Jedro

Veljavna zakonodaja sodišču ne daje podlage, da bi presojalo ustreznost zaposlitve tožnice po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi določbe 47. člena ZDR. Določba člena 90/3 ZDR omogoča presojo ustreznosti zaposlitve le v primeru, ko je delavcu podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga in obenem ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z členom 88/3 ZDR. ZDR kot materialnopravni predpis tako ne daje podlage za vtoževanje ugotovitvenega zahtevka za ustreznost oziroma neustreznost ponujene zaposlitve.

Drugačna razporeditev delovnega časa (izmensko delo, delo ob sobotah) na presojo ustreznosti zaposlitve glede na kriterij delovnega časa ni odločilnega pomena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka razveljavi in se tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka (za ugotovitev neustreznosti zaposlitve po pogodbah o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 in 29. 9. 2011) zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ponujena zaposlitev tožnici s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2011, ki jo je tožnica sprejela 4. 7. 2011 in podpisala 15. 7. 2011 in s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011, ki jo je tožnica prejela 26. 9. 2011 in podpisala 29. 9. 2011, neustrezna. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 555,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila zaposlitev tožnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011, ki jo je tožnica podpisala 29. 9. 2011, neustrezna. V primeru podpisa te pogodbe namreč ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, temveč za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin po 47. členu ZDR. Tožnica je to pogodbo sklenila prostovoljno, 47. člen ZDR pa sodišču ne daje podlage za presojo ustreznosti zaposlitve po pogodbi, ki je sklenjena na podlagi citirane določbe ZDR. Tožnici tako v tem primeru nikakor ne pripada odpravnina, saj ji prejšnja pogodba o zaposlitvi sploh ni bila odpovedana, temveč je sporazumno prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo tudi, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožnici ponujena ob redni odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo zaradi poslovnih razlogov, ki jo je tožnica podpisala, pogodba o zaposlitvi za neustrezno delo. Ustreznost zaposlitve je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi kriterijev, ki nimajo podlage v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo ustreznost zaposlitve tudi glede na kriterije, naštete v citirani določbi ZDR, vendar je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovilo napačno. Tožena stranka navaja, da je bila zaposlitev, ki je bila tožnici ponujena (in ki jo je tožnica s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi tudi sprejela), zaposlitev za nedoločen čas ter da se je za novo delovno mesto zahtevala bistveno enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot za njeno prejšnje delovno mesto. Kriterij kraja opravljanja dela, ki ni oddaljen od kraja bivanja več kot 3 ure v obe smeri, pa je v predmetni zadevi prav tako izpolnjen, saj tožena stranka tožnici ustrezno plačuje stroške prevoza na delo. Tožnica se je sicer že na svoje prejšnje delovno mesto, ki ga je opravljala v A., vozila z osebnim vozilom, čeprav je imela z javnimi prevoznimi sredstvi dobre povezave do kraja njenega prebivališča. Javnega prevoza kljub temu ni koristila. Tožnica se tudi v B., kjer je opravljala delo na delovnem mestu prodajalec I in kjer sedaj opravlja delo na delovnem mestu prodajalec, vozi z lastnim prevozom. Očitno je torej, da preferira udobje vožnje v osebnem vozilu pred ekonomičnostjo javnega prevoza.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „knjigovodja“ (A3). Dne 30. 6. 2011 je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (A4). Z novo pogodbo o zaposlitvi (A5), ki jo je tožnica tudi podpisala, pa je bilo med tožnico in toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 9. 2011 dalje s polnim delovnim časom na delovnem mestu „prodajalec I“. To pogodbo o zaposlitvi je tožnica podpisala dne 15. 7. 2011. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 29. 9. 2011 sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi, tokrat za delovno mesto „prodajalec“. Ta pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi 47. člena ZDR, je kot datum nastopa dela predvidevala 1. 10. 2011. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica po prvotni pogodbi o zaposlitvi (A3) delo pri toženi stranki opravljala v A., po preostalih dveh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi pa je bilo njeno delovno mesto v B.. Po podatkih iz spisa je kraj bivanja tožnice C., ....

Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je sicer pravilna trditev tožene stranke, da veljavna zakonodaja sodišču ne daje podlage, da bi presojalo ustreznost zaposlitve tožnice po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi določbe 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Določba člena 90/3 ZDR omogoča presojo ustreznosti zaposlitve le v primeru, ko je delavcu podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga in obenem ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z členom 88/3 ZDR. Pritožbeno sodišče pa ob tem ugotavlja, da ZDR kot materialnopravni predpis ne daje podlage za vtoževanje ugotovitvenega zahtevka za ustreznost oziroma neustreznost ponujene zaposlitve. V členu 204/3 ZDR je določena le možnost uveljavljanja ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Posebna pravna podlaga za tožbo s tožbenim zahtevkom, kot je o njem odločalo sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ni podana. Ker je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka uveljavljala ugotovitev dejstev, ta del njene tožbe ni dopusten niti upoštevaje člen 181 ZPP, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavreči na podlagi 274. člena ZPP. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je v tem delu tožničino tožbo na pritožbo tožene stranke zavrglo pritožbeno sodišče (3. točka člen 339/2 ZPP, člen 354/2 ZPP, člen 274/1 ZPP). Ustreznost oziroma neustreznost nove zaposlitve je dejansko vprašanje oziroma ugotovitev dejanske narave, vse to pa je stvar obrazložitve sodbe in ne njenega izreka.

