuna glede na število dopolnjenih let delovne dobe, to je 0,5 % za vsako leto dopolnjene dobe. Že v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2018 je uveljavljala pravilne zneske nadomestil plače in pojasnila njihov izračun. Ker se sodišče ni opredelilo do njenih navedb in ni pojasnilo, kako je izračunalo nadomestilo plače, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s prisojeno božičnico navaja, da delavcem božičnice ni nikoli izplačevala. Je pa po letu 2012 delavcem izplačevala nagrado za uspešnost, ob izpolnjevanju sprejetih kriterijev. Do nagrade za uspešnost so bili upravičeni delavci glede na njihovo prisotnost na delu in rezultate dela ter njihov prispevek k poslovnemu uspehu. Ker tožnica v spornem obdobju ni delala, tega pogoja ni izpolnila. Posebej opozarja, da tožena stranka delavcem za leto 2012 ob koncu leta ni izplačala nagrade za uspešnost, kar je zatrjevala že v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2018. Tem navedbam pa tožnica ni nasprotovala. V letu 2013 je bilo izplačilo nagrade vezano na izpolnjevanje kriterijev, ki jih tožnica ni izpolnila. Prav tako tožnica ni upravičena do nagrade za uspešnost za leta 2014, 2015 in 2016, ker v teh letih ni delala in ni prispevala k poslovnemu uspehu tožene stranke. Tožnica v spornem obdobju ni upravičena do regresa za letni dopust, saj je izplačilo iz tega naslova vezano na koriščenje letnega dopusta, ki pa ga tožnica ni mogla izrabiti, saj v tem času ni delala. Ne strinja se s prisojenim denarnim povračilom, saj meni, da je odmerjeno v previsokem znesku. Ustrezno povračilo je največ v višini 3 mesečnih plač. V zvezi s tem opozarja, da je tožnica stara 42 let, da je pri toženi stranki delala 9 let oziroma z upoštevanjem nezakonite odpovedi 12 let in da so bile tožničine zaposlitvene možnosti po odpovedi nadpovprečno dobre glede na njeno starost, delovne izkušnje, izobrazbo in odlično znanje nemškega jezika. Ekonomske in socialne razmere tožnice niso bile neugodne in ne morejo upravičevati prisojene odškodnine. Prav tako diskriminatorno ravnanje tožene stranke ne more vplivati na njeno višino. Sodišče pri odmeri odškodnine ni pravilno ugotovilo vseh relevantnih dejstev in upoštevalo vseh kriterijev (starost, izobrazba, zdravstveno stanje, zaposlitvene možnosti). Po drugi strani pa je uporabilo kriterije, ki jih ne bi smelo upoštevati (ekonomske in socialne razmere tožnice, razloge za nezakonitost). Sodišče je tožnici napačno odmerilo stroške postopka, saj ji je neupravičeno trikrat priznalo nagrado za narok v znesku 320,40 EUR, s tem, ko ji je priznalo nagrado za narok v prvem in drugem ponovljenem postopku. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, v kateri prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2013, reintegracijo in reparacijo. Glede na to, da je bilo z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 255/2017 z dne 21. 11. 2017 (ki je odločalo o reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 278/2017 z dne 20. 4. 2017, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 416/2016 z dne 9. 2. 2017 o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka) pravnomočno odločeno, da je dne 5. 11. 2013 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, ker je tožena stranka pri podaji odpovedi kršila prepoved diskriminacije po določbi 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami), je predmet tega postopka še zahtevek za reintegracijo oziroma sodno razvezo in reparacijo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica nazadnje zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011 in da sta bila k tej pogodbi sklenjena dva aneksa, in sicer aneks št. 1 z dne 16. 12. 2011 in aneks št. 2 z dne 17. 5. 2012. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom (3. člen pogodbe o zaposlitvi) za delovno mesto svetovalke v showroomu. Z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka od 1. 1. 2012 do 4. 6. 2012 koristila pravico do krajšega delovnega časa, 20 ur tedensko, po poteku tega roka pa bo pričela opravljati delo s polnim delovnim časom (2. člen aneksa št. 1). Z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi sta se dogovorili, da bo tožnica še nadalje delala 20 ur tedensko, to je v obdobju od 5. 6. 2012 do 20. 6. 2017 (2. člen aneksa št. 2). Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 20. 12. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012. 9. Ob ugotovitvi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012 in ob upoštevanju, da se je tožnica s 17. 10. 2016 zaposlila pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami), ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi, ugotovilo trajanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki do 16. 10. 2016. Tej odločitvi pravdni stranki v pritožbi ne nasprotujeta. Za tožnico pa je sporna predvsem nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi s pripadajočima aneksoma, to je za obdobje od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016, priznati delovno razmerje le za krajši delovni čas, 20 ur tedensko in jo za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama v obdobju od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016 veljal aneks št. 2 k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011, po katerem je imela tožnica pravico do dela s krajšim (polovičnim) delovnim časom, 20 ur tedensko, v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Ur. l. RS, št. 97/01, s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, zato je štelo, da ji je tožena stranka dolžna za to obdobje priznati delovno razmerje le za krajši delovni čas. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. V posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Glede na to, da je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oživel tudi aneks št. 2 z dne 15. 12. 2011 k tej pogodbi, ki je veljal v času odpovedi, je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, kot je obstajalo med strankama na podlagi tega aneksa, to pa je delovno razmerje za skrajšani delovni čas, 20 ur tedensko. Pravne podlage za priznanje delovnega razmerja za polni delovni čas ni, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožnice in sklicevanje na diskriminatorno obravnavanje zaradi uveljavljanja pravice na podlagi starševstva, neutemeljene. Glede na to, da je tožnica v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspela in ji je bilo za to obdobje vzpostavljeno stanje kot pred prenehanjem delovnega razmerja, je upravičena tudi do pravice iz naslova starševskega varstva v skladu s petim odstavkom 50. člena ZSPD, in sicer, da ji Republika Slovenija preko pristojnega centra za socialno delo plačuje prispevke za socialno varnost. 11. V kolikor je tožnica zaradi (nezakonitega) prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki izgubila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, mora to pravico uveljaviti pri pristojnem centru za socialno delo, ki je v skladu s ZSDP pristojen za odločanje o priznanju pravice do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti starša, ki ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva.

