Jedro

Ko sodišče ugotavlja obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti poškodovanca, praviloma ne more tega obsega zmanjševati zaradi njegove fizične konstitucije ali zaradi pričakovanih sprememb v njegovih telesnih sposobnostih, če te niso gotovo dejstvo in če se poprej niso manifestirale. Izhodišče mora torej biti oseba s poprej dano psihofizično kondicijo.

Izrek

I. Revizija zoper odločbo o plačilu 3.789,00 SIT se zavrže. II. Reviziji se sicer delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in drugem odstavku izreka spremeni, tako da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 1,007.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1,000.000,00 SIT od 9.6.1998 dalje do plačila, od zneska 3.361,00 SIT od 15.10.1994 dalje do plačila, od zneska 3.789,00 SIT od 12.1.1995 dalje do plačila in od zneska 500,00 SIT od 22.2.1995 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več (100.000,00 SIT za strah), se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 359.949,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1998 dalje do plačila."

III. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

IV. Stranki trpita sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski zadevi v zvezi z delovno nezgodo 3.10.1994, ko se je pod tožnico zlomil stol in je padla vznak, junija 1998 razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan tožničin delodajalec, plačati le-tej 657.650,00 SIT z obrestmi, medtem ko je v presežku za še zahtevanih 450.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki ni poskrbel za varno delo in je dal tožnici sedem let star že popravljen, naknadno varjen stol, ki je prav na zvaru popustil. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ji je prisodilo 400.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT, za primarni in sekundarni strah zahtevanih 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT. V zvezi s slednjo odškodnino je odločilo, da gre tožnici le 30% na račun obravnavane delovne nezgode, ostalo pa je posledica degenerativnih sprememb.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče pa delno ugodilo in zvišalo odškodnino za telesne bolečine za 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še za 350.000,00 SIT. Zavzelo je stališče, da tožničinega, prej neizraženega bolezenskega stanja ni mogoče upoštevati, tako da bi se zmanjšala odškodnina za sedanje težave.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo ultra petitum, ko je tožnici prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zahtevanih 500.000,00 SIT, saj tožnica ni zatrjevala da je to le 30% vse njene škode. Ni upoštevalo razmejitve med njenim bolezenskim stanjem in posledicami obravnavane poškodbe. Zavarovanec tožene stranke ni krivdno odgovoren, ker je dal tožnici ustrezen stol, in ni predpisa, ki bi nalagal delodajalcu, da vsak trenutek preverja vsak stol v delovnem procesu. Odločitve o posameznih odškodninskih postavkah so pravno zmotne in povsem skregane in v nasprotju z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnica je bila nezmožna za delo le 11 dni, bolečine so bile lahke in bolečinsko obdobje zelo kratko. Sodišči nista upoštevali tožničine starosti 50 let. Odškodnina za strah tožnici sploh ne gre. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje kršilo postopek, saj sploh ni povedalo, kaj je primerna odškodnina za tožničine težave. Ni upoštevalo tožničinih degenerativnih sprememb in hude debelosti. Odškodnina iz tega naslova ji ne gre. Tožnici tudi ne gre odškodnina za zdravniško spričevalo 3.789,00 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je izvedenec ugotovil da se tožnica ni poprej nikoli zdravila zaradi težav s hrbtenico, ker ji degenerativno stanje ni povzročilo težav. Te so nastopile šele po nesreči in zato je izgubila delo. Tožnica je bila "skakač", ta interni naziv pa si lahko prisluži le najboljši delavec. Zmotno je sklepanje, da je delež posledic zaradi nesreče le 30-odstoten. Tožnici ni bilo znano, da je bil stol prej večkrat zvarjen. Toženkin zavarovanec je takoj po nesreči zamenjal stare stole z novimi.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je nedovoljena, kar zadeva odločitev o gmotni škodi, sicer pa je le delno utemeljena.

Del revizije, s katerim izpodbija tožena stranka prisojo 3.789,00 SIT (izdatek za zdravniško spričevalo), ni dovoljen. Ta zahtevek ni v neposredni zvezi s škodnim dogodkom, kakor so drugi v tej pravdi uveljavljani zahtevki. Njegova podlaga je torej drugačna. Zato ga je treba glede dovoljenosti revizije presojati posebej. Ker ta zahtevek ne presega mejne vsote iz drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS št. 55/92 - 80.000,00 SIT), pomeni, da revizija ni dovoljena in jo je bilo zato treba v tem delu zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP/77).

Očitane procesne kršitve ni. Tožnica je postavila zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500.000,00 SIT. Toliko in nič več ji je sodišče prisodilo. Ni razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da tožnica ni zatrjevala, da je to le 30% vse njene škode iz tega naslova. Trdila je namreč le, da je to njena škoda, sodišče pa je ugotovilo, da njenega prispevka k škodi ni in da ta znesek pomeni pravično odškodnino. Toliko ji je tudi prisodilo. Ne drži niti to, da sodišče ni upoštevalo izvedenčeve razmejitve med njenim bolezenskim stanjem in posledicami obravnavane poškodbe. To razmejitev je imelo pred očmi, vendar je, kot bo pojasnjeno pozneje, zavzelo pravilno stališče, da tožničino poprejšnje zdravstveno stanje ne vpliva v tem primeru na prisojo odškodnine.

Sodišče je vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno rešilo. Dovolj očitno je bilo pojasnjeno, da stol ni bil ustrezen, ker je bil že poprej varjen, in ob nesreči je popustil prav na zvaru. Seveda ni predpisa, ki bi zapovedoval pregled stolov vsak dan, toda po naravi stvari same mora delodajalec dati delavcem na voljo takšno opremo, ki zanje ne sme biti nevarna. Stol, ki je varjen na za trdnost bistvenem delu, gotovo ne spada med varno opremo.

