Jedro

Tožnik od prvotožene stranke (delodajalca) in drugotožene stranke (h kateri ga je delodajalec začasno napotil na opravljanje določenih del) solidarno vtožuje plačilo nematerialne škode zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel pri delu pri drugotoženi stranki. Do te nesreče je prišlo, ko je pri odstranjevanju vejevja s strehe objekta prišlo do udrtja strehe, tako da je tožnik padel 6 metrov globoko v notranjost objekta in se poškodoval. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za nesrečo pri delu podana krivdna odgovornost prvotožene stranke (ker ni spoštovala predpisov o varstvu pri delu s tem, da tožnika ni usposobila za delo na višini, obenem pa tudi ni poskrbela, da tožnik takšnega dela pri drugotoženi stranki ne bi opravljal) in objektivna ter krivdna odgovornost drugotožene stranke (opravljala je nevarno dejavnost - delo na višini, poleg tega pa tožniku ni zagotovila varnega dela na višini), so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da sta toženki skupaj povzročili škodo, zato zanjo odgovarjata tožniku solidarno (čl. 186/1 OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba spremeni tako, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni solidarno plačati tožniku prisojeno odškodnino za nematerialno in za materialno škodo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopolnilo izrek sodbe I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014 tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za to, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati prisojeno odškodnino za nematerialno in materialno škodo.

Zoper navedeno odločitev se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstaja solidarna obveznost toženih strank za tožniku nastalo škodo, toženima strankama pa naloži v plačilo tudi njegove pritožbene stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ugotovilo, da obstoji objektivna odgovornost drugotožene stranke in krivdna odgovornost obeh strank za škodo, ki je nastala tožniku in razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 20 % nastale škode, drugotožena stranka pa v višini 40 % nastale škode, tožnik pa je za škodo soodgovoren v višini 40 %. Tožnikovi pritožbi zoper sodbo je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v zvezi s soodgovornostjo tožnika in zavrnjeni del odškodnine za nematerialno škodo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbo tožnika, ki se je nanašala na solidarno odgovornost obeh toženih strank in na solidarno plačilo škode, pa je nepotrebno štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (čeprav tožnik tega ni predlagal), saj bi o tem lahko samo odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. S tem se je nepotrebno podaljševal sodni postopek, tožniku pa so nastali dodatni stroški s ponovno pritožbo, saj iz prerekane dopolnilne sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ponovno ocenjevalo izvedene dokaze ali dodatno obrazložilo svoje zmotno stališče o neobstoju solidarne odgovornosti obeh toženih strank. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji solidarna odgovornost obeh toženih strank, je zato ponovno posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prav tako pa je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izvajalec nevarne dejavnosti le drugotožena stranka (pri delu pri njej se je tožnik hudo telesno poškodoval, ko se mu je vdrla streha in je padel), ne pa tudi prvotožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec. Prvotožena stranka se svoje objektivne odgovornosti ne more razbremeniti, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da sta obe toženi stranki kot izvajalki nevarne dejavnosti objektivno in solidarno odgovorni za celotno nastalo škodo. Tudi v primeru, če bi bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka le krivdno odgovorna za nastalo škodo, bi šlo vseeno za solidarno odgovornost obeh toženih strank. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da bi se drugotožena stranka lahko razbremenila svoje odgovornosti le ob pogojih iz člena 153/2 OZ, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Opustitev ustreznih ukrepov za zagotavljanje varnosti tožnika, ki jih je zagrešil njegov delodajalec, v razmerju do drugotožene stranke nikakor ni mogoče šteti kot ravnanja „tretjega“, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, kar je osnovni pogoj, da bi se drugotožena stranka lahko razbremenila svoje objektivne odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku. Delodajalec pa se vsekakor ni mogel razbremeniti svoje krivdne odgovornosti. Dejstvo, da je delodajalec krivdno odgovoren za tožnikovo škodo, v nobenem primeru ne osvobaja drugotožene stranke za plačilo celotne škode, ki je tožniku nastala. Odločitev sodišča o tem, da je dolžna drugotožena stranka plačati le 40 % nastale škode in ne 60 % (kar je bilo sicer napačno in zato razveljavljeno) je v nasprotju s členom 153/1 in členom 153/2 OZ. Dejstvo, da je prvotožena stranka s svojim krivdnim ravnanjem prispevala k nastali škodi, na odgovornost drugotožene stranke na vpliva. Prav zaradi soprispevka prvotožene stranke k nastali škodi je ta odgovorna za škodo solidarno z drugotoženo stranko. To izhaja tudi iz člena 153/4 OZ in 186/1 OZ (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 602/2004). Solidarna odgovornost obeh toženih strank pa bi bila podana tudi v primeru, če bi bilo mogoče toženima strankama očitati le krivdno ravnanje in sicer na podlagi 186/1 člena OZ. Solidarna odgovornost se namreč nanaša na povzročeno škodo in ne na razmerje prispevkov oziroma krivde vsakega od povzročiteljev. Določba člena 186/3 OZ, na katero se je očitno oprlo sodišče prve stopnje, pa v tem primeru ne pride v poštev. Toženi stranki namreč nista delovali neodvisno ena od druge, temveč sta bili v poslovnem razmerju in sta imeli tudi skupno obveznost zagotavljati tožniku varno delo. Poleg tega tudi tožnikova škoda ni takšna, da bi jo bilo mogoče razmejiti na škodo, ki mu jo je povzročila prvotožena stranka in škodo, ki mu jo je povzročila drugotožena stranka, kar je prav tako pogoj za uporabo člena 186/3 OZ. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani dopolnilni sodbi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Izrek sodbe ni nerazumljiv, prav tako pa ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o dejstvih, ki so odločilna za razsojo o delu tožbenega zahtevka, o katerem je bilo z izpodbijano dopolnilno sodbo odločeno, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov (v tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje zvočnega snemanja narokov ni odredilo, tako da do nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o prepisih zvočnih posnetkov in prepisi zvočnih posnetkov niti ni moglo priti) in med samimi temi listinami in zapisniki. Ob tem je potrebno ugotoviti še, da sicer tožnik teh, zgoraj omenjenih kršitev določb pravdnega postopka, v pritožbi sploh ni konkretiziral. Iz podatkov spisa je razbrati, da je tožnik od prvotožene stranke (delodajalca) in od drugotožene stranke (h kateri ga je delodajalec začasno napotil na opravljanje določenih del) solidarno vtoževal plačilo nematerialne škode v višini 16.000,00 EUR in materialne škode v višini 2.840,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ju je utrpel zaradi nesreče pri delu pri drugotoženi stranki. Do te nesreče je prišlo 23. 10. 2008, ko je pri posekovanju in odstranjevanju vejevja s strehe objekta prišlo do udrtja strehe, tako da je tožnik padel cca. 6 metrov globoko v notranjost objekta in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku dne 3. 1. 2014 izdalo sodbo opr. št. I Pd 1857/2009, s katero je naložilo, da prvotožena stranka tožniku plača nematerialno škodo v višini 2.200,00 EUR, drugotožena stranka pa v višini 4.400,00 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila, višji vtoževani znesek iz naslova odškodnine za nematerialno škodo v višini 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje pa je zavrnilo. Poleg tega je razsodilo, da je dolžna prvotožena stranka plačati tožniku iz naslova materialne škode znesek 58,00 EUR, drugotožena stranka pa znesek 116,00 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, višji vtoževani zahtevek iz naslova materialne škode in sicer 116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila in 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 pa je zavrnilo. Poleg tega je v izpodbijani sodbi tožniku tudi naložilo, da povrne prvotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 843,59 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.205,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O solidarni odgovornosti obeh toženih strank, ki jo je tožnik vtoževal v okviru tožbenega zahtevka, s citirano sodbo ni odločilo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, zoper odločitev o pravdnih stroških in zoper odločitev, da prvotožena in drugotožena stranka nista solidarno odgovorni za vtoževano škodo tožnika (čeprav, kot je bilo že omenjeno, o solidarni odgovornosti toženih strank v citirani sodbi sploh ni bilo odločeno) se je pritožil tožnik. Pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 334/2014 z dne 16. 