12. Obe pravdni stranki izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku. Tožnica se ne strinja s priznanjem nadomestila plače v polovičnem znesku od plače za polni delovni čas in s priznanjem božičnice oziroma dodatka iz naslova poslovne uspešnosti v polovičnem znesku. Tožena stranka pa se ne strinja z višino denarnega nadomestila in s priznanjem božičnice oziroma dodatka iz naslova poslovne uspešnosti.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do mesečnega nadomestila plače v polovičnem znesku od plače za polni delovni čas, glede na to, da je pred (nezakonitim) prenehanjem delovnega razmerja med pravdnima strankama veljal aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011. V skladu s tem aneksom je imela tožnica pravico do dela s krajšim (polovičnim) delovnim časom, 20 ur tedensko, in s tem pravico do sorazmernega dela osnovne bruto plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjsko pravni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, ki vključuje tudi dodatke, dodatna izplačila, itd. V tožničinem primeru je to plača, do katere je bila upravičena na podlagi aneksa št. 2, veljavnega ob prenehanju delovnega razmerja, ki je veljal do 20. 6. 2017. Drugačno naziranje tožnice v pritožbi ni utemeljeno. V zvezi s tem pa so neutemeljene tudi tožničine pritožbene navedbe o diskriminaciji zaradi starševstva. Tožničin pravni položaj se namreč s to odločitvijo ni v ničemer poslabšal, saj bi tožnica, v kolikor do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, še nadalje opravljala delo v polovičnem delovnem času in prejemala sorazmerni del bruto plače, kot je bilo dogovorjeno z aneksom št. 2. Pritožbene navedbe tožnice, da je bil v skladu s tem aneksom med strankama dopusten sporazum, da lahko začne tožnica delati s polnim delovnim časom pred iztekom veljavnosti sklenjenega aneksa, do katerega sicer med strankama ni prišlo, so neutemeljene in ne utemeljujejo drugačnega zaključka glede veljavnosti aneksa in s tem višine pripadajočega denarnega nadomestila.

14. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi opozarja na napačen izračun višine pripadajočega denarnega nadomestila za obdobje od 1. 1. 2013 do 16. 10. 2016 (zoper višino nadomestila plače za čas od 20. 12. 2012 do 31. 12. 2012 ni pritožbe), pri katerem sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo 5 % dodatka na delovno dobo. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da se je tožnica pri toženi stranki zaposlila z dnem 1. 7. 2004 in je bila pri toženi stranki od 1. 1. 2007 zaposlena za nedoločen čas. Tožničina osnovna plača je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašala 644,90 EUR. V skladu s pogodbo o zaposlitvi ji je pripadal tudi dodatek k osnovni plači za vsako leto delovne dobe v višini 0,5 % osnove. Upoštevaje dopolnjeno delovno dobo tožnice pri toženi stranki in glede na to, da tožnici pripada dodatek k osnovni plači za vsako leto delovne dobe v višini 0,5 % osnove, je tako tožnica upravičena do denarnega nadomestila, ki za leto 2013 znaša 673,91 EUR (644,90 EUR + 4,5 % dodatek za 9 let dopolnjene dobe) - namesto 677,14 EUR; za leto 2014 677,15 EUR (644,90 + 5 % dodatek za 10 let dopolnjene delovne dobe) - namesto 710,99 EUR; za leto 2015 680,37 EUR (644,90 EUR + 5,5 % dodatek za 11 let dopolnjene delovne dobe) - namesto 746,54 EUR in za leto 2016 683,59 EUR (644,90 EUR + 6 % dodatek za 12 let dopolnjene delovne dobe) - namesto 783,86 EUR. Pritožba tožene stranke je tako v tem delu utemeljena.

