Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za duševne bolečine svojcev ob smrti očeta oziroma moža.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V prometni nesreči dne 2.7.1991, ki jo je povzročil delavec drugotožene stranke, ta pa je imela avtomobilsko odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki, je S. P. utrpel tako hude telesne poškodbe, da je umrl že ob samem trčenju. Prvotožnica je njegova vdova, ostale tri tožnice pa hčerke. Sodišče prve stopnje je vsaki od njih prisodilo po 2,000.000,00 SIT odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in določene zneske v zvezi s premoženjsko škodo. Pritožbi tožnic in prvotožene stranke proti prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnice v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se vsaki od njih prisodi še za 1,000.000,00 SIT višja odškodnina. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je imela prvotožnica s pokojnim možem ljubeč in razumevajoč zakon ter da so ostale tri tožnice ljubile svojega pokojnega očeta. Pri odmeri odškodnine se ni odrazilo dejstvo, da je pokojni umrl na grozovit način.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine ob smrti bližnjega (201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju: ZOR) je pravni standard, katerega vsebino ob zakonsko določenih okvirih napolnjuje sodna praksa. Tudi pri odškodnini za to obliko nepremoženjske škode je potrebno upoštevati namen odškodnine in paziti, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Ker povrnitev nepremoženjske škode v naravi ni mogoča, predstavlja odškodnina zanjo le zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da z ničemer ni mogoče zmanjšati duševnih bolečin tožnic ob smrti moža in očeta, pravilno pa je opozorilo še na potrebo po ugotavljanju posebnosti vsakega konkretnega primera, torej na individualizacijo odškodnine. Zadoščenje za škodo na nepremoženjskem področju mora biti individualizirano in tudi vpeto v prisojo odškodnin za podobne primerljive primere.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč v tej pravdni zadevi so, da je bil S. P. ob smrti star 40 let, prva tožnica pa 35 let in da sta dobrih 17 let živela v harmoničnem zakonu, da je prvotožnica ob izgubi moža občutila veliko praznino in da je še vedno čustveno zelo prizadeta. Vse tri ostale tožnice so bile v času očetove smrti še mladoletne, glede na podatke priloženih izpiskov iz rojstne matične knjige so bile takrat stare 11, 15 in 16 let. Oče je bil družinski človek, z njimi se je veliko ukvarjal, se zanimal za njihovo šolanje, prosti čas so preživeli skupaj, hodili so na izlete, znal je poskrbeti za njihovo zabavo. Po nesreči se nekaj časa o tem sploh niso mogle pogovarjati, še več let po dogodku pa so o tem le stežka spregovorile. Ne gre torej "samo" za duševne bolečine ob sami smrti očeta, temveč tudi za bolečine zaradi izgube njegove moralne podpore, pozornosti, pomoči, vzgoje, nasvetov in podobno.

Ob takih odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna in skladna z določbami 201. in 203. člena ZOR prisoja pravične odškodnine za vsako od tožnic po 2,000.000,00 SIT. Taka prisoja je primerna tudi ob upoštevanju grozovitosti prometne nesreče, kot pravilno odgovarja sodišče druge stopnje na pritožbene trditve vseh štirih tožnic. Ker te pri enaki trditvi vztrajajo še v reviziji, lahko revizijsko sodišče ugotovi enako kot pritožbeno sodišče. Prisojenih 2,000.000,00 SIT vsaki od tožnic predstavlja pravično denarno odškodnino tudi ob upoštevanju poteka prometne nesreče, saj taka prisoja nikakor ne odstopa od prisoje odškodnin v drugih primerljivih zadevah. Sam potek prometne nesreče bi bilo res tudi mogoče opredeliti za grozovitega, vendar pa ni odveč dodati, da je S. P. po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje umrl takoj in neposredno ob trčenju zaradi zadobljenih hudih telesnih poškodb, vozilo pa se je po trčenju še prevračalo na travniku in se nato vnelo.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tudi ni podan uradno upoštevni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo vseh štirih tožnic zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov revizije.