7. 2014 razveljavilo del sodbe, ki se nanašal na zavrnitev dela njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo nepremoženjske škode v višini 9.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za izplačilo materialne škode v višini 116,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na plačilo materialne škode v višini 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje, del njegove pritožbe, ki se je nanašal na vtoževano solidarno odgovornost toženih strank pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pri čemer je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014, v delu, ki se je nanašal na vtoževano solidarno odgovornost obeh toženih strank, nepotrebno štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v že omenjeni sodbi opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014 o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na solidarno odgovornost obeh toženih strank, ni odločilo. V primeru, če sodišče ne odloči o zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, oziroma če ne odloči o delu zahtevka, to ne predstavlja pritožbenega razloga, saj lahko stranka zahteva odpravo te pomanjkljivosti le s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe, ki ga mora vložiti v 15 dneh po prejemu sodbe (člen 325/1 ZPP). Če je predlog za izdajo dopolnilne sodbe prepozen ali neutemeljen, ga sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka (člen 325/2 ZPP). Če stranka v roku 15 dni ne predlaga sodišču izdaje dopolnilne sodbe, se po uveljavljeni sodni praksi (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 869/2004, sodba opr. št. Pdp 1631/2002; ZPP s komentarjem; 3. knjiga; Lojze Ude in ostali avtorji; stran 196) tožba v tem delu šteje za umaknjeno. Kolikor pritožbeno sodišče tožnikove pritožbe, ki se je nanašala na vtoževano solidarno odgovornost toženih strank, ne bi štelo kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe (tožnik sicer posebnega predloga za izdajo dopolnilne sodbe v zvezi z navedenim ni podal), bi se tožnikova tožba v tem delu štela za umaknjeno, zato sodišče prve stopnje o solidarni odgovornosti obeh toženih strank v ponovnem postopku ne bi moglo oziroma smelo odločati. Če je namreč tožba umaknjena ali pa je umaknjen njen del, se šteje, kot da sploh ni bila vložena (člen 188/4 ZPP). Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da bi lahko v zvezi z njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014 pritožbeno sodišče samo odločilo o solidarni odgovornosti toženih strank v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega postopka preizkusi le pravilnost odločitve nižjega sodišča, ni pa v njegovi pristojnosti, da bi samo odločalo o delu tožbenega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim stališčem tožnika, da bi sodišče prve stopnje o solidarni odgovornosti obeh toženih strank lahko odločilo skupaj s presojo utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, kar bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, vendar pa izpodbijana sodba le iz tega razloga ni nezakonita. Tožnik pa drugih bistvenih kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe določb ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, ne zatrjuje, na te kršitve pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ima sicer izpodbijana sodba tudi naravo delne sodbe (314. člen ZPP), saj z njo ni bilo odločeno o celotnem preostalem delu tožbenega zahtevka tožnika.