Kot je bilo že ugotovljeno, se presoja ustreznost nove zaposlitve v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali iz razloga nesposobnosti) po kriterijih, opredeljenih v členu 90/3 ZDR. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (člen 90/3 ZDR).

Tožnica je imela prejšnjo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „knjigovodja“ (A3), ob redni odpovedi te pogodbe o zaposlitvi pa ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi (A5) za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „prodajalec I“. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica, ki je bivala v kraju C., svoje delo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi opravljala v A., po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pa v B..

V spornem obdobju je bil pri toženi stranki v veljavi Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B5), ki je vseboval tudi seznam delovnih mest z opisom posameznih delovnih mest. Tako je bilo delovno mesto „knjigovodja“ razvrščeno v V. tarifni razred, za zasedbo tega delovnega mesta pa se je zahtevala V. stopnja izobrazbe ekonomske smeri ali druge ustrezne smeri, za delovno mesto „prodajalec I“, ki je bilo prav tako razvrščeno v V. tarifini razred, pa se je zahtevala V. ali IV. stopnja izobrazbe trgovske, kmetijske ali druge ustrezne smeri.

Z ozirom na to, da je bila tudi nova pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko sklenjena za nedoločen čas s polnim delovnim časom (torej enako kot je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „knjigovodja“), je potrebno ugotoviti, da je glede na kriterij delovnega časa ponujena zaposlitev pomenila ustrezno zaposlitev. Drugačna razporeditev delovnega časa (izmensko delo, delo ob sobotah) po stališču pritožbenega sodišča na presojo ustreznosti zaposlitve po tem kriteriju ni odločilnega pomena, zato sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je bila ponujena zaposlitev tožnici neustrezna tudi zato, ker mora tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi opravljati izmensko delo. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bila zaposlitev, ki je bila ponujena tožnici, ustrezna tudi glede na primerjavo vrste in stopnje strokovne izobrazbe med tožničinim prejšnjim delom (oziroma delovnim mestom) in ponujeno zaposlitvijo. Za obe delovni mesti se je namreč zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. Dejstvo, da je bila pri ponujeni zaposlitvi alternativno določena tudi IV. stopnja strokovne izobrazbe, prav tako nima vpliva na presojo ustreznosti nove zaposlitve. Bistveno je, da se je tako za prejšnjo kot tudi za novo zaposlitev zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo glede na opis obeh delovnih mest mogoče zaključiti, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna tudi po kriteriju zahtevane vrste izobrazbe. Za zasedbo tožničinega prejšnjega delovnega mesta se je zahtevala izobrazba ekonomske ali druge ustrezne smeri, za novo delovno mesto pa izobrazba trgovske, kmetijske ali druge ustrezne smeri. Kot drugo ustrezno smer v primeru ponujene zaposlitve za zasedbo delovnega mesta „prodajalec I“ je potrebno šteti tudi izobrazbo ekonomske smeri.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna zato, ker je bil kraj opravljanja dela po novi pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da mora tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi opravljati delo v B. (po prejšnji pogodbo o zaposlitvi je delo opravljala v A.) in da med krajem njenega bivanja (C.) in krajem opravljanja dela (B.) sploh ni organiziranega javnega prevoza, ki bi tožnici po končanem delu (vsaj v popoldanski izmeni) omogočal vrnitev v kraj bivanja isti dan. Ker tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da je organizirala prevoz za tožnico od kraja njenega bivanja do kraja opravljanja dela (tudi ta prevoz sicer ne bi smel trajati več kot tri ure vožnje v obe smeri), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaposlitev, ki je bila ponujena tožnici, ni bila ustrezna. Iz tega razloga je posledično tožnici prisodilo vtoževani sorazmerni del odpravnine, katerega tožena stranka po višini ni prerekala. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 1. 2012 namreč izrecno pojasnila, da v zvezi z vtoževano odpravnino izpodbija le njen temelj. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima nikakršnega vpliva pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožnica tudi v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi na delo v A. vozila z osebnim vozilom, da se z osebnim vozilom vozi na delo tudi v B. in da ji tožena stranka iz tega razloga plačuje stroške osebnega prevoza v višini 0,15 EUR na kilometer. Glede na dejstvo, da tožnica sploh nima na razpolago javnega prevoza, s katerim bi se po končani popoldanski izmeni isti dan lahko vrnila v kraj bivanja, je povsem nekorekten pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnica preferira udobje vožnje z osebnim vozilom pred ekonomičnostjo javnega prevoza.

Ker razen v zvezi z ugotovitvijo neustreznosti zaposlitve po pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih dne 15. 7. 2011 in 29. 9. 2011, niso bili podani niti pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.