15. Ob upoštevanju, da je tožnica v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi upravičena do vzpostavitve premoženjskega stanja, kot da odpovedi ne bi bilo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v okviru reparacije upravičena tudi do dodatka k plači, to je božičnice oziroma dodatka iz naslova poslovne uspešnosti in regresa za letni dopust. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke o vezanosti teh pravic na dejansko delo in pri pridobitvi regresa za letni dopust na pridobitev pravice do letnega dopusta neutemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene listinske dokumentacije, zlasti sklepov tožene stranke o izplačilu poslovne uspešnosti za zaposlene in plačilnih list zaposlenih, ugotovilo, da je tožena stranka zaposlenim izplačevala dodatke k plači iz naslova poslovne uspešnosti, zato je odločilo, da je do teh dodatkov, sicer v polovičnem znesku, upravičena tudi tožnica. Ta ugotovitev je pravilna za leta 2013, 2014, 2015 in 2016, ne pa tudi za leto 2012, saj iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožena stranka ta dodatek zaposlenim izplačevala tudi za to leto, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ker tudi iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja drugače, to pomeni, da tožnica za leto 2012 ni upravičena do plačila dodatka iz naslova poslovne uspešnosti, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu utemeljena. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v izreku ta dodatek k plači poimenovalo božičnica, čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da gre za dodatek k plači iz naslova poslovne uspešnosti, ne vpliva na pravilnost odločitve. Drži, da je tožnica, kot delavka, ki dela krajši delovni čas po predpisih o starševskem varstvu, v skladu s petim odstavkom 131. člena ZDR-1 upravičena do regresa za letni dopust v celotnem pripadajočem znesku. To pa ne velja za dodatek k plači iz naslova poslovne uspešnosti, ki je sestavni del plače in zato pripada tožnici, enako kot plača, zgolj v polovičnem znesku. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je upravičena do celotnega zneska dodatka k plači, neutemeljene.

17. Tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije, to je višini 15 plač tožnice (9.673,50 EUR), sicer polovičnega zneska plače za polni delovni čas. Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, vendar jim je dalo preveliko težo, zato je tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo. Upoštevalo je trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki - 12 let, tožničino starost 42 let, da je bila po prekinitvi delovnega razmerja pri toženi stranki prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, pri katerem je šest mesecev prejemala denarno nadomestilo, da je v času prekinitve delovnega razmerja skrbela za dva mladoletna otroka in da se je zaposlila šele 17. 10. 2016 pri delodajalcu v Avstriji. Pri odmeri je pravilno upoštevalo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve, to je, da je bila redna odpoved nezakonita zaradi diskriminatornega obravnavanja tožnice pri odpovedi. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, neutemeljene. Je pa po presoji pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini 15 plač previsoko v primerjavi s prisojenim denarnim povračilom v podobnih primerih (primerjaj zadeve VIII Ips 253/2017, VIII Ips 104/2017, itd.). Primerno denarno povračilo je po presoji pritožbenega sodišča 10 mesečnih plač tožnice, torej 6.449,00 EUR, upoštevaje polovični znesek plače tožnice za polni delovni čas (644,90 EUR).

18. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za priznanje denarnega povračila v višini celotne plače. V skladu z določbo 118. člena ZDR-1 osnovo za odmero denarnega povračila predstavljajo plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011 prejemala plačo v polovičnem znesku od plače za polni delovni čas, ta predstavlja osnovo za odmero denarnega povračila. Drugačno stališče tožnice v pritožbi ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožnice, da je s tem diskriminirana proti ostalim zaposlenim, ki so zaposleni za polni delovni čas.

19. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako je tožnici pravilno priznalo tudi nagrado za narok v prvem ponovljenem postopku (tar. št. 3102) v znesku 320,40 EUR in nagrado za narok v drugem ponovljenem postopku (tar. št. 3102). Stališče tožene stranke, da tožnici pripada zgolj nagrada za en narok, je zmotno. To namreč velja le za nagrado za postopek, saj je v 4. točki opombe 3 Tarife v zvezi z priznavanjem nagrade za postopek po tarifni številki 3100 določeno, da se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem, všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, ne govori pa o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku (glej odločitve VSL, opr. št. II Cp 2105/2012, II Cp 238/2013, itd.).

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v II. točki, 1. alineji III. točke in V. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker se je končni uspeh pravdnih strank po spremembi odločitve spremenil le minimalno, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni poseglo.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Tožnica pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).