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v tem primeru ni podane solidarne odgovornosti obeh toženih strank za škodo, ki je nastala tožniku, iz razloga, ker naj bi bilo mogoče ugotoviti in razmejiti odgovornost posamezne tožene stranke. Prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odgovornost je institut, ki je v korist oškodovancu, saj mu olajšuje dokazno breme (ni mu potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo). To je razvidno tudi iz preostalega dela te določbe, kjer je podana tudi solidarna odgovornost oseb, ki sicer niso neposredno povzročili škode, so pa s svojim ravnanjem delovali v smeri nastanka te škode (napeljevalci, pomagači,...) ali pa so škodo povzročili tako, da so delovali neodvisno drug od drugega (pa ni mogoče ugotoviti njihovega deleža pri povzročitvi škode). Poleg tega je podana solidarna odgovornost dveh ali več oseb za povzročeno škodo po citirani določbi tudi v primeru, če ni dvoma, da je škodo povzročila ena ali več od teh oseb, ki so med seboj na nek način povezane, pa ni mogoče ugotoviti, katera od njih je to škodo povzročila. Po zaključku pritožbenega sodišča so glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za nesrečo pri delu podana krivdna odgovornost prvotožene stranke (ker ni spoštovala predpisov o varstvu pri delu s tem, da tožnika ni usposobila za delo na višini, obenem pa tudi ni poskrbela, da tožnik takšnega dela pri drugotoženi stranki ne bi opravljal) in objektivna ter krivdna odgovornost drugotožene stranke (opravljala je nevarno dejavnost - delo na višini, poleg tega pa tožniku ni zagotovila varnega dela na višini), izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da sta prvotožena in drugotožena stranka skupaj povzročili škodo, zato zanjo na podlagi člena 186/1 OZ odgovarjata tožniku solidarno (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 789/2011 z dne 15. 2. 2012, sodba opr. št. Pdp 433/2012 z dne 9. 11. 2012). Ob tem je potrebno dodati, da je bil med prvotoženo in drugotoženo stranko sicer sklenjen tudi pisni sporazum o izvajanju skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na območju drugotožene stranke z dne 24. 8. 2008 (BII/1). V njem se je med drugim prvotožena stranka izrecno zavezala, da bo na območju drugotožene stranke poskrbela za svojo varnost in za varnost svojih delavcev in da njeni delavci z opravljanjem svojega dela ne bodo ogrožali varnosti drugih delavcev oziroma da bo organizirala delo skladno z varnostnimi ukrepi, ki veljajo za njihovo dejavnost, ter pri tem zagotovila upoštevanje varnostnih ukrepov, ki so določeni v internih aktih, predpisih in navodilih prvotožene stranke (11. člen sporazuma). V 2. odstavku 14. člena citiranega sporazuma je bilo sicer dogovorjeno, da bo prvotožena stranka sama odgovorna za vso nastalo škodo, ki nastane v zvezi z nezgodami in poškodbami njenih delavcev, razen če nezgoda ali poškodba ni posledica dejavnosti delavcev drugotožene stranke oziroma drugih izvajalcev ali pomanjkljivosti na delovni opremi, inštalacijah ali drugih pomanjkljivostih v delovnem okolju, ki je last drugotožene stranke. Kljub temu pa se po prepričanju pritožbenega sodišča drugotožena stranka s to določbo sporazuma ni mogla ekskulpirati v zvezi z odškodninsko odgovornostjo do tožnika, ki je bila tudi posledica tako njene objektivne kot tudi krivdne odgovornosti.

Po stališču pritožbenega sodišča sicer za solidarno odgovornost obeh toženih strank ni bistveno dejstvo, da je prvotožena stranka le krivdno odgovorna tožniku za nastalo škodo, saj OZ ne določa, da so solidarno odgovorni le tisti udeleženci, katerih odgovornost je enaka (bodisi krivdna bodisi objektivna). Bistvo solidarne odgovornosti je v tem, da bo lahko oškodovanec od vsakega od solidarno odgovornih dolžnikov zahteval povrnitev celotne škode, v nadaljevanju pa bo lahko solidarni dolžnik, ki je plačal več od njegovega deleža k nastali škodi, od drugega oziroma drugih solidarnih dolžnikov zahteval, da mu povrnejo tisto, kar je za njih plačal oškodovancu (člen 188 OZ).

Ker je bila torej pritožba tožnika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je podana solidarna odgovornost obeh toženih strank za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu z dne 23. 10. 2008 (5. alineja člena 358 ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, tudi upoštevaje stališča pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 334/2014 z dne 16. julij 2014 odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, glede katerega še ni bilo pravnomočno odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014. Poleg tega bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških pravdnih strank tega individualnega delovnega spora, vključno s stroški, ki jih je tožnik priglasil v pritožbi, ki je bila predmet tega pritožbenega preizkusa.