Spekulacije o tem, da se stol ni pokvaril na začetku delovnega dne, ampak šele po petih urah, so nesmiselne. Slednje velja tudi za revizijsko mnenje, da bi moral delavec pregledovati nosilec enoosnega stola pod sedalom. S trditvijo, da ni šlo za nobene poškodbe stola, skuša tožena stranka revizijsko nedovoljeno poseči v ugotovljeno dejansko stanje - da je bil nosilec stola varjen in da se je nosilec prav tam zlomil. Krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke je tako na dlani.

Revizija neutemeljno oporeka višini prisojene odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine. Res je sicer trajalo bolečinsko obdobje po nesreči le 56 dni, ima pa zato posebno težo dejstvo, da je in da bo tožnica trpela bolečine že pri domačih opravilih, ob sedenju na delovnem mestu in ob spremembah vremena. Te bolečine jo bodo spremljale dobršen del življenja, saj je bila ob nesreči stara 44 let. Denarno zadoščenje pa terjajo tudi neprijetnosti, ki jim je bila izpostavljena ob zdravljenju (6 rentgenskih pregledov, 28-krat obsevanje, 14 fizioterapij in 20 ambulantnih pregledov). Ni mogoče upoštevati samovoljne revizijske ugotovitve, da je šlo le za lažjo poškodbo, ker se po eni strani glede teže poškodb ne izvedenec (kot lahko jo je označil le po tabeli tožene stranke) ne sodišči niso opredelili, bolečine pa tudi niso nujno premosorazmerne s težo poškodbe.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da sploh ni povedalo, kolikšna je primerna odškodnina, saj je razložilo, da gre tožnici odškodnina v zahtevanem znesku za sedanje težave, ki imajo svoj odsev na duševnem področju, upoštevaje njeno starost ob nezgodi. Takšnega mnenja je bilo tudi sodišče prve stopnje, navsezadnje pa tudi tožena stranka sama, saj se je odločitvi sodišča v pritožbi upirala le s tem, da pri tožnici sploh ni moglo priti do "zmanjšanj življenjskih aktivnosti".

Revizijsko sodišče se strinja z nižjima sodiščema glede višine odmerjene odškodnine iz tega naslova. Strinja pa se tudi s stališčem, da ne gre tožničinih degenerativnih sprememb in njene prevelike teže upoštevati tako, kot to želi tožena stranka. Izvedenec je bil jasen: degenerativne spremembe na tožnici so obstajale že pred nezgodo, vendar se do takrat niso nikoli manifestirale kot bolečina. Nadalje je pojasnil, da je spraševati se, kdaj bi se sicer pojavile bolečine zaradi degenerativnih sprememb, spekulativno. Povsem določen pa je bil v ugotovitvi, da je bila toženkina poškodba, zadobljena ob delovni nezgodi, sprožilni element za tožničine sedanje težave. Ni trdil, da bi pri tožnici sploh zanesljivo prišlo do težav zaradi degenerativnih sprememb. Skratka, ko sodišče ugotavlja obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti poškodovanca, praviloma ne more tega obsega zmanjševati zaradi njegove fizične konstitucije ali zaradi nepričakovanih sprememb v njegovih telesnih sposobnostih, če te niso gotovo dejstvo in če se poprej niso manifestirale. Izhodišče mora torej biti oseba s poprej dano psihofizično kondicijo. Ne gre potemtakem za prispevek tožnice k obsegu škode, ki bi narekoval sorazmerno zmanjšanje oziroma sploh nepriznanje odškodnine, kot to želi toženka (prvi odstavek 192. člena in 205. člen ZOR).

Pač pa je utemeljena revizija v zvezi s prisojeno odškodnino za strah. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je mogoče za strah prisoditi oškodovancu odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je trajal dalj časa. V tej zadevi pa ne gre za takšen primer.

Ugotovljeno je bilo, da je strah ob nesreči trajal 10 minut, kar pomeni, da ni trajal dalj časa, pozneje pa je šlo za zaskrbljenost v zvezi z zdravljenjem, ko pa tudi ni mogoče govoriti ne o intenzivnem strahu ne o dalj časa trajajočem, saj je zdravljenje potekalo krajši čas brez hospitalizacije. Intenzivnost in trajanje strahu torej nista bila takšna, da bi opravičevala denarno odškodnino zanj (prvi odstavek 200. člena ZOR). Nižji sodišči po povedanem nista pravilno uporabili materialnega prava.

Le v tem delu je revizija utemeljena, kar je narekovalo ustrezno spremembo sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP/77), kakršna je razvidna iz izreka te odločbe, medtem ko jo je bilo treba v ostalem neutemeljenem delu zavrniti (393. člen ZPP/77).

Omenjena sprememba ni narekovala drugačne odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali na nižjih stopnjah sojenja, saj tožeča stranka ni uspela le z zahtevkom za strah, pretežno delo in s tem stroški pa so se nanašali na vprašanje temelja same odgovornosti toženke in še posebej glede obsega škode v zvezi z zahtevkom za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Toženka je z revizijo uspela, kot je bilo pravkar povedano, le s sorazmerno majhnim delom. Zato mora sama trpeti revizijske stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP/77). Tožnici pa stroški v zvezi z odgovorom na revizijo ne gredo, saj z njim ni prispevala k lažji odločitvi o reviziji. Ne gre torej